Jedro

Tožnik je torej že ob vložitvi tožbe predlagal določitev običajnega honorarja oziroma nadomestila na podlagi 81. člena ZASP, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Glede na navedeno kršitev pravice do izjave v smislu sodbe presenečenja ni podana.

Zaradi preprečevanja negotovosti na strani uporabnikov je Vrhovno sodišče kot znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila, ki naj se upošteva do sprejetja oziroma pravnomočne določitve veljavne tarife tudi za preostale spore, določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: − v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 37.077,78 EUR tečejo od 28. 1. 2013 dalje do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.343,95 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika za povrnitev avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe iz njegovega zaščitenega repertoarja za obdobje od 1. 11. 2010 do 30. 6. 2012 ter za mesec december 2012 v višini 42.903,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu (za 73.818,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 11.677,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za plačilo 5.825,95 EUR, tako da je dolžan toženec tožniku plačati 37.077,78 EUR, pri tem pa je določilo tudi kasnejši začetek teka zakonskih zamudnih obresti (od 29. 1. 2016 dalje), posledično je bila spremenjena tudi odločitev o stroških postopka (III. točki izreka). V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o pritožbenih stroških (III. točka izreka).

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava, kršitve pravic iz 25., 33. in 60. člena Ustave ter pravice do sodnega varstva po EKČP. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi v celoti (oziroma sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka) razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje; podredno pa predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasil je tudi revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev oziroma zavrženje in priglasil revizijske stroške.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: − Toženec je kabelski operater, ki je v vtoževanem obdobju kabelsko retransmisiral glasbena dela iz zaščitenega repertoarja tožnika preko televizijskih programov.

− Stranki v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe o kabelski retransmisiji glasbenih del iz zaščitenega repertoarja tožnika, prav tako ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo (tožnik) in reprezentativnim združenjem uporabnikov, Svet za avtorsko pravo pa še ni odločil v sporu med tožnikom in uporabniki (ZKOS).

− Toženec je imel v spornem obdobju 12.062 naročnikov.

− Za celotno vtoževano obdobje je toženec tožniku za uporabo glasbe plačal 1.424,12 EUR.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na tč. 7 drugega odstavka II. poglavja tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 2/98, v nadaljevanju Pravilnik 98), ki je na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma o tarifi. Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor zastaranja (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zahtevek tožnika je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni, saj je tožnik del zneska plačal, neurejenosti stanja glede višine nadomestila pa ni mogoče pripisati zgolj tožencu, zato tožnik avtorskih pravic ni kršil namenoma ali iz hude malomarnosti. Zakonske zamudne obresti je prisodilo od 28. 1. 2013, saj je tožnik vedel, da mora za uporabo plačevati, vedel je tudi komu in koliko (po tarifi Pravilnika 98) ter v kakšnih časovnih obdobjih, zato poseben opomin ni bil potreben.

7. Višje sodišče je glede višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del ugotovilo obstoj pravne praznine in določilo običajen honorar (81. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP). Skladno s tedaj že ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je kot izhodišče uporabilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno, od tega pa je odštelo znesek 0,03 EUR, ki ga je ocenilo kot višino nadomestila za radijske programe na naročnika mesečno. Ugotovilo je, da je terjatev delno zastarala (tožba je bila vložena 29. 1. 2016), in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo civilne kazni. Glede zakonskih zamudnih obresti pa je presodilo, da toženec ni bil nedobroveren, saj razlogi za nedoločenost tarife niso zgolj na njegovi strani (193. člen OZ), zato je tožnik do njih upravičen šele od vložitve tožbe dalje.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Tožnik navaja, da je višje sodišče izdalo t. i. sodbo presenečenja, saj je uporabilo novo pravno podlago, na katero se nobena od pravdnih strank niti sodišče prve stopnje niso sklicevali. Tožniku tako ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o novi pravni podlagi ter o okoliščinah, domnevnih dejstvih in dokazih, na podlagi katerih je višje sodišče sprejelo svojo odločitev o višini nadomestila. V spisu ni niti trditvene podlage niti listin (Skupni sporazum Zavoda A. in ZKOS, Pravilnik o delitvi nadomestil Zavoda A.), ki bi izkazovale višino nadomestila 0,198 EUR, kot jo je ugotovilo višje sodišče, izračuna zato ni mogoče preveriti niti se do njega opredeliti. Sodišče se le pavšalno sklicuje na drug primer, v katerem je Vrhovno sodišče določilo višino nadomestila za tisti konkreten primer, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče je spremenilo pravno podlago ne da bi imel tožnik možnost navajati dejstva in dokaze, to je da so ugotovljena razmerja napačna, nimajo niti ekonomske niti pravne podlage, da tarifa, ki jo je uporabilo višje sodišče, za vtoževano obdobje ne drži ter da morajo biti za uporabo tarife, ki jo je kot podlago vzelo višje sodišče, izpolnjeni dodatni pogoji, saj da tarifa ne velja avtomatično za vsakega kabelskega operaterja, da primerjava s Pravilnikom 1998 glede na potek 20 let od njegovega sprejetja niti primerjava s Tarifnim sporazumom Zavoda A. (oz. Skupni sporazum Zavoda A.), ne utemeljita višine 0,198 EUR. V zvezi s slednjim tožnik navaja, da je višje sodišče minimalno tarifo, ki je bila določena v Pravilniku 1998 zvišalo le simbolično za 10%. V zvezi z navedenim se tožnik ni mogel izjasniti, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu sama s seboj v nasprotju. Višje sodišče namreč najprej zapiše, da ni utemeljeno, da bi za uporabo avtorskih del uporabnik plačal zgolj minimalni avtorski honorar, ki je bil določen že pred 20 leti, nato pa tega zviša zgolj za 10%, pri čemer je višina inflacije od leta 1998, ko je bil Pravilnik 98 sprejet, do vtoževanega obdobja (leto 2012) znašala kar 90,9%. Skupnega sporazuma Zavoda A. pa višje sodišče tudi ni upoštevalo v celoti, tako kot se glasi. Sodišče tudi ni ugotavljalo višine običajnega honorarja niti ni upoštevalo dogovorjenih plačil, saj naj bi šlo za pretirano višino. Prav tako pa sodišče ni pojasnilo, da bi plačilo 0,198 EUR ustrezalo do sedaj dogovorjenim plačilom ali običajnemu honorarju, kot to zahteva določba 81 ZASP. Sodišče pri določitvi tarife niti ni upoštevalo zakonskih zahtev ZASP, pač pa je arbitrarno odločilo, da gre avtorjem glasbenih del v konkretnem primeru 0,198 EUR po naročniku kabelskega operaterja, ne da bi bil pri tem upošteven obseg uporabe glasbenih del ali prihodek operaterja iz naslova pridobitne dejavnosti. Tožnik navaja, da izpodbijana sodba temelji na drugačnem dejanskem stanju, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, pravica do izjave, posledično pa tudi pravica do sodnega varstva. Izpodbija tudi odločitev v obrestnem delu, saj je bil toženec nedobroveren.

9. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da med strankama ni nesporno, da je toženec nezakonito javno priobčeval varovana avtorska dela, saj da v situaciji, ko razmerja s tožnikom ni bilo mogoče urediti pogodbeno (ker je tožnik zahteval previsoko nadomestilo), uporabniki niso imeli druge možnosti kot da plačajo nesporni del nadomestila in pri pristojnem organu zahtevajo določitev primerne tarife, zaradi česar tožencu ni mogoče očitati kršitve. Tožnik se zavzema za višino honorarja oziroma nadomestila v višini, kot je v preteklosti veljala za vse avtorske in sorodne pravice v primeru kabelske retransmisije in ne le avtorska glasbena dela. Neutemeljen je očitek tožnika, da gre za sodbo presenečenja, saj je toženec že tekom postopka na prvi stopnji navajal, da je treba od tarifne vrednosti odšteti nadomestilo za filmsko glasbo v avdiovizualnih delih, saj tožnik ni upravičen upravljati s temi pravicami. Čeprav je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tekel v smeri določitve nadomestila po tarifi Pravilnika 1998, pa sta stranki predlagali več načinov določitve nadomestila v primeru, da tarifa iz Pravilnika 1998 ne bi bila veljavna. Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi tudi ni določilo tarife, pač pa je le določilo vrednost nadomestila, ki naj ga sodišča zaradi varovanja načela enakosti med uporabniki uporabljajo v istovrstnih sporih, s čemer je zapolnilo pravno praznino, ki je nastala zaradi neveljavnosti tarife iz Pravilnika 1998. Revizija v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti ni dovoljena, tudi sicer pa toženec ni bil nedobroveren.

**Presoja dovoljenosti revizije**

10. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP).

11. Toženec v odgovoru na revizijo opozarja na nedovoljenost revizije v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. V primeru, kakršen je tudi konkretni, ko je za pravico do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Postranske terjatve, med katere sodijo tudi zakonske zamudne obresti, pa se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot (samostojen) glavni zahtevek.1 Navedeno pa ne pomeni, da revizija zoper odločitev o obrestnem delu ni dovoljena, nasprotno, če revizija v glavničnem delu presega revizijski prag, je dovoljena tudi glede postranskih terjatev. Tožnik sicer glede dela glavnice, ki mu je bila priznana s sodbo višjega sodišča, tehnično gledano izpodbija le odločitev v obrestnem delu, vendar pa je treba v primeru, ko je bilo odločeno o glavnici kot enotnem zahtevku, enotno obravnavati tudi odločitev v obrestnem delu, zato bi bilo po presoji revizijskega sodišča omejevanje pravice do revizije s cepljenjem obrestnega dela sicer enotnega zahtevka za plačilo nadomestila v nasprotju z določbo 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP, ki določa, da mora vrednost glavnega zahtevka presegati revizijski prag 40.000,00 EUR - tega pa predmeta revizija presega.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija je delno utemeljena.

_O kršitvi pravila o sodni pristojnosti:_

13. Glede zatrjevane kršitve pravil o pristojnosti sodišča, da določi višino tarife, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče,2 da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP, kar je storilo sodišče tudi v konkretni zadevi in ugotovilo, da obstaja na področju kabelske retransmisije glasbenih del glede višine nadomestila v vtoževanem obdobju pravna praznina. Ker Svet za avtorsko pravo kljub zahtevi uporabnikov (ZKOS) ni določil začasne tarife, mora zaradi načela odplačnosti,3 ki velja v avtorskem pravu, to praznino zapolniti sodišče, in sicer tako, da določi običajen honorar oziroma nadomestilo (81. člena ZASP).4 _O kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:_

14. Revizijsko sodišče je sodbo preizkusilo v delu, ki se nanaša na očitek nezadostne obrazloženosti v zvezi z višino običajnega honorarja oziroma nadomestila. Sodišče druge stopnje je jasno in natančno obrazložilo, zakaj je na področju višine nadomestila podana pravna praznina (tč. 10 izpodbijane sodbe), pri določitvi same višine pa se je sklicevalo na bistvene razloge iz odločb Vrhovnega sodišča, in sicer II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 in II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018 ter zaključilo, da je v obravnavani zadevi pri določanju višine običajnega honorarja oziroma nadomestila za zakonito uporabo avtorskih del treba izhajati iz zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno.5 Pri tem je višje sodišče posebej izpostavilo, da je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (enako tudi kasneje v odločbi II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018) poudarilo, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, zato je z odločitvijo zavzelo stališče o višini nadomestila, ki predstavlja osnovo za odmero (to višino je uporabilo tudi višje sodišče kot izhodiščno višino običajnega honorarja oziroma nadomestila v konkretni zadevi). Na navedene odločbe Vrhovnega sodišča se je sodišče druge stopnje izrecno sklicevalo, vse odločbe pa so tudi javno objavljene. V nadaljevanju se je višje sodišče jasno opredelilo do višine nadomestila, do katerega je upravičen tožnik v obravnavani zadevi, upoštevaje okoliščino, da v tem postopku ne zahteva nadomestila za retransmisijo preko radijskih programov (tč. 16-19 obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je po presoji revizijskega sodišča izpolnjena zahteva po obrazloženosti sodbe in možnosti njenega preizkusa, zato zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

_O kršitvi pravice do izjave:_

15. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku ni sklicevalo, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, zaradi česar je lahko poseženo v njuno pravico do izjave.6 Revizijsko sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je tožnik že v tožbi7 sodišču predlagal, „da ugotovi, kakšen je običajni honorar (81. člen ZASP), ki ga je povprečni uporabnik, torej kabelski operater, plačeval nazadnje, podredno pa, kakšna je višina odškodnine po ZASP (drugi odstavek 168 člena)“. Tožnik je torej že ob vložitvi tožbe predlagal določitev običajnega honorarja oziroma nadomestila na podlagi 81. člena ZASP, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Glede na navedeno kršitev pravice do izjave v smislu sodbe presenečenja ni podana.

16. Običajni honorar oziroma nadomestilo za zakonito uporabo avtorskih del je pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.8 Ta bi bila namreč zaradi variabilnosti predpostavk, ki se upoštevajo pri izbrani metodologiji, v različnih zneskih. Zaradi preprečevanja opisane negotovosti na strani uporabnikov je Vrhovno sodišče kot znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila, ki naj se upošteva do sprejetja oziroma pravnomočne določitve veljavne tarife tudi za preostale spore, določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.

17. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodnik njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.9 To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo enoten znesek običajnega honorarja in pri tem do določene mere10 zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018, zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožnika predlagano vsakokratno prilagajanje izbire metodološkega pristopa gradivu posameznega spisa. Očitek kršitve pravice do izjave, ker znesek 0,198 EUR temelji (tudi) na gradivu, ki ga v spisu ni, tako ni utemeljen.

18. Drži pa, da mora sodišče v primerih, kakršen je tudi konkretni, ko se ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi z vsebino pravnega standarda formira tekom postopka na drugi stopnji, praviloma dati strankam možnost, da se opredelijo do „novih“ pravnih naziranj in preko morebitnih dodatnih argumentov ali dokazov dosežejo drugačno presojo njegove vsebine.11 Ker to tožniku pred sodiščem druge stopnje ni bilo omogočeno, je to možnost dobil in tudi izkoristil (šele) na revizijski stopnji, pri tem pa je podal le nove navedbe, novih dokazov v zvezi z vsebino pravnega standarda običajnega honorarja, ki bi jih moralo sodišče izvesti,12 pa tožnik ni predlagal. Po presoji revizijskega sodišča zato kršitev pravice do izjave (v tem delu) ni take narave, da njenih posledic s pravno presojo s strani tožnika ponujenih novih argumentov ne bi moglo sanirati revizijsko sodišče samo.

_O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava:_

19. Metoda, ki jo za izračun običajnega honorarja z upoštevanjem celotne stopnje inflacije med leti 1998 in 2012 predlaga tožnik, po presoji revizijskega sodišča ni primerna. Višino običajnega honorarja je namreč treba kritično umestiti v sicer tarifno razmeroma urejen sistem uporabe in (kolektivnega) varstva avtorskih pravic, tako z ozirom na njihovo premoženjsko vrednost (kot celoto), kot tudi na razmerje med posameznimi izključnimi pravicami (kot deli te celote), s katerimi upravljajo različni deležniki. Predlagano sorazmerno povečanje tarife Pravilnika 98 teh razmerij ne upošteva, poleg tega pa je tarifa Pravilnika 98 zajemala tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo filmske glasbe v avdiovizualnih delih,13 ki je zunaj področja upravljanja tožnika v vtoževanem obdobju. Zmotna uporaba materialnega prava tako ni izkazana, prav tako obrazložitev izpodbijane sodbe zaradi neuporabe metode sorazmernega povečanja tarife s stopnjo inflacije ni sama s seboj v nasprotju.

