Jedro

V inšpekcijskem postopku imajo položaj stranke le osebe, zoper katere je inšpektorjev ukrep usmerjen - zavezanci, in osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z inšpekcijskim ukrepom prizadete, ne pa tudi osebe, ki so zgolj prijavitelji morebitnih kršitev oziroma vlagatelji drugačnih vlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 9.5.2000, s katero je bila na podlagi 2. odstavka 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86) zavržena tožnikova pritožba zaradi molka prvostopnega upravnega organa po 2. odstavku 218. člena ZUP (1986).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje presoji tožene stranke, da tožnik v inšpekcijskem postopku, ki teče zoper lastnika sosednje nepremičnine, nima položaja stranke. V inšpekcijskem postopku, ki se uvede po uradni dolžnosti, tožnik v primeru neizdaje odločbe nima pravice vložiti pritožbe zaradi molka v skladu z določbo 246. člena ZUP (1986). Če je tožnik s pisno vlogo zahteval inšpekcijsko ukrepanje, je imela taka vloga le značaj prijave v smislu 124. člena ZUP (1986). Tako vlogo mora inšpekcijski organ pri uvedbi postopka sicer upoštevati in osebo, ki tako prijavo da, na njeno zahtevo obvestiti o svojem ukrepu (98. člen Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94 v zvezi s 83. členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02)), nima pa taka oseba položaja stranke, na katere zahtevo bi moral inšpekcijski organ postopke uvesti in izdati zahtevani ukrep. Če je v obravnavanem primeru investitor sporne objekte dejansko gradil brez ustreznega upravnega dovoljenja, se to dejstvo v tem postopku ne presoja, predstavlja pa dejansko podlago za nadaljevanje inšpekcijskega postopka.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in upravni akt tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da v okviru varstva javnega interesa zoper nezakonito ravnanje inšpektorja nima nikakega pravnega varstva, če kot prijavitelj v inšpekcijskem postopku nima položaja stranke. Če se z nedopustnim ravnanjem posega v pravice koga drugega, nadzor in varstvo nad takim ravnanjem pa je prepuščeno inšpekciji, prizadeti osebi zaradi varstva pravic in pravnih koristi ni mogoče odvzeti položaja stranke, ker ji gre ta položaj po določbi 49. člena ZUP (1986). Drugačna razlaga pomeni kršitev pritožnikovih ustavnih pravic, med drugim 14. člena URS, saj je sicer investitor nedovoljenega posega v prostor glede na pritožnika v privilegiranem pravnem položaju.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora uprave nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in aktov. V času odločanja v tej stvari v upravnem postopku na prvi stopnji so bile skupne določbe glede inšpekcijskega nadzorstva urejene v ZUpr, sedaj pa so urejene v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, Št. 56/2002 - ZIN). Inšpekcijsko nadzorstvo je bilo in je organizirano ter se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in interesov pravnih in fizičnih oseb. V izvrševanju tega nadzora sme inšpektor odrediti z zakonom določene ukrepe, ki posegajo v pravni položaj nadzorovanih oseb ali tretjih. S temi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa lahko predstavlja tudi korist ali drugačno pravno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen ZUP 1986). To pa pomeni, da imajo položaj stranke v inšpekcijskem postopku le osebe, zoper katere je inšpektorjev ukrep usmerjen - zavezanci, in osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z inšpektorjevim ukrepom prizadete, ne pa tudi osebe, ki so zgolj prijavitelji morebitnih kršitev oziroma vlagatelji drugačnih vlog. Te vloge mora inšpektor upoštevati v skladu z 2. odstavkom 124. člena ZUP (1986), kar pa ne pomeni, da take osebe štejejo za stranke. V 3. odstavku 24. člena sedaj veljavnega ZIN je to tudi izrecno določeno.

Navedena ustaljena sodna praksa pritožbenega sodišča tudi po presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni arbitrarna. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi, št. Up-3/97 z dne 15.07.1999, namreč navedlo, da v skladu z namenom inšpekcijskega nadzorstva osebe nimajo pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka in zato tudi ne morejo uspeti s tožbo zaradi molka upravnega organa v primeru, ko inšpektor postopka ne uvede.

Kljub navedenemu pa tudi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavanem primeru tožnik, ki sicer ni stranka, je pa v njegovem dejanskem interesu, da se z inšpekcijskim postopkom zagotovi zakonito ravnanje, lahko zahteva pojasnilo od inšpektorja, kaj je v zadevi ukrenil, in če takega pojasnila ne dobi, zahteva pojasnilo od inšpektorjevega predstojnika (98. člen ZUpr). Prav tako pa je inšpektor na podlagi 3. odstavka 83. člena ZUpr in sedaj na podlagi 17. člena ZIN odgovoren za opravljanje ali opustitev dejanj v inšpekcijskem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.