Jedro

Ker je hlev črna gradnja in kot taka potne zveze ne potrebuje, je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice za določitev njene poti pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo razširitev predloga za določitev zasilne poti tudi na S. N. kot nasprotno udeleženko. Predlog za določitev zasilne poti je zavrnilo in odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnima udeležencema solidarno plačati stroške postopka v znesku 230,00 EUR v roku 15 dni.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagateljica priznava, da v času vodenja tega postopka pri Upravni enoti v Novem mestu nima vložene zahteve za legalizacijo zgrajenega hleva z gnojiščem, vendar zato, ker je bila taka zahteva že zavrnjena. Ni namreč mogla predložiti dokaza, da ima za potrebe na črno zgrajenega hleva z gnojiščem priznan dostop z javne ceste. Pozvana je bila, naj predloži ustrezno dokazilo. Ker tega ni mogla storiti v danem roku, je bila njena vloga zavržena. Predlagateljica je pri A. d.o.o. naročila izdelavo projektne dokumentacije za legalizacijo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Pojasnjeno ji je bilo, da za kompletiranje projektne dokumentacije potrebuje tudi lokacijsko informacijo in dokazilo o dostopni poti za potrebe črno zgrajenega objekta, zaradi česar je sprožila ta nepravdni postopek. Lokacijska informacija jasno kaže, da je na parceli št. 1292 k.o. S. p. H. dopustna gradnja hleva. Poročili Upravne enote Novo mesto in Občine Žužemberk kažeta, da bo hlev legaliziran, če bo predložila dokazilo o dostopu do javne ceste, torej dosegla zasilno pot. Pritožba predlagateljice v spisu Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. N 44/96 je bila zavrnjena le zaradi tega, ker v spis ni predložila lokacijske informacije. Zmotna je tudi razlaga, da lokacijske informacije izdajajo občine, o gradbenih dovoljenjih oz. legalizaciji nelegalno zgrajenih objektov pa odločajo upravne enote, kar sicer drži, vendar ni res, da lokacijska informacija nima vpliva na odločitev pristojne upravne enote. Predlagateljica za legalizacijo hleva potrebuje le sklep o določitvi zasilne poti.

Nasprotna udeleženca na pritožbo predlagateljice nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 88. členu določa, da sodišče za nepremičnino, ki za redno rabo nima potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka povezava povezana z nesorazmernimi stroški, dovoli nujno pot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hlev, v korist katerega predlagateljica zahteva določitev nujne poti, črna gradnja, za katero je bila predlagateljici tudi izdana odločba o odstranitvi objekta z dne 23.3.1999. Ker je hlev na parc. št. 1292 k.o. S. p. H. črna gradnja, kot taka potne zveze ne potrebuje, zato je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice za določitev nujne poti pravilno zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da poročilo Upravne enote Novo mesto in dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote Novo mesto dokazujeta, da bo predlagateljičin hlev legaliziran, če bo izposlovala dokazilo o dostopu do javne ceste, torej če bo dosegla predlagano zasilno pot, ne držijo. Dejansko je bila pritožnici zaradi črne gradnje hleva izdana odločba o rušenju že leta 1999. Tudi sicer pritožnica v času vložitve predloga za dovolitev nujne poti ni začela upravnega postopka za legalizacijo hleva, ki bi bil v nadaljevanju lahko tudi prekinjen, kar tudi sama izrecno priznava.

Na utemeljenost predloga predlagateljice ne vpliva okoliščina, da iz lokacijske informacije izhaja, da je na parceli št. 1292 k.o. S. p. H. dopustna gradnja, saj so za izdajo gradbenih dovoljenj oziroma za odločanje o legalizaciji nelegalno zgrajenih objektov pristojne upravne enote in ne občine. Tako pritožbena navedba, da lokacijska informacija občine Žužemberk dokazuje, da bo gradnja hleva legalizirana, ne drži. Občina ni pristojna ne za izdajanje gradbenih dovoljenj kot tudi ne za odločanje o legalizaciji črnih gradenj. V skladu z določilom 54. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se namreč zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja vloži pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve.

Prav tako ne vzdrži pritožbeni očitek predlagateljice, da predlagateljica za uspešno legalizacijo črne gradnje potrebuje le še sklep o določitvi nujne poti. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 66. členu določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, med katere sodi tudi minimalna komunalna oskrba. Da bi predlagateljici za izdajo ustrezne odločbe o legalizaciji objekta v okviru pogoja minimalne komunalne oskrbe manjkal zgolj dostop do javne ceste oziroma da so vsi ostali zakonsko določeni pogoji izpolnjeni, predlagateljica ni dokazala.

Prav tako ne vzdrži očitek pritožnice, da iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4949/2005 z dne 11.1.2006 izhaja, da je bila njena zahteva za določitev nujne poti zavrnjena zgolj zato, ker ni predložila lokacijske informacije. Iz sklepa namreč izhaja, da predlagateljica ustreznih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da je pomanjkljiva potna povezava izključni razlog, ki preprečuje legalizacijo njene gradnje, ni priložila. Ob stanju, ko je za postavljeni objekt izdana odločba o rušenju in sploh ni jasno, ali bo objekt v bodoče obstajal, pa osnovne predpostavke za določitev nujne poti niso podane.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se pritožnica pritožuje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37. ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih predlagateljica ni priglasila (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP).

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.