Jedro

Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let. Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih Samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zato tožnica ni upravičena do invalidnine.

Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 morala ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti, do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica in ali izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 31. 3. 2014 in z dne 11. 9. 2013 (I. točka izreka sodbe), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, psihofizično manj zahtevno delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, kjer zadostuje manjša spretnost, močnega finega prejema prstov in manjša groba moč levice, delo brez vsiljenega tempa in ritma dela, v polnem delovnem času od 1. 9. 2013 dalje (II. točka izreka sodbe) in naložilo toženi stranki, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek, da se tožečo stranko razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 31. 3. 2014 in z dne 11. 9. 2013 ter da se tožeči stranki prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nepremoženjsko škodo za strah, duševne in telesne bolečine v skladu s predpisi, je zavrnilo (V. točka izreka sodbe). Glede invalidnosti tožnice je sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca primarija prof. dr. A.A., iz katerega izhaja, da pri tožnici do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Od 18. 12. 2008 je zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je prodajalka sadja in zelenjave, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z določenimi stvarnimi razbremenitvami. Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa pri njej prišlo do spremembe v stanju invalidnosti od 1. 9. 2013 dalje in so potrebne dodatne stvarne razbremenitve. Njena delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % in je še zmožna opravljati organizirano pridobitno delo, saj je pri njej podana preostala delovna zmožnost. Zato je tudi zavrnilo njen zahtevek za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti. Glede zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, je ugotovilo, da pri tožnici po veljavnem Seznamu telesna okvara ni podana. To izhaja tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije z dne 10. 11. 2015. Enako iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dne 8. 3. 2016. Pri tožnici, tudi če bi bila podana telesna okvara, ta ni nastala kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, zato tožnici pravica do invalidnine za telesno okvaro ne gre. Sodišče je tožbeni zahtevek glede povrnitve nepremoženjske škode zavrnilo, saj ni bil konkretno opredeljen in ni dovolj, če tožnica zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico.

2. Pritožujeta se obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo biti upoštevano zdravniško potrdilo, da se psihofizično slabo počuti, da je bila hospitalizirana od 5. 5. do 24. 6. 2016 in imela tudi druge težave po prihodu iz bolnice, ki so vplivale na njeno psihofizično zdravje. Iz navedenih razlogov se naroka ni mogla udeležiti. Meni, da je bila ob prvem pregledu spregledana poškodba kite fleksorja tretjega prsta leve roke in je v posledici tega kljub opravljeni operaciji ostala motena funkcija leve roke. Zaradi bolečin v roki že več let jemlje Ketonal in Ibuprofen. Citira 60. člen in 64. člen ZPIZ-1 ter prosi, da se ji prizna invalidnost I. kategorije in se jo upokoji. Meni, da je pri njej podana tudi telesna okvara, saj je roka v celoti prizadeta. Prizadeta je cela pest, čuti mravljince v roki in jo pozimi boli celotna roka do ramen in ima v njej krče. Za izgubljeni zaslužek ji pripada nadomestilo - odškodnino, ker je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje od dne poškodbe 23. 12. 2003 dalje. Ker ji že od leta 2004 niso priznane pravice in so te kršene zahteva odškodnino za duševne bolečine, tako zase, kakor za oba takrat mladoletna otroka, saj je starejši sin moral delati preko študentskega servisa od srednje šole do dokončanja fakultete, ker niso imeli denarja za preživljanje. Meni, da je pravična odškodnina 20.000,00 EUR. Prosi, da se ji priznajo potni stroški za osebni pregled za dne 10. 11. 2015, ki ga je opravila v spremstvu svoje nečakinje v B. Prav tako naj se ji priznajo potni stroški za pregled na drugi stopnji Komisije ZPIZ v B. Prilaga dokumentacijo, kakor je v prilogi od A8 do A22. 4. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnica po dokončni pravnomočni odločbi z dne 21. 4. 2009 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami v polnem delovnem času od 18. 11. 2008 dalje. V času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji, ZPIZ-2) je tožnica (18. 4. 2014) podala nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica na dan nastanka spremembe 6. 8. 2013 ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato mora, glede na 2. alinejo prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2, za pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjevati pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 bi morala tožnica ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Sodišče pogoja pokojninske dobe za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni ugotavljalo, čeprav je toženka na neizpolnjevanje tega pogoja opozorila že v odgovoru na tožbo z dne 27. 5. 2014 in v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2016. Tožnica je rojena 7. 9. 1962, do nastanka spremembe 6. 8. 2013 je dopolnila polnih 50 let starosti in znašajo njena delovna leta 30 let. Glede na drugi odstavek 93. člena ZPIZ-2 se za izpolnitev pogojev zavarovalne oziroma pokojninske dobe brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti, ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti po tem zakonu. Tožnica na podlagi odločbe z dne 7. 7. 2009 prejema nadomestilo za invalidnost vse od 18. 11. 2008. Tako se od delovnih let odšteje zgolj navedeno obdobje prejemanja nadomestila za invalidnost, ne pa tudi ostala obdobja prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je dopolnila le 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in tako ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe in ji ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede stopnje invalidnosti, delovne zmožnosti tožnice, telesne okvare, pravice tožnice do invalidnine, do invalidske pokojnine ter zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo za strah, duševne in telesne bolečine, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Napačno pa je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno pravo v tistem delu svoje odločitve, ko je ugotavljajo, da gre pri tožnici za uveljavitev novih pravic v okviru III. kategorije invalidnosti in v posledici tega ni popolno ugotovilo dejansko stanje ter je iz navedenega razloga potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb tožene stranke, obeh z dne 31. 3. 2014 in obe pod št. ... Z eno odločbo je bilo odločeno o pravici do invalidnine v zvezi s telesno okvaro. V zvezi s tem je bila izdana odločba Območne enote C. z dne 11. 9. 2013, s katero je ta izrekla, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Z drugo dokončno odločbo (z dne 31. 3. 2014, št. ...) je bilo odločeno glede priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo z dne 31. 3. 2014 je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote C. z dne 11. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

K pritožbi tožeče stranke

8. Tožnica meni, da bi sodišče moralo upoštevati njeno bolezen in izvide, ki jih je priložila vlogi z dne 10. 8. 2016 ter opraviti narok v njeni prisotnosti. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnica v svoji vlogi sodišču navedla, da prosi, da se oprosti prisotnosti za glavno obravnavo zaradi bolezni, ne pa, da se narok za glavno obravnavo preloži. Takšno razumevanje izhaja iz njene vloge in tako jo je razumelo tudi prvostopenjsko sodišče, kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 22. 8. 2016. Tako jo razume tudi pritožbeno sodišče in šteje, da prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga za preložitev obravnavnega naroka.

9. Tožnica v pritožbi ne pove ničesar takega, kar sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ne bi pojasnilo in v okviru dokaznega postopka tudi razjasnilo. Glede same invalidnosti je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, nato pa še mnenje sodnega izvedenca. Ta je podal izvedensko mnenje na podlagi proučitve celotne medicinske dokumentacije in ostale dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, v zdravstvenem kartonu ter po osebnem pregledu tožnice. Tožnica je bila operirana 2. 6. 2004, ko so ji naredili revizijo prekinjenega globokega fleksorja sredinca levice po poškodbi decembra 2003, ko se je porezala s steklom. Kasneje so odstranili distalni del fleksorjev, ki so bili ujeti v masivnih zarastlinah in vložili silikonsko protezo od terminalne falange do proksimalne podlahti, ki je bila nato zamenjana s transplantom palmaris longosa s proksimalno anastomozo na podlahti in distalno reisekcijo na terminalno falango. Razvila se je napačna shema gibov in je zato pri prejemu sredinec levice izključen iz funkcije. Zmanjšana je funkcionalnost pincetnega prijema s sredincem in groba moč dominantne levice. Zaradi navedenega je pri tožnico od 18. 11. 2008, zaradi poškodbe izven dela, podana III. kategorija invalidnosti s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu z omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, kjer zadostuje manjša spretnost, moč finega prijema prstov in manjša groba moč levice. Iz poročanja osebnega zdravnika v predlogu za invalidski postopek je razvidno, da tožnica še vedno toži zaradi poškodbe fleksorja prsta leve roke, bolečine ima zlasti pozimi, dotik s sredincem je boleč, občutek je zmanjšan, boli jo tudi križ, vratni del hrbtenice in obe koleni. Pri ortopedu je bila pregledana 20. 3. 2013 zaradi bolečin v križu, vratu in obeh kolenih. V kliničnem statusu je hrbtenica ledveno občutljiva na poklep in dobro gibljiva. Gibljivost v vratu je neboleča in primerna. V obeh kolenih so tipne drobne kripitacije ob normalni gibljivosti in rahli občutljivosti pri forsiranju skrajne fleksije. Postavljena je bila diagnoza artroza kolen, kronična cervikalgija, kronična lumbalgija, generalizirana spondiloza. V protibolečinski ambulanti so ji oktobra 2012 predpisali Lyrice za bolečine v dlani in sprednjem prstu leve roke, ob tem še Celebrex in Ibuprofen ter Analgin po potrebi. Psihiater je v decembru 2010 poročal, da gre pri tožnici za težave z razpoloženjem že dalj časa, konec leta 2012 je v psihičnem statusu urejena, mirna, spontana, obširna v pripovedi, anksiozna. Iz poročila kliničnega psihologa iz januarja 2013 izhaja, da gre za povprečno inteligentno zavarovanko, pri kateri gre za znake konstitucionalne psihastenije z depresivnostjo. Videti je tudi znake organske cerebralne disfunkcije, etiologije pa ni mogoče opredeliti. Zaradi stanja po poškodbi leve roke so potrebne fizične razbremenitve pri delu. Bolečinska simptomatika hrbtenice in kolen, kjer ni ugotovljenega funkcionalnega deficita, niti nevroloških motenj, pa je dostopna sodobni terapiji. Iz mnenja sodnega izvedenca, izhaja, da pri tožnici ni prišlo do pomembnejšega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja in da ne obstajajo razlogi za popolno dela nezmožnost, niti za časovno razbremenitev.

10. Navedene ugotovitve izvedenca in ugotovitve iz medicinske dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Ker pa je bilo ugotovljeno, da tožnica potrebuje tudi delo brez vsiljenega tempa in ritma dela, je sodišče štelo, da gre za novo invalidnost ter navedeno stvarno razbremenitev tudi dodalo. Pri tem pa tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine, pravilno zavrnilo.

11. Pravna podlaga za odločitev glede invalidnosti tožnice pa tudi same telesne okvare je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2). Celoten postopek se je namreč začel v času veljavnosti tega zakona. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti oziroma v II. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti II. kategorije invalidnosti, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnosti III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let (tožnica je rojena 1962).

12. Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 4. 4. 2011 je bilo že odločeno glede telesne okvare tožnice in pravice do invalidnine za telesno okvaro. Njen zahtevek je bil z navedeno odločbo zavrnjen (prvostopenjska odločba je bila izdana dne 4. 4. 2011). Tudi v tem postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožnici ni podana telesna okvara v smislu Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tudi v kolikor bi pri njej bila podana telesna okvara, bi bilo potrebno uporabiti prehodno določbo tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko do uveljavitve posebnih predpisov, zavarovanci pridobijo pravico do invalidnine v skladu z relevantnimi določbami ZPIZ-1 zgolj v primeru poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Tožničine poškodbe leve roke (atrofične spremembe tetive dolgega fleksorja tretjega prsta in fibrotične spremembe po poškodbi in po kirurški intervenciji) niso takšne poškodbe, ki bi jih samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro, saj ne dosega stopnje za oceno telesne okvare po točki VI. B funkcionalne motnje, točka 14, 15 in 16. Navedeno izhaja tudi iz mnenja sodnega izvedenca. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno uporabilo materialno pravo in sicer tretji odstavek 403. člena ZPIZ-2 ter 143. do 145., 147. in 149. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih samoupravni Sporazum o telesnih okvarah (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zadnje navedenega tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni izkazala.

13. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede povrnitve nepremoženjske škode, saj ta ni bil opredeljen, niti izkazan. Tožnica je zgolj zahtevala, da se ji prizna škoda tudi za nepremoženjsko škodo, strah, duševne bolečine in telesne okvare. Tudi v kolikor bi tožnica zahtevala „pravično denarno odškodnino“, bi morala navesti, koliko bi po njenem mnenju znašala pravična odškodnina in v tožbenem zahtevku to konkretno opredeliti. Prav ima prvostopenjsko sodišče, da tožbeni zahtevek v tem delu ni bil konkretno opredeljen, niti ni vseboval določen zahtevek glede glavni stvari, dejstev, na katere bi tožnica zahtevek oprla, dokaze, s katerimi bi se ta dejstva ugotavljala, kakor to določa prvi odstavek 180. člena ZPP. V pritožbi tožnica ne navede (razen, da naknadno postavi znesek 20.000,00 EUR, kar se ji zdi pravična odškodnina) nič takega, kar bi vplivalo na drugačno odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z odškodninskim zahtevkom.

K pritožbi tožeče stranke

14. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 moralo ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti, do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Na navedeno je tožena stranka v svojih vlogah opozarjala. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica in ali izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Glede tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično ni moč slediti odločitvi sodišča v I., II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe, saj lahko tožnica nove pravice pridobi le ob izpolnjevanju navedenih pogojev. Šele, če bo sodišče ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, tudi glede potrebne gostote, bo lahko poseglo v odločbe tožene stranke, s katero se je zavrnila zahteva za priznanje novih pravic in ji nove pravice tudi priznalo.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano IV. in V. točko izreka sodbe, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodbo izpodbija, ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 355. členom ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo I., II. in III. točko izreka sodbe in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.