Jedro

Ker je bil obsojenčev zagovornik seznanjen s časom in krajem zaslišanja priče po zaprošenem sodišču in je obramba v postopku tako imela možnost pričo zaslišati, obsojencu ni bila kršena pravica do učinkovite obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega U.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenega U.F. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu. Po določbi četrtega odstavka 196. člena KZ in prvega odstavka 498. člena ZKP je obsojencu odvzelo zasežena mamila. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 14.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa je obrazložil le kršitev postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič M.O., K.O., N.S. in T.F., izvedenca, ki naj bi ugotovil početje policistov z rdečo torbico (marsupiom) po zasegu in ugotovil, ali so na njem kakšne sledi oziroma odtisi ter poizvedbami o telefonskih številkah, ki so v mesecu juliju do 14.7.2004 klicale na obsojenčev telefon ter zaslišanjem prič, ki sta bili navzoči pri hišni preiskavi dne 24.6.2004, ki bi lahko potrdile, da je šlo za nezakonito osebno preiskavo obsojenca, prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, kar vse je vplivalo na nezakonitost in nepravilnost sodb. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določb o določitvi kazni, ker glede na številne olajševalne okoliščine ni upoštevalo omilitvenih določil. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se iz razlogov navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti, izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19.2.2007 ugotavlja, da zagovornikova zahteva graja predvsem pomanjkljivo dokazno oceno in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 13.4.2007 ter je nanj dne 21.4.2007 podal pisno izjavo. Obsojencu sodišče odgovora državnega tožilca ni uspelo vročiti, saj se je sodno pismo, poslano dne 6.4.2007 na naslov obsojenčevega stalnega bivališča, o katerem je bil obsojenec obveščen dne 7. in 10.4.2007, sodišču dne 26.4.2007 vrnilo z oznako "ni dvignil".

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita), - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi sklicuje (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali, ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev; - da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil obsojenec s prestajanja zaporne kazni, katero je nastopil dne 25.4.2006, predčasno odpuščen dne 30.10.2006 (odločba Ministrstva za pravosodje z dne 26.10.2006), to je pred predložitvijo spisa Vrhovnemu sodišču zaradi odločanja o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti dne 11.1.2007. Zato Vrhovno sodišče ni odločalo o v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagani prekinitvi prestajanja kazni.

B.-2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretno navedel, katere določbe kazenskega postopka naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi, da sodišče "ni pravilno uporabilo določb o določitvi kazni" je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Tega sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni enega leta zapora, ni storilo. Kazen je sodišče izreklo v mejah predpisanih za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Z zatrjevanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da olajševalne okoliščine, ki jih je pri izreku kazni ocenilo in upoštevalo sodišče (pri tem v nasprotju s podatki spisa vložnik zatrjuje, da obsojenec še ni bil kaznovan), niso bile upoštevane v zadostni meri, zagovornik izpodbija primernost kazni. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

7. Zagovornik z navedbami, da sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov za zaslišanje prič (M.O., K.O., N.S. in T.F.), izvedenca, ki naj bi ugotovil početje policistov z rdečo torbico po zasegu in ugotovil, ali so na njej kakšne sledi ali odtisi ter poizvedbami o telefonskih številkah, ki so v mesecu juliju do 14.7.2004 klicale na obsojenčev telefon ter zaslišanjem prič, ki so bile navzoče pri hišni preiskavi dne 24.6.2004, uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazlaga, kako je v zahtevi zatrjevana kršitev obrambe vplivala na zakonitost sodbe.

8. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca (3. alinea 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali je bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

9. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznih predlogov obrambe ter jih zavrnili (stran 4 do 7 sodbe sodišča prve stopnje, stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sodišče zagovoru obsojenca, da rdeča torbica (z vsebino 49,6 g heroina) ni bila njegova, temveč last nekega M., ki se je odpeljal tik pred prihodom policistov, ni sledilo. Opirajoč se na izpoved policistov M.D. in B.F., ki sta obsojenca prepoznala, ker sta le nekaj dni pred tem opravila pri njem hišno preiskavo in mu zasegla drogo, da je bil obsojenec na klopi sam, opisala obsojenčevo reakcijo ob njunem približevanju klopi (obsojenčevo odrinjenje rdeče torbice od sebe) in obsojenčevem zanikanju lastništva torbice ter dejstvo, da je bil pri hišni preiskavi, opravljeni pri obsojencu dan zatem, najden enak papir, kot je bil vanj zavit heroin, najden v rdeči torbici, je zagovor obsojenca, da torbica ni bila njegova, ocenilo kot neprepričljiv; v zagovoru obsojenca zatrjevano osebo z imenom M. pa kot izmišljeno. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ocenilo, da zaslišanje prič K.O. in N.S. o tem, ali je bil obsojenec pred lokalom na klopi res s kom v družbi, ali se je pred prihodom policistov res ena oseba oddaljila in ali to osebo morebiti poznata ter o tem, kdo je imel rdečo torbico in obsojenčeve žene, ki bi izpovedala o lastništvu rdeče torbice, ni potrebno. Glede na mesto, kjer sta priči K.O. in N.S. sedeli, je zaključilo, da ni pričakovati njunega vedenja o reakciji obsojenca ob zaznavi kriminalistov (odrinjenju rdeče torbice od sebe), ker sta bila takrat kriminalista zunaj vidnega polja prič. Glede obsojenčeve žene v zvezi z lastništvom rdeče torbice, katerega lastništvo je v zagovoru zanikal že obsojenec, pa je ocenilo, da ne gre za bistveno okoliščino. Kot nepotreben je sodišče zavrnilo tudi predlog obrambe za postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil početje policistov z rdečo torbico po zasegu in ugotovil, ali so na njej kakšne sledi oziroma odtisi, ob presoji, da že policistom na torbici ni uspelo izzvati nobenih sledi (ne obsojenčeve niti kakršnekoli druge). Kot nepotreben je sodišče, glede na zagovor obsojenca, da priimka M. ne ve, niti se ni spominjal njegove telefonske številke, zavrnilo tudi predlog obrambe za pridobitev izpiska telefonskih številk, iz katerih je bilo v kritičnem času klicano na obsojenčev telefon. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo teh dokazov nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. 10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče zavrnilo zahtevo obrambe, da se pričo M.O. neposredno zasliši na glavni obravnavi. Z zaslišanjem te priče bi se po navedbah zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, katera izpovedba priče je pravilna oziroma, ali je obsojenec res tisti, ki je O. prodal mamilo.

11. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil priča M.O. (državljan Republike Italije, kjer tudi živi) dne 5.11.2004 zaslišan po zaprošenem sodišču v Italiji. O času in kraju zaslišanja je bil obsojenčev zagovornik obveščen, vendar se zaslišanja (zaradi drugih obveznosti) ni udeležil. Priča je bil za tem vabljen na glavno obravnavo dne 21.3.2005, na katero kljub izkazanemu vabilu ni prišel. Sodišče je na tej glavni obravnavi njegovo izpoved pred zaprošenim sodiščem v soglasju s strankami prebralo. Na njegovo izpoved nobena od strank ni imela pripomb. Obsojenec je v zaključni besedi na glavni obravnavi dne 22.3.2005 predlagal, da se zaradi razjasnitve dejanskega stanja priča M.O. neposredno zasliši na tem sodišču. Temu predlogu sodišče ni sledilo ter v razlogih sodbe pojasnilo, da je izpoved priče pred zaprošenim sodiščem v Italiji prebralo v soglasju s strankami in ker obsojenec niti ni pojasnil, v kakšni smeri bi neposredno zaslišanje te priče na glavni obravnavi razjasnilo dejansko stanje, sodišče ni videlo potrebe po takem zaslišanju. Enako kršitev pravice do obrambe je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ugovor kršitve pravice do obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila priča zaslišana v okviru mednarodnopravne kazenske pomoči, da je bil o naroku obsojenčev zagovornik seznanjen, vendar zaradi drugih obveznosti na zaslišanje ni mogel pristopiti.

12. Po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP se sme zapisnik o izpovedbi priče prebrati po odločbi senata, če priča prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zapisnik o zaslišanju priče O. prebralo skladno z navedeno zakonsko določbo. Ker je bil obsojenčev zagovornik seznanjen s časom in krajem zaslišanja priče po zaprošenem sodišču v Italiji in je obramba v postopku tako imela možnost pričo zaslišati, so neutemeljene navedbe v zahtevi, da je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite obrambe; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi svojih dokaznih zaključkov na izpoved te priče niti ni oprlo. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče svoj zaključek, da je 0,34 g heroina (ki ga je policija dne 18.6.2004 zasegla italijanskemu državljanu M.O.) prodal obsojenec, ni oprlo na izpoved navedene priče (ki je zaslišan po zaprošenem sodišču potrdil, da je slovenskim policistom res izjavil, da je mamilo, ki mu je bilo zaseženo, kupil od obsojenca, vendar pa je policistom tako povedal, ker se je bal, da ga bodo policisti poslali v zapor), temveč na izpovedi policistov B.F. in M.D. o zasegu heroina M.O. dne 18.6.2005 ter dejstvu, da je bil priči zasežen heroin enake kemijske sestave, kot heroin, zasežen obsojencu ob hišni preiskavi dne 24.6.2004 in tudi zavit v enak papir, kot je bil najden pri obsojencu ob tej hišni preiskavi.

13. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe zatrjuje tudi z navedbo, da sodišče ni zaslišalo prič navzočih pri hišni preiskavi dne 24.6.2004 (J.K. in L.L.), "ki bi lahko potrdila, da je šlo za nezakonito osebno preiskavo obsojenca".

14. Iz zapisnika o hišni preiskavi in potrdila o zasegu predmetov obsojencu z dne 24.6.2004 izhaja, da je bil obsojencu zasežen "papirnat zavitek - list iz imenika, v katerem je zavita bela snov, kar je imel obsojenec pri sebi v žepu hlač". Iz izvedenega dokaznega postopka (preliminarnega testa na prepovedane droge in strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave) izhaja, da je bela snov v neto masi 0,31 g reagirala pozitivno na kokain. Sodišče prve stopnje je iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, v izreku sodbe izpustilo očitek o obsojenčevem neupravičenem prometu s kokainom (tak očitek je vsebovala obtožnica državnega tožilca z dne 24.9.2004) in zaseženih 0,31 g kokaina obsojencu odvzelo skladno z določbo prvega odstavka 498. člena ZKP, kar je v sodbi tudi obrazložilo (stran 6 do 7 in 14 sodbe). Zato po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje z v razlogih sodbe tudi obrazloženo zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje prič, ki sta bili navzoči ob hišni preiskavi dne 24.6.2004, in ki naj bi posredovali okoliščine zasega papirnatega zavitka obsojencu, ki je vseboval kokain, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

C.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne uporabe dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec z občasnim delom zasluži 100.000,00 SIT mesečno, je lastnik nepremičnine ter oče dveh mladoletnih otrok).