Jedro

Sodišče prve stopnje je ob presojanju pravno relevantnega dejstva, uvodoma zgolj ugotovilo, da tega dejstva obsojenec v izjavi, ki jo je v predkazenskem postopku dal policiji, ni omenil. Te gole ugotovitve sodišča, ki jo sodišče sme uporabiti za presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni moč razlagati v smislu, da je sodišče s tem sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno relevantno dejstvo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je obsojenega Ž. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 959,50 eura ter sodno takso in potrebne izdatke oškodovanca in njegovega pooblaščenca v znesku 1.299,30 eura. Skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP je sodišče oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. V ostalem delu je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nato izdalo sklep o stroških, s katerim je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 959,50 eura ter sodno takso in potrebne izdatke oškodovanca in njegovega pooblaščenca v znesku 1.299,30 eura.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje je dejstvo, ki se nanaša na natovarjanje prikolice in je bilo pomembno za vprašanje nastanka ledu na strehi priklopnega vozila, ugotovilo na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka in ne zgolj na podlagi izjave obsojenca, ki jo je dal policiji. Trditev zagovornika, da je sodišče na podlagi izjave osumljenca ocenjevalo druge dokaze in da je zatrjevanje o razbremenilnem dejstvu štelo za neverodostojno zgolj zato, ker je bilo prvič povedano na glavni obravnavi, v spisovnem gradivu nima opore. Pri uveljavljanju kršitev pravice do obrambe glede dokaznega predloga po vpogledu v celoten posnetek videonadzornega sistema, ki ga je sodišče obrazloženo zavrnilo in je, poleg ostalih dokazov, tudi s pomočjo predvajanega posnetka ugotovilo, da je vozilo na posnetku vozil obdolženi in da je z njega padel led v vozilo oškodovanke, zato niti v tem delu ni zatrjevane kršitve zakona. Sodišče tudi ni kršilo pravic obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče I. K. Ker naj bi se z njegovim zaslišanjem razjasnilo vprašanje glede vozila, ki je peljalo pred tovornjakom, ki ga je vozil obsojenec, gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Sicer pa je tudi v tem delu odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, ko je obrazloženo ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, pravilna in zakonita.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje z namenom ugotoviti, ali so na vozilo oškodovanke padli kosi ledu prav s priklopnega vozila, ki ga je vozil obsojenec, izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo tako priče, ki jih je predlagala obramba, kot priče, ki jih je predlagala državna tožilka, vpogledalo v listine ter pogledalo videoposnetek nadzorne kamere. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče navedbe obsojenca in prič, ki so trdili, da se je pred vožnjo na priklopno vozilo natovarjalo, zavrnilo, kar je izčrpno obrazložilo. Zagovornik z zahtevo uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je sodišče svojo presojo oprlo tudi na izjavo obsojenca, ki jo je dal policiji v predkazenskem postopku, čeprav tega ne bi smelo storiti.

6. Po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, ko je ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku, je zakonodajalec sprejel novelo ZKP-E (Uradni list RS, št. 56/2003). Šesti odstavek 148. člena ZKP po sprejeti noveli določa, da, če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek. Vanj se vnese dani pravni pouk ter izjava osumljenca, če se želi izjaviti o kaznivem dejanju, pa tudi bistvena vsebina njegove izjave ter pripombe na zapisano vsebino. Z novelo ZKP-E je bil dodan tudi 148.a člen ZKP, ki določa, da se sme zaslišanje osumljenca opraviti le v navzočnosti zagovornika. V nasprotnem primeru sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo.

7. V konkretnem primeru zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je v 27. točki sodbe zapisalo, da: „... glede ocene zagovora obdolženca najprej, s strani obdolženca podpisanega uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, ugotavlja, da to dejstvo, na katerega se nato sklicuje v svojem zagovoru na glavni obravnavi, ne izhaja. V uradnem zaznamku o njegovi izjavi, ki jo je podpisal, ni omembe, da bi se na priklopno vozilo takrat nakladal še kakšen tovor.“ Veljavna ureditev kazenskega postopka dopušča, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca ostane v spisu in se z njim sodeči sodnik lahko seznani. Vendar pa tako kot uradni zaznamki o zbranih obvestilih, ki jih zbere policija, tudi uradni zaznamek o izjavi osumljenca nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca (prim. sodba I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 in druge). Zakonodajalec je z novelo ZKP-E zgolj za primer zapisnika o zaslišanju osumljenca določil, da se zapisnik lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku (drugi odstavek 148.a člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob presojanju pravno relevantnega dejstva – ali se je na priklopno vozilo natovarjalo, uvodoma zgolj ugotovilo, da tega dejstva obsojenec v izjavi, ki jo je v predkazenskem postopku dal policiji, ni omenil. Te gole ugotovitve sodišča, ki jo sodišče sme uporabiti za presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni moč razlagati v smislu, da je sodišče s tem sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno relevantno dejstvo. Sodišče je namreč dejstvo natovarjanja ugotovilo na podlagi presoje več drugih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in ki so ovrgli obsojenčev zagovor o natovarjanju priklopnega vozila. Res je sicer, da so določene priče izpovedale, da se je na priklopno vozilo tistega dne natovarjalo in da zato ledu na priklopnem vozilu med vožnjo ni bilo, vendar je sodišče te izpovedbe ocenilo kot neverodostojne in svojo oceno podrobno utemeljilo (27. do 32. točka sodbe). Zato zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. V nadaljevanju zahteve zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe po vpogledu v celoten posnetek videonadzornega sistema. Zagovornik trdi, da brez celotnega posnetka ni mogoče oceniti, ali je bil res predvajan relevantni del posnetka. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z obrazložitvijo, da je bil na glavni obravnavi dne 10. 5. 2013 v navzočnosti strank in izvedenca cestnoprometne stroke neposredno predvajan in vpogledan del posnetka, ki se nanaša na časovno obdobje, ki je za obravnavano zadevo relevantno. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, potrjuje, da se je dogodek pripetil dne 25. 1. 2011 ob 10.28 in da je bil na glavni obravnavi predvajan posnetek, ki zajema tudi navedeno časovno obdobje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi navedbi zagovornika, da bi bilo treba predvajati celotni posnetek, da bi se lahko ugotovilo, kateri del posnetka je relevanten. Dejansko stanje je bilo namreč že razjasnjeno. Pravica obsojenca do obrambe zato z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena.

10. Za kršitev pravice do obrambe ne gre niti v primeru zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče I. K. Obramba je predlagala njegovo zaslišanje, ker naj bi skupaj s pričo B. K. z osebnim vozilom srebrne barve, znamke Mercedes ali Škoda, spremljal tovorno vozilo, ki ga je takrat vozil obsojenec in bi lahko izpovedal, s katerim vozilom sta se peljala in ali sta se peljala pred ali neposredno za tovornim vozilom, ki ga je vozil obsojenec. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izvedba navedenega dokaza nepotrebna, saj je zadeva z ostalimi dokazi dovolj razjasnjena. O okoliščinah spremljanja vožnje tovornega vozila je sodišče zaslišalo več prič, med njimi tudi B. K., ki se je z I. K. peljal v istem vozilu. Vpogled v videoposnetek, ki je bil predvajan na glavni obravnavi dne 10. 5. 2013, je potrdil, da sta dve vozili srebrne barve, znamke Mercedes, vozili neposredno pred tovornim vozilom in da se je neposredno za tovornim vozilom v temno modrem golfu vozila priča S. G. (14. točka prvostopenjske sodbe). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta se v enem izmed teh vozil zagotovo vozila B. K. in I. K. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi dejansko stanje še nadalje ugotavljalo z zaslišanjem sopotnika v spremljajočem vozilu in je dokaz za zaslišanje priče utemeljeno zavrnilo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000). V konkretni kazenski zadevi je bilo dejstvo, da je spremljajoče osebno vozilo vozilo pred tovornim vozilom in ne za njim, že dokazano in sodišču ni bilo potrebno izvesti dodatnega dokaza z zaslišanjem priče. 11. Z ostalimi navedbami na četrti in peti strani zahteve zagovornik izpodbija dokazne zaključke nižjih sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato navedb, da nižji sodišči nista onkraj razumnega dvoma dokazali, da je led padel prav s tovornega vozila, ki ga je vozil obsojenec, ni presojalo. Ker zagovornik kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni konkretiziral, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.