Jedro

Pritožnica kot težko popravljivo škodo (tako kot v tožbi) navaja, da bo zaradi izdaje meritorne odločbe o odmeri NUSZ neuspešna pri uveljavljanju svojih koristi, saj naj bi bilo o tem upravnem sporu odločeno po zaključku postopka o odmeri NUSZ. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je izdaja ureditvene začasne odredbe z enako vsebino kot tožbeni zahtevek mogoča samo v primeru, ko je le z njeno izdajo mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo stranki v glavnem postopku. Navedeno pa v obravnavanem postopku, kljub drugačnim navedbam pritožnice, ni izkazano. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odločba v glavnem sporu ne bi smela biti izdana, preden se ne reši vprašanje priznanja pritožničine pravice do stranske udeležbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper sklep toženke,št. DT 4224-8168/2020-13 z dne 8. 12. 2023, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje lastnosti stranske udeleženke v postopku izdaje odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2020 zavezancu A. A. 2. Tožnica je s predlogom za izdajo začasne odredbe sodišču predlagala, naj ji do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prizna status stranke in ji omogoči sodelovati v postopku odmere NUSZ zavezancu A. A. 3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je treba izdajo začasne odredbe zavrniti že iz razloga nereverzibilnosti, saj v primeru zavrnitve tožbe ne bi bilo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe. Poleg tega tožnica ni izkazala niti težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Materialna škoda, ki preti toženki znaša 4.535,99 EUR (v primeru, da se zavezancu A. A. NUSZ sploh ne odmeri), kar po presoji sodišča ne more ogroziti njenega delovanja, česar niti sama ne zatrjuje. Dodaja, da tožnica ni izkazala niti grozeče nepremoženjske škode, da zaradi morebitne izdaje odločbe v postopku odmere NUSZ in njene dokončnosti ne bo mogla uveljavljati svojih procesnih pravic, prav tako pa ne bo mogla predlagati niti obnove postopka (četrti odstavek 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče presodi, da 33. člen ZUS-1 omogoča uveljavljanje nezakonitosti upravnega akta v primeru, da je bilo z njim poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da posledice izdaje začasne odredbe niso reverzibilne. Meni, da bi njeno sodelovanje v postopku pripomoglo le k izdaji pravilne ter zakonite odločitve. Negativnih posledic pa naj ne bi bilo, še posebej ne za toženko, ker bi se odmera NUSZ v vsakem primeru nanašala na tretjo osebo (zavezanca za plačilo NUSZ) in ne nanjo. Ne strinja se, da ni uspela izkazati težko popravljive škode. Trdi, da tožnica njenih navedb o nematerialni škodi ni izpodbijala in bi se tako morale šteti za neprerekane (pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023). Vztraja, da z nobenim pravnim sredstvom ne bi mogla izpodbijati odločbe o odmeri NUSZ, ki bi bila izdana v času trajanja postopka o priznanju položaja stranke. S tem pa naj bi bila nepremoženjska škoda izkazana.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Bistven pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda pa je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.1

8. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.

9. V obravnavani zadevi pritožnica v upravnem sporu izpodbija odločitev o zavrnitvi njene udeležbe v postopku odmere NUSZ. Pritožničin morebiten uspeh v tem upravnem sporu bi pomenil zgolj njeno pravico do vključitve v postopek odmere NUSZ. Sama udeležba v tem upravnem postopku pa še ne zagotavlja tudi pritožničinega uspeha glede možnosti odmere NUSZ v višini, za katero sama meni, da je pravilna. Pomeni le, da bo pritožnica (če bo uspela v tem upravnem sporu) v upravnem postopku lahko uveljavljala varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi.

10. Postopek odmere NUSZ je sicer v zvezi s spornim pravnim razmerjem, saj pritožnica uveljavlja položaj stranke v tem postopku. Namen, ki ga pritožnica zasleduje s tem upravnim sporom, je torej (le) njena udeležba v postopku za odmero NUSZ, v katerem bo lahko uveljavljala razloge za njegovo odmero v polni višini (4.535,99 EUR).

