Jedro

Delo na strehi predstavlja nevarno dejavnost, za katero tožena stranka objektivno odgovarja, saj ni uspela dokazati, da ta dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo.

Tožnik bi sicer lahko opravljal delo na strehi tudi, če ne bi bil posebej usposobljen, pa bi mu nadrejeni delavec dal ustrezna navodila za varno delo. Ker tožena stranka za to ni poskrbela oziroma ker tožnika ni predhodno opozorila na nevarnosti, ker dela ni nadzorovala in ker ni zagotovila, da bi delavci uporabljali posebno varovalno opremo, je podana tudi krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točka II. izreka sklepa glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.558,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 293,75 EUR od 3.11.2006 dalje do plačila, - od zneska 486,55 EUR od 26.3.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.778,09 EUR od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe in sklepa dalje, do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede zavrnilnega dela sodbe za plačilo odškodnine za telesne bolečine, za strah in za gmotno škodo, se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku 22.321.10 EUR, z zakonskimi obrestmi od zneskov: - 11,68 EUR od 1.2.2005 dalje do plačila, - 11,68 EUR od 19.4.2005 dalje do plačila, - 155,91 EUR od 10.3.2005 dalje do plačila, - 442,61 EUR od 25.4.2005 dalje do plačila, - 21.699,22 EUR od 1.6.2005 dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe (točka I./1 izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika za 10.500,79 EUR zavrnilo (točka I./2. izreka sodbe). Sklenilo je, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.652,97 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku 15 dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter izrek o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.500,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 dalje, ter stroške izvedenin, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje ter da tožniku prisodi ostale celotne na I. stopnji zaznamovane pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Tožnik je utrpel zlom 12. vretenca prsne hrbtenice, udarnino glave, udarnino levega komolca, udarnino prsnega koša, odrgnino levega kolena in udarnino desne rame. Bistveno prenizko je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je namreč en teden prestajal hude telesne bolečine, dva meseca srednje hude telesne bolečine in še dva meseca lahke telesne bolečine. Še vedno pa trpi občasne blage telesne bolečine, ob dvigovanju težjih telesnih bremen ter ob vremenskih spremembah. Bodoče telesne bolečine bo prestajal vsakodnevno do konca življenja. Nadalje opozarja, da je prestajal celo vrsto neugodnosti, kot so prevoz z urgentnim vozilom v SB ..., primarna oskrba poškodovanih delov telesa v SB ..., hospitalizacija (7 dni), uporaba bergel (3 mesece), nošnja mavca (2 meseca), nošnja točkovne opornice, terapije v Zdravilišču Laško (14 dni), RTG poškodovanih delov telesa, jemanje protibolečinskih tablet v daljšem časovnem obdobju, številni kontrolni pregledi v ambulanti lečečega zdravnika, razgibavanje vratu doma po zdravnikovem navodilu ter počivanje in mirovanje v daljšem časovnem obdobju. Zdravljenje je trajalo od 30.6.2004 do 19.1.2005. Zaradi vsega navedenega bi moralo sodišče tožniku prisoditi vseh zahtevanih 16.000,00 EUR, kar glede na tožnikovo starost v času poškodbe (29 let), trajanje in intenzivnost bolečin in številne neugodnosti, ni pretirano. Prav tako izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za strah, saj je prenizka. Sodišče mu je prisodilo 834,59 EUR. Navaja, da je izvedenec ocenil, da je bil ob nezgodi prisoten primarni strah, nato pa je 8 mesecev prestajal sekundarni strah, predvsem zaradi zaskrbljenosti za končni izid zdravljenja. Bal se je, ali bo sploh še lahko hodil, ali bo vezan na voziček ter kako se bo zdravljenje zaključilo in ali bo še sposoben opravljati pridobitno delo in se preživljal. Po tožnikovem mnenju je prenizko ocenjena odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec namreč ugotavlja trajne posledice v obliki omejene gibljivosti prsnega dela hrbtenice v vseh smereh, predvsem pri vseh dejanjih, ki zahtevajo močne, hitre gibe, pri predklonih, pri vzdigovanju in prenašanju težkih bremen. Omejen je pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti, saj opravlja gradbena dela, to pa zahteva dvigovanje in prenašanje težkih bremen, sklanjanje, prepogibanje, delo s težkimi orodji, zaradi česar sedaj svoje poklicno delo opravlja bistveno težje, omejen je tudi pri delu na vrtu, okoli hiše, pri vožnji z avtomobilom ter pri sprehodih v naravo v prostem času. Sodna praksa v takih primerih prisoja bistveno višje zneske, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 538/2002 z dne 6.9.2000, kjer je sodišče prisodilo oškodovancu 18 povprečnih plač. Glede na citirano sodbo bi tožniku pripadalo 14.706,00 EUR in je tožbeni zahtevek za plačilo 14.500,00 EUR celo prenizko postavljen. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine tudi ni upoštevalo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo 30.6.2004, torej pred več kot tremi leti, škodno stanje pa še vedno traja in je obseg nepremoženjske škode neprimerno večji kot bi bil, če bi bila odškodnina izplačana v roku 14 dni po prejemu zahtevka. Nadalje se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj meni, da mu neupravičeno niso bilo priznani stroški za dokazni predlog z dne 11.7.2007. Tožnik je slabega premoženjskega stanja in je bil strošek za sestavo dokaznega predloga za oprostitev plačila sodnih taks potreben strošek. Neutemeljeno mu tudi niso bili priznani stroški pritožbe z dne 21.7.2005, s katerim je izpodbijal sklep z dne 13.7.2005 o plačilu sodne takse. Upravičen je tudi do povračila stroškov za sestavo predlogov z dne 6.10.2005, 7.11.2006 in 27.3.2007, s katerimi je sodišču prve stopnje poslal dokazila o plačilu sodne takse in izvedenine. Opozarja, da bi moral prejeti celotne stroške izvedenine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 524/2000 z dne 25. 4. 2001 in opr. št. II Ips 93/2001 z dne 18.10.2002 ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 121/2004 z dne 3. 2. 2005. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da jo spremeni. Navaja, da dokazni postopek ni bil popolnoma izveden, saj sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, čeprav je tovrstnemu dokaznemu predlogu tožene stranke ugodilo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sokrivde tožnika. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik poučen o varnem opravljanju dela ter tak že po samem tem dejstvu soprispeval k škodni posledici. Gre za delavca, ki je že več let opravljal podobna in enaka dela in je bilo od njega pričakovati določeno stopnjo pazljivosti in zbranosti, zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil pri opravljanju dela povsem odvisen od navodil in ukrepov sodelavcev pri toženi stranki. Na voljo je imel vse pripomočke za varno delo, imel je možnost postaviti varnostni oder, imel je ustrezna znanja, da bi delo opravil na drug način, sam pa bi tudi moral vedeti, da ni varno hoditi po salonitkah, ki so bile očitno dotrajane, saj so se iz tega razloga odstranjevale. Možno je bilo hoditi drugod in tudi ni res, da bi bila pohodna površin desk preozka, saj je bila široka 60cm. Če bi tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo, do poškodbe ne bi prišlo, zato meni, da je podana soodgovornost tožnika. Z nobenimi varnostnimi ukrepi ni mogoče povsem odpraviti možnosti poškodb, tožena stranka pa si je prizadevala zagotoviti varno delovno okolje, kar je končno možno razbrati iz izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec zbral obsežno dokumentacijo glede tožnikove usposobljenosti iz varstva pri delu, kakor tudi glede zagotavljanja varnosti pri delu pri toženi stranki. Opozarja, da doslej pri toženi stranki še ni prihajalo do poškodb. Storjena je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče ugotovilo, da je podana objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke, pri čemer ni pojasnilo, s čemer je podana krivdna odgovornost tožene stranke, sodba tako ne vsebuje zadostnih in utemeljenih razlogov. Nepravično je tudi odmerjena odškodnina po višini. Glede na trajanje tožnikove hospitalizacije, ki je trajala 7 ali 8 dni, poškodbe niso bile tako hude, kot se navaja in zatrjuje. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca travmatologa dr. A.K., vendar je njegovo mnenje narobe razlagalo in v posledici prisodilo previsoko odškodnino, ki je v nasprotju z odločitvami v podobnih primerih iz doslej veljavne sodne prakse. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti prišla v zamudo in v zvezi s tem prereka zakonske zamudne obresti, ne strinja pa se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. Prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje sicer ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma je glede odločitve o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo.

K odločitvi glede temelja odškodninske odgovornosti: Ni podana v pritožbi tožene stranke uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja tožene stranke, kljub temu da je sklenilo, da ga zasliši. Po določilu 213. člena ZPP namreč sodišče samostojno odloča, katere dokaze bo izvedlo, pri tem pa ni vezano na svoj dokazni sklep, ki je sklep procesnega vodstva. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zaslišanje direktorja ni bilo potrebno, zato tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. V zvezi s povsem splošnim in neargumentiranim pritožbenim očitkom, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o krivdni odgovornosti tožene stranke, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izvedlo natančen dokazni postopek glede ugotovitve temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke in v obrazložitvi sodbe povzelo vse ugotovitve. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravilnimi pravnimi zaključki ter se jo da v celoti preizkusiti, zato je bila pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 149. členu določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. V 1. odstavku 171. člena OZ (deljena odgovornost) pa je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delo na strehi predstavlja nevarno dejavnost, za katero tožena stranka objektivno odškodninsko odgovarja na podlagi določil 150. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja, razen če v skladu z 149. členom OZ ne dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo. Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo, v smislu določila 149. člena OZ. Kljub temu, da že ta ugotovitev sodišča prve stopnje zadošča za zaključek, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in sicer zaslišanja tožnika, sodelavcev, ki sta s tožnikom kritičnega dne opravljala delo na strehi S.B. in S.M., strokovnjaka za varstvo pri delu I.G., ki je še istega dne opravil interno raziskavo nezgode ter z angažiranjem sodnega izvedenca za varstvo pri delu D.M., ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke v smislu določila 131. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se kritičnega dne na gradbišču ni uporabljala posebna varovalna oprema in sicer varnostni pas, karabin, vrvi za privezovanje in sredstvo za privezovanje na sidrišče, kot to izhaja iz ugotovitev I.G., ki je pojasnil, da ne ve, ali je bil tožnik usposobljen za varno delo na strehi, saj je potrdilo o usposobljenosti le potrdilo o opravljenem usposabljanju iz varnosti in zdravja pri delu, medtem ko je iz rezultatov usposabljanja razvidno, na katerih delih je bil usposobljen. Vendar bi tožnik lahko opravljal dela na strehi tudi, če ne bi bil usposobljen za delo na strehi, če bi mu nadrejeni dal ustrezna navodila za varno delo na strehi. Izvedenec D.M. pa je potrebne ukrepe za varovanje ocenjeval na podlagi Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 108/2001; v nadaljevanju: Uredba), pri čemer je poudaril, da se morajo vsa rušitvena dela izvajati ob neposrednem nadzoru vodje gradbišča in ob predhodnem pregledu konstrukcij ter