Jedro

Upravičenec lahko uveljavlja oprostitev plačila carine, če med drugim carinskemu organu predloži tudi dokaz, da mu je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbi tožnice ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.9.2001 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila odločbo Carinarnice L. z dne 26.5.1997 tako, da je v 1. točki izreka črtala besedilo: "ker je prišlo do nepravilne uporabe 34. in 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uradni list RS, št.56/95)" in ga nadomestila z besedilom: "ker ob carinjenju ni izpolnjevala pogojev za carinsko oprostitev iz 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona". 2. točko izreka je črtala v celoti in jo nadomestila tako, da se glasi: "iz naslova 27 % carine se določi carinski dolg za blago, carinjeno po ECL z dne 13.9.1996, v znesku 324.940,00 SIT". V preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Prvostopni upravni organ je s 1. točko izreka tudi odločil, da je E.P. iz D. dolžna poravnati carinski dolg za osebni avto ... iz tar. številke 8703 22 199 harmonizirane carinske tarife, v vrednosti 13.277,50 DEM oz. 1.176.868,00 SIT, ocarinjenega po ECL z dne 13.9.1996. Z 2. točko izreka je določil carinski dolg, s 3. točko izreka je določil, da je carinski dolžnik dolžan poravnati carinski dolg v roku 30 dni od prejema te odločbe, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi in s 4. točko, da pritožba zoper to odločba ne zadrži njene izvršitve.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, da je bil sporni osebni avto ocarinjen za E.P. (mater tožnice) po enotni carinski listini Carinske izpostave Ž.p. L. z dne 13.9.1996, s carinsko oprostitvijo po 8. točki 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, CZ) in oprostitvijo plačila prometnega davka na podlagi 14. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku. Iz upravnih spisov izhaja, da je ob naknadnem preverjanju deklaracije in njej priloženih listin prvostopni upravni organ ugotovil, da med listinami manjka odločba o priznani pravici do dodatka za pomoč in postrežbo. Ker tudi po pozivu tožnica zahtevane listine ni predložila je Carinarnica L. na podlagi 1. odstavka 154. člena CZ v zvezi z odločbo 146. člena CZ naknadno obračunala carinski dolg. Navaja, da je bilo sporno vozilo uvoženo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, ob izpolnjevanju pogojev iz 34. in 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95 in 33/96, Uredba), ki v 2. alinei 2. odstavka 35. člena določa pogoje za uveljavitev pravice do carinske oprostitve. Iz upravnih spisov je povzelo, da je bilo k enotni carinski listini z dne 13.9.1996 za uvoz osebnega avtomobila za potrebe invalida priloženo potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Invalidske komisije v N.G. z dne 25.3.1996, iz katerega izhaja, da je pri E.P. od 23.11.1995 podana popolna izguba vida na obeh očeh, ter da ji je potrebna stalna pomoč in postrežba drugega za opravljanje osnovnih življenjskih potreb po 147. in 148. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 23.11.1995 dalje, iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota N.G. z dne 14.2.1996 pa izhaja, da E.P. nima pravice do invalidnine za telesno okvaro I. stopnje, čeprav pri njej obstaja 100 % telesna okvara zaradi posledice bolezni od 23.11.1995 dalje, ker nima lastne pokojninske dobe, potrebne za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi navedenih podatkov je sodišče prve stopnje presodilo, da iz predloženih listin očitno izhaja, da E.P. zaradi invalidnosti ni mogla imeti vozniškega dovoljenja. Glede na to, da ji ni bila priznana pravica do pomoči in postrežbe drugega za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ker ni imela lastne pokojninske dobe, je ocenilo, da bi morala tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Uredbe z drugimi dokumenti ugotoviti, da izpolnjuje zahtevane pogoje. Ker prvostopni upravni organ in tožena stranka predloženih listin nista ocenila je presodilo, da tožena stranka določil Uredbe ni uporabila pravilno.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v zadevi ni pravilno odločilo. Uredba v 2. odstavku 35.člena jasno določa, da mora invalidna oseba v primeru, ko ne more imeti vozniškega dovoljenja, dokazati, da ji je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje, dokaz pa je odločba, s katero ji je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ali drug dokument, ki ga izda pristojni organ. S Pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95) je v 7. členu določeno, da se k carinski deklaraciji predložijo dokumenti, na podlagi katerih se uveljavljajo oprostitve plačila carine in druge ugodnosti. V zadevi ni sporno, da E.P. nima priznanega dodatka za pomoč in postrežbo, z drugim dokumentom pa te pravice ni izkazala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo zavrne in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je E.P. lahko uveljavljala oprostitev plačila carine za osebni avto, čeprav ji ni bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da je carinska oprostitev iz 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ utemeljena le ob izpolnjevanju pogojev, ki so določeni v 34. in 35. členu Uredbe. V 34. členu so taksativno naštete osebe, ki lahko uveljavljajo oprostitev plačila carine v skladu z 8. točko 161. člena CZ, v 2. odstavku 35. člena Uredbe pa je določeno, da upravičenec lahko uveljavi pravico do carinske oprostitve, če carinskemu organu poleg izvida in mnenja invalidske komisije priloži tudi dokaz, da mu je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila to vozilo izključno zaradi prevoza invalida, če ta ne more imeti vozniškega dovoljenja zaradi invalidnosti, kar se dokaže z odločbo, s katero mu je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ali z drugim dokumentom, ki ga izda pristojni organ, in vozniškim dovoljenjem osebe, ki streže invalidu.

V obravnavani zadevi iz upravnih spisov izhaja, da E.P. dodatka za pomoč in postrežbo z odločbo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, Območne enote N.G. z dne 14.2.1996 nima priznanega, carinskemu organu pa tudi ni predložila drugega dokumenta, izdanega s strani pristojnega organa. Tožnica je v dokaz o izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 35. člena Uredbe predložila potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25.3.1996. Navedeno potrdilo je izdano na podlagi 14. točke 2. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92), po kateri se oprostitev prometnega davka uveljavlja na podlagi pisnega izvida in mnenja invalidske komisije. Glede na navedeno je invalidska komisija pooblaščeni organ za izdajo potrdila za oprostitev plačila prometnega davka, glede oprostitve plačila carinskih dajatev pa nima takega pooblastila niti v carinskih niti v drugih predpisih. Zato je po presoji pritožbenega sodišča carinski organ postopal pravilno, ko je na podlagi določbe 4. odstavka 154. člena CZ E.P. naknadno obračunal carinski dolg. Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.