11. Pritožnica je sicer zatrjevala, da bi ji lahko nastala materialna škoda v višini 4.535,99 EUR, vendar že sama v pritožbi prizna, da ta ne more imeti večjega vpliva na njeno delovanje. Doda sicer, da bi lahko tak učinek imela materialna škoda pri večjem številu zavezancev, a teh trditev ni konkretizirala, še manj pa izkazala. Poleg tega pa, tudi če bi bila ta materialna škoda izkazana, bi moralo biti izkazano tudi, da je ta škoda težko popravljiva. To pomeni, da bi pritožnica morala izkazati, da ji brez izdaje začasne odredbe, morebitna kasnejša ugoditev njeni zahtevi za udeležbo v upravnem postopku, ne bo omogočala učinkovitega pravnega varstva pravic v postopku za odmero NUSZ.2

12. Pritožnica sicer to zatrjuje kot nematerialno škodo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je pogoj za izdajo začasne odredbe podan, ker naj tožena stranka ne bi prerekala dejstva glede zatrjevane nematerialne škode. Iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 (na katerega se sklicuje tudi pritožnica) namreč izhaja, da se skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za priznana štejejo dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov. V obravnavanem primeru pa pritožnica svojih trditev o obstoju nepremoženjske škode ne temelji na dejstvih, temveč na po njenem pravilni razlagi procesnih pravil, iz katere naj bi izhajalo, da bo brez izdane začasne odredbe prikrajšanja za možnost uveljavljanja svojih procesnih pravic. Gre za torej za vprašanje razlage prava, ki jo sodišče vedno mora opraviti ne glede na navedbe nasprotne stranke.

13. Pritožnica kot težko popravljivo škodo (tako kot v tožbi) navaja, da bo zaradi izdaje meritorne odločbe o odmeri NUSZ neuspešna pri uveljavljanju svojih koristi, saj naj bi bilo o tem upravnem sporu odločeno po zaključku postopka o odmeri NUSZ. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je izdaja ureditvene začasne odredbe z enako vsebino kot tožbeni zahtevek mogoča samo v primeru, ko je le z njeno izdajo mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo stranki v glavnem postopku. Navedeno pa v obravnavanem postopku, kljub drugačnim navedbam pritožnice, ni izkazano. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 84/2016 z dne 13. 4. 20163 pojasnilo, da mora biti o vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, odločeno v času trajanja tega postopka. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča torej v tem primeru odločba v postopku odmere NUSZ ne bi smela biti izdana, preden se ne reši vprašanje priznanja pritožničine pravice do stranske udeležbe. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča dodatno izhaja, na kakšen način bo pritožnica lahko v primeru, da bi davčni organ v postopku odmere NUZS izdal odločbo, kljub temu, da se za priznanje statusa stranke v postopku vodi upravni spor, uresničila svojo pravico do sodnega varstva zoper tako izdano odločbo (pod pogojem, da bo v tem upravnem sporu uspela). Iz navedenih razlogov v obravnavanem primeru primernost uporabe ugotovitvene tožbe iz 33. člena ZUS-1, na katero napotuje sodišče prve stopnje, ni bistvena. Zato se Vrhovno sodišče do ugovora zoper to stališče ni opredeljevalo.

14. Vrhovno sodišče se ni opredeljevalo niti do izpolnjevanja pogoja reverzibilnosti izdane začasne odredbe, saj niso podani že razlogi za njeno izdajo iz 32. člena ZUS-1 (nastanek težko popravljive škode).

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

16. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako npr. sklepi VSRS I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2023. 2 Glej sklep VSRS I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018. 3 Glej 6. točko obrazložitve. Podobno tudi sklepa VSRS I Up 9/2022 z dne 23. 3. 2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 32/2024 (18. točka obrazložitve).