Jedro

Tožnica ni imela resnih, utemeljenih in s tem opravičljivih razlogov, na podlagi katerih bi smela odkloniti delo po odredbi predpostavljenega. Vse tri očitane kršitve (da ni pripravila članka oziroma je neutemeljeno zavrnila pripravo prispevka in da je spornega dne neupravičeno izostala z dela) je storila najmanj iz hude malomarnosti.

Zmotno je prepričanje tožnice, da je kot novinarka pri svojem delu absolutno samostojna. Tudi v njenem primeru je potrebno upoštevati, da je v delovnem razmerju, zato mora upoštevati tudi navodila delodajalca (svojih predpostavljenih) in si ne more povsem samostojno izbirati tem, o katerih bo pisala, in tudi ne zavračati tistih, ki jih noče prevzeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2016 nezakonita (točka I/1 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja (točka I/2 izreka), da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v bruto mesečnem znesku 2.010,10 EUR, tako da se za tožnico obračuna in vplača prispevke in davke, neto zneske pa plača tožnici za posamezni mesec za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delovno mesto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu, vse v roku 15 dni (točka I/3 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, tj. bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Že v tožbi je navedla, da naloženega ji dela ni naredila zaradi prezasedenosti. V odpovedi ni navedena oblika krivde, ki se ji očita, prav tako pa sodišče prav zaradi napačne uporabe 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Krivdnemu razlogu je tožnica oporekala tako v tožbi kot tudi v pripravljalni vlogi, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Žaljivo do tožnice je stališče sodišča prve stopnje, da njeno prezasedenost ocenjuje z zaslišanjem kolegov novinarjev. Tako v tožbi kot tudi pripravljalni vlogi je zatrjevala, da je bila na dan 8. 2. 2017 obremenjena z dvakratnikom norme ter polno zasedena v športni redakciji. O zasedenosti je obvestila v.d. odgovornega urednika A.A., ki pa je ni razbremenil dela v športni redakciji, tako da bi lahko napisala članek po njegovem naročilu. Tožnica ne oporeka dejstvu, da ima glavni urednik pravico zahtevati dopolnitev ali popravek določenega članka ali teme, oporeka pa temu, da je po mnenju sodišča brez vsake novinarske avtonomije, v kolikor presodi, da članka ne more napisati na profesionalnem nivoju, še posebej, če oceni, da je tema že izčrpana, nezrela za nadaljnjo objavo ali bi lahko škodovala njenemu profesionalnemu delu. Sodišče se do teh vprašanj ni opredelilo, ampak tožnici očita, da bi delo lahko zavrnila le v primeru močnih argumentov, kot so, da storitev ali opustitev pomeni kaznivo dejanje. Tako šablonsko odločanje je do tožnice žaljivo. Tožnici se v 15 letnih ni zgodilo (razen s A.A.), da z uredniki ne bi mogla sodelovati pri izbiri tem. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delo potrebno izvršiti. Po tem členu tožnica sodeluje z urednikom pri izbiri tem. Pogodbe o zaposlitvi namreč ne določa absolutnega hierarhičnega odnosa prav zaradi narave novinarskega dela. Tožena stranka je delovala zgolj s pozicije moči, ki ji sodišča pritrjuje, kar kaže na njegovo arbitrarnost. Sodišče tožnici protispisno očita, da je načelno zavrnila nadaljevanj pisanja na temo jadranja, kar pa ne drži. Glede na to, da je sodišče nekritično sledilo toženi stranki, ima lahko to daljnosežne posledice za splošno novinarsko delo, saj novinarja potiska v položaj obrtnega pisca, kar je v nasprotju s splošno doktrino novinarstva. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica od 12.51 ure, ko je prejela nalogo pa do 15.34 ni naredila ničesar. Tožnica je namreč takoj, ko je uspela prebrati navodila, pristopila k realizaciji naloge, a prej se je morala seznaniti s področjem, saj zanj ni bila zadolžena. Ko je zagotovila, da naloge ni sposobna korektno in profesionalno izpeljati, je o tem obvestila glavnega urednika, ki je nalogo predal urednici dnevne kronike. Opozarja, da je izpoved direktorja B.B. povsem nerelevantna, ker ni zadolžen za vsebinsko plat časopisa in zato ne more soditi, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko novinar konkretno opravi svoje delo. Sodišče pa je spregledalo pravno pomembno dejstvo, da je tožnica po tem, ko je odgovornega urednika obvestila, da dela ne bo mogla opraviti, delovno mesto zapustila in bila od takrat 3 mesece v bolniškem staležu. Tožnica tako naloge dejansko ni zavrnila, ampak je ni bila sposobna opraviti. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti, saj je v nasprotju s spisovnim gradivom, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba še navaja, da je sodišče tožnici v zvezi z gasilci protispisno očitalo krivdo, kar je skrajno zavržno postopanje sodišča, kot institucije oblasti, saj ta v odpovedi ni podana. V zvezi z očitkom, da dne 4. 9. 2016 ni prišla na delo, je tožnica izpostavila, da ni usposobljena za delo pomočnice uredniku v centralni redakciji, da gre za odgovorni uredniški pregled v obliki lektoriranja, kar pa ne spada v tožničin delokrog. Tožena stranka v postopku ni izkazala, da gre za okoliščine začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu. Sodišče se je postavilo na stališče, da gre za sorodno delo uredniškemu delu, pri čemer je spregledalo ključno dejstvo, da nadomeščanje urednika po pogodbi o zaposlitvi velja le občasno in v dogovoru, medtem ko se delo v redakciji opravlja vsakodnevno in konstantno in ima posebne specifike. Tožnica ni vedela za kakšno obliko, vsebino in vrednotenje dela gre in tega tudi ni vedel glavni urednik, saj je tožnici poslal samo splošni naziv dela, za vse ostalo pa jo je napotil na dežurnega urednika, ki pa tudi ni vedel, kako se to delo vrednoti. Nadalje se tožnica pri navedbi trditve, da ima status starejše delavke, opira na Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje KPPN - 60. člen in ne na ZDR-1. Po KPPN se lahko za vse poklicne novinarje, ki so dopolnili 50 let lahko določa drugačne oblike dela in delovnega časa. Glede na to, da je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 15 let, očitana kršitev, po tožničinem mnenju, ne utemeljuje resnih razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja, zato je arbitraren zaključek sodišča, da je pogoj iz 2. odstavka 88. člena ZDR dokazan. Ne strinja pa se tudi s stališčem sodišča, da ni postavila zahtevka, da ji delovno razmerje ni prenehalo s potekom 15 dnevnega odpovednega roka in da je trajalo do poteka trimesečnega odpovednega roka, saj je skladno s sodno prakso tak zahtevek zaobsežen z reintegracijo in reparacijo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožba sicer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar jo uveljavlja zato, ker se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, prav tako pa so v obrazložitvi navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Sodišču se namreč ni potrebno izjasnjevati o čisto vseh navedbah strank, ampak le o tistih, ki so za odločitev pomembne.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prejela dve pisni opozorili na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi in sicer opozorilo z dne 26. 11. 2015, ki se nanaša na članek o jadrnici C.C. in opozorilo z dne 25. 3. 2016, ki se nanaša na članek o gasilcih. Ker je tožnica tudi po teh dveh pisnih opozorilih kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj v nedeljo dne 4. 9. 2016, ko je bila določena kot pomočnica dežurnemu uredniku, s tem pa jo je seznanil že 13. 6. 2016 odgovorni urednik A.A., na delo ni prišla, ji je tožena stranka dne 25. 10. 2016 na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je ugotovila tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Tožnica s tožbo uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegarcijski in reparacijski zahtevek.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica kršila določbo 34. člena ZDR-1, po kateri mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, enako določbo pa tudi 16. člen njene pogodbe o zaposlitvi, kršila pa je tudi določbo 2. alineje 3. člena pogodbe o zaposlitvi v delu, po kateri je dolžna po naročilu odgovornega ali področnega urednika pripravljati mnenjske prispevke (komentarji, kolumne, glose, analize, ipd.) ter druge novinarske prispevke vseh žanrov in elektronske edicije ter skrbeti za njihovo vsebinsko in formalno brezhibnost. 9. Tožnica dne 8. 10. 2015 ni izvršila odredbe odgovornega urednika tožene stranke in pripravila članka v zvezi z nakupom jadrnice C.C., ki naj bi bil objavljen naslednjega dne. Kot izhaja iz obrazložitve v točki 8 izpodbijane sodbe, za odklonitev ni imela utemeljenega razloga. Po izpovedih direktorja tožene stranke B.B., urednika športne redakcije D.D., odgovornega urednika tožene stranke A.A., izvršne urednice tožene stranke E.E. in novinarja F.F. tožnica z delom ni bila preobremenjena, prav tako pa tudi ni imela ustreznih nasprotnih argumentov, da bi odrejeno delo utemeljeno zavrnila.

10. Prav tako je tožnica neutemeljeno zavrnila pripravo prispevka na temo neupravičenih izplačil dodatkov k plači direktorjem poklicnih gasilskih enot, ki ji ga je naložil odgovorni urednik tožene stranke dne 18. 2. 2016. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (točka 8 obrazložitve), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničine trditve, da članka ni mogla napisati, ker je bila novinarska konferenca že zaključena, da kvalitetnega članka v skladu s profesionalnimi novinarskimi standardi v kratkem času ni bila sposobna napisati, ker si ni mogla ustvariti lastnega mnenja, da tema ni bila z njenega področja in je zato zahtevala poglobljen pristop, saj iz izpovedi zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja ravno nasprotno.

11. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z določbo 2. alineje 3. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pojasni, da ta določba govori tako o tožničinem samostojnem delu kot tudi o njenem delu po naročilu odgovornega ali področnega urednika. Tožnica je dolžna poleg samostojnega dela opravljati tudi delo po naročilu delodajalca.

12. Neopravičen pa je tudi tožničin izostanek z dela na nedeljo 4. 9. 2016, saj zanj ni imela utemeljenega razloga, kar je sodišča prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno utemeljilo v točki 9 obrazložitve. Takšna vrsta dežurstva je pri toženi stranki potekala že približno eno leto in mu nihče ni oporekal. Tožnica je bila to delo sposobna opravljati. To delo ni stalno, saj se je opravljalo le ob nedeljah in le kot pomoč dežurnemu uredniku, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za druga dela in naloge po nalogu nadrejenega. Tožena stranka je tožnici skladno z določbo 148. člena ZDR-1 in tudi skladno s 3. členom tožničine pogodbe o zaposlitvi to delo lahko odredila. Ob tem je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, neupravičeno tožničino sklicevanje, da je po določbah KPPN starejša delavka in zaradi tega ni dolžna delati ob nedeljah, kar ponavlja tudi v pritožbi, saj take določbe v tej kolektivni pogodbi ni nikoli bilo.

13. Tožnica torej ni imela resnih, utemeljenih in s tem opravičljivih razlogov, na podlagi katerih bi smela odkloniti delo po odredbi predpostavljenega. Tako je vse tri kršitve storila najmanj iz hude malomarnosti. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno (2. odstavek 89. člena ZDR-1).

14. Zmotno je tudi prepričanje tožnice, da je kot novinarka pri svojem delu absolutno samostojna. Tudi v njenem primeru je potrebno upoštevati, da je v delovnem razmerju, zato mora upoštevati tudi navodila delodajalca (svojih predpostavljenih) in si ne more povsem samostojno izbirati tem, o katerih bo pisala, in tudi ne zavračati tistih, ki jih noče prevzeti. Ravno iz razloga, ker gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, je sodišče prve stopnje v okviru trditvenega in dokaznega bremena tožene stranke, ki je dolžna dokazati zakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga (1. odstavka 84. člena ZDR-1) "preverilo" tudi tožničino "prezasedenost" z zaslišanjem kolegov novinarjev. Takšen je postopek v vsakem individualnem delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so neumestne pritožbene pripombe o žaljivosti takega stališča sodišča prve stopnje do tožnice. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo šablonsko, ampak na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi. S tem ko je tožena stranka v postopku dokazala, da izpodbijana redna odpoved iz krivdnega razloga ni nezakonita, pa sodišče ni nekritično sledilo toženi stranki, ampak je odločilo na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP.

15. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona ter 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka.