Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je kot trinajstletnik pri smučanju dne 13. 1. 2006 utrpel spiralni zlom leve goleni, ki so ga zdravili konzervativno (s poravnavo brez anestezije in umiritev z mavcem). Zaradi poškodbe je kasneje prišlo do skrajšanja leve noge za 3 cm ter osne deformacije leve goleni, zato je bil v letu 2008 potreben operacijski poseg, na podlagi katerega so mu daljšali krajšo kost. 2. Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo zaradi domnevno neustreznega zdravljenja zloma leve goleni.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 66.512,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 naprej do plačila v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev o obstoju medicinske napake (contra legem artis). Sodišče je pridobilo tri strokovna mnenja, in sicer prof. dr. V. S. za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Ljubljana, prim. dr. J. F. ter tujega sodnega izvedenca, ortopeda, dr. R. S. iz Graza, Avstrija. Vsa tri mnenja so v svojih strokovnih zaključkih in ugotovitvah v bistvenem enaka, skladna in prepričljiva. Iz vseh treh mnenj smiselno izhaja, da je bilo konzervativno zdravljenje ustrezno. Kasneje ugotovljeno večje prikrajšanje noge ni posledica neprimernega zdravljenja, pač pa počasnejše rasti leve goleni na mestu zloma v primerjavi z desno nogo. Namreč tudi pri popolni operacijski naravnavi zloma goleni in izvedeni osteosintezi bi lahko prišlo do počasnejše rasti golenice in mečnice oziroma do skrajšave noge, za koliko pa ni mogoče napovedati. Skrajšanje noge zaradi motnje v rasti je pogost zaplet zloma kosti pri otrocih, tako pri konzervativnem zdravljenju kot pri operacijah. Za zaplet, ki ga ni mogoče preprečiti, pa zdravstvena ustanova ne more odgovarjati.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na pritožbene očitke je pojasnilo, da ni odločilno vprašanje, ali je bila naravnava kosti izvedena v anesteziji ali brez nje, ampak ali je bila ravnava kosti izvedena ustrezno. S strani izvedencev je bilo ugotovljeno, da naravnava sicer ni bila anatomska, je pa bila v mejah dopustnega. Tudi izvedenec dr. R. S. pa ne omenja, da bi naravnava pri konzervativnem zdravljenju morala biti izvedena v anesteziji. Poleg tega navaja, da je tudi pri operativni poravnavi zloma goleni pri otrocih možna diferenca v dolžini noge. Pritožbeno sklicevanje, da bi prav zaradi pričakovanja počasnejše rasti morala biti narejena operacija, s katero bi se zlom popolnoma naravnal, je glede na bistvene in skladne navedbe izvedencev, da je vzrok za prikrajšanje noge v motnji rasti, neutemeljeno, še posebej ker je izvedenec dr. F. tudi pojasnil, da več kot je narejenih postopkov na mestu zloma, večja je verjetnost za zaplet z motnjo rasti.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednji vprašanji:

(1) ali sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da dejstvo, da je bila noga naravnana brez splošne anestezije, ni odločilno in da je bilo zdravljenje kljub temu opravljeno lege artis; in

(2) ali sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj glede odločilnih dejstev nimata razlogov.

Opozarja, da je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah II DoR 448/2011 in II DoR 25/2013 dopustilo revizijo z vprašanjem, ali je dokazna ocena nižjih sodišč obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Izpodbijana odločitev odstopa tudi od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 312/2014, III Ips 42/2014 in VIII Ips 224/2010. Opozarja, da druge sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s standardom obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v primeru, če spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ni. Na podlagi navedenega meni, da so podani razlogi za dopustitev revizije (druga in tretja alineja prvega odstavka 367.a člena ZPP).

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).