20. Tožnik tudi zavrača možnost določitve vrednostnih razmerij med različnimi avtorskimi deli, češ da to kaže na podcenjujoč odnos do avtorjev glasbenih del, posega pa se tudi v njihove pravice, točneje pravico do ustvarjalnosti (60. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Revizijsko sodišče v zvezi s tem poudarja, da je ustvarjalnost (avtorjev) izjemnega pomena za civilizirano družbo in njen razvoj, na kar navsezadnje kaže tudi umestitev pravice do ustvarjalnosti v Ustavo. Pri tem je treba avtorjem zagotoviti tudi plačilo za morebitno uporabo njihovega dela,14 kar pa je že po naravi stvari izpostavljeno primerjavi in ustvarjanju vrednostnih razmerij tako med avtorji samimi kot tudi z drugimi vrstami dela in storitev. Razmerje, ki ga je pri določitvi običajnega honorarja upoštevalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 219/2017 in pri kasnejših odločitvah ter je bilo (posredno, s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede vrednosti običajnega honorarja) uporabljeno tudi v konkretni zadevi, temelji na razmerju, določenem v Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji, kot pogodbeno določenem razmerju, ki odraža dejanska razmerja.15 Očitek arbitrarnosti določitve razmerij med avtorskimi glasbenimi deli in avdiovizualnimi s strani tožnika, ki v reviziji ne poda jasnejših vsebinskih (nasprotnih) argumentov, zakaj uporabljena razmerja za ta primer niso uporabna, pač pa le, da različnih avtorskih del med seboj ni mogoče primerjati na način, da se določijo (vrednostna) razmerja med njimi, pa ostaja na ravni nekonkretiziranih navedb, ki kot take ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

21. Neutemeljen je nadalje očitek o neuporabi meril iz 156. člena ZASP, saj je sodišče presojalo višino običajnega honorarja oziroma nadomestila in ni določalo tarife kot dela Skupnega sporazuma (157. člen ZASP). Poleg tega tožnik ne konkretizira, v čem vrednost običajnega honorarja, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje, odstopa od meril iz tretjega odstavka 156. člena ZASP, in tako zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnih navedb.

22. Navedbe tožnika, da vsebina pravnega standarda običajnega honorarja ni pravilna, saj da so ugotovljena razmerja napačna, nimajo niti ekonomske niti pravne podlage, da tarifa, ki jo je uporabilo višje sodišče, za vtoževano obdobje ne drži, da morajo biti za uporabo tarife, ki jo je kot podlago vzelo višje sodišče, izpolnjeni dodatni pogoji, saj da tarifa ne velja avtomatično za vsakega kabelskega operaterja ter da primerjava s Pravilnikom 1998 glede na potek 20 let od njegovega sprejetja niti primerjava s Tarifnim sporazumom Zavoda A. (oz. Skupni sporazum Zavoda A.), ne utemeljita višine 0,198 EUR, so pavšalne in zato ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

_O zakonskih zamudnih obrestih:_

23. V zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti se je sodišče druge stopnje skladno s pravno podlago, ki jo je uporabilo pri odločanju o vtoževanem nadomestilu, oprlo na določbo 193. člena OZ.16 Ta določa, da mora nepošteni pridobitelj plačati zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve, pošteni pa od vložitve zahtevka. Revizija utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da toženec ni bil nepošten. Ker stranki nista sklenili pogodbe niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženec pa je za celotno vtoževano obdobje plačal (le) znesek 1.424,12 EUR, bi moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage. Navedeno zadostuje za sklep o njegovi nedobrovernosti. Glede na ugotovljene dodatne okoliščine, tj. da do sklenitve skupnega sporazuma o višini nadomestila ni prišlo, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, da razlogov za to neurejeno stanje ni mogoče pripisati izključno tožencu ter da je toženec znesek, ki ga je štel za primernega, plačal, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je tožnik kršil svojo sodelovalno dolžnost (v smislu dolžnosti sprejema izpolnitve pri upniški zamudi) ali celo zlorabil svoje pravice, saj spornost višine nadomestila ne izvira v celoti iz njegove sfere. Tudi okoliščina, da dolžnik (toženec) ni vedel za točno višino svoje obveznosti, še ne zadostuje, da bi riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnika. Po presoji revizijskega sodišča v konkretnih okoliščinah primera poseg v splošno pravilo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti nepoštenega pridobitelja s tehtanjem krivde obeh strank za nastalo zamudo pri plačilu ni primeren. Riziko pravočasnosti plačila zaradi nedoločenosti oziroma spornosti višine nadomestila je tako treba razporediti skladno s splošnim pravilom, to je da posledice zamude v celoti nosi nepošteni pridobitelj, v konkretnem primeru toženec. Pri tem je glede na uporabljeno pravno podlago pravno nepomembna navedba toženca, da ga tožnik pred vložitvijo tožbe ni pisno pozval na plačilo. Glede na navedeno je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremenilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, tako da te začnejo teči od 28. 1. 2013 dalje do plačila.

**Odločitev o reviziji**

24. Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, tako da so te začele teči od 28. 1. 2013 dalje do plačila. Ker v preostalem delu revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

**Odločitev o revizijskih stroških**

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je tožnik z revizijo uspel le v minimalnem delu (glede dela zakonskih zamudnih obresti), v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je dolžan tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka.

26. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo17 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 1.343,95 EUR (1.800 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT – 36 točk, 22% DDV).

1 VS RS sklep II Ips 319/2012 z dne 4. 4. 2013, VS RS sklep II Ips 774/2006 z dne 26. 3. 2009. 2 Npr. v zadevi VS RS II Ips 43/2018 sodba z dne 7. 6. 2018, tč. 42 in 43 obrazložitve. 3 E. Drobež, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Nova Gorica, 2019, komentar k 60. členu Ustave, r. št. 12. 4 VS RS sodba II Ips 43/2018 z dne 7. 6. 2018, tč. 45 obrazložitve. Gl. tudi E. Drobež, nav. delo (2019), komentar k 60. členu Ustave, r. št. 22; M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 133-134. 5 V odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018 je bila natančno pojasnjena izbira metodologije in določena vsebina parametrov. 6 Gl. npr. US RS odločba Up-765/13-24 z dne 3. 12. 2015, 16. točka obrazložitve, VS RS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, VS RS sodba II Ips 79/2018; gl. tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo; ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 235 in nasl.; A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 116-118. 7 Tč. 5 tožbe. 8 Gl. tudi odločbo US RS U-I-165/03 in sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/2016. 9 A. Galič, nav. delo (2005), str. 112. 10 Tč. 27 obrazložitve sodbe VS RS II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018: „Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, (…).V konkretnem primeru namreč niso bile podane nobene okoliščine, ki bi nakazovale, da takšna tarifa ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ 11 Prim. A. Galič, nav. delo (2005), str. 112, 115-116. 12 Tožnik je podal dokazni predlog, s katerim bi dokazoval stopnjo inflacije v določenem obdobju, vendar višina inflacije med strankama ni sporna. 13 Gl. npr. tč. 30 sodbe VSRS II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018. 14 VS RS sodba II Ips 43/2018 z dne 7. 6. 2018, tč. 45 obrazložitve. Gl. tudi E. Drobež, nav. delo (2019), komentar k 60. členu Ustave, r. št. 22; odločba US RS U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013, tč. 26 obrazložitve. 15 VS RS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, tč. 44 obrazložitve. 16 Gl. tudi VS RS sodba II Ips 1176/2008 z dne 20. 3. 2012. Prim. E. Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 188-190. 17 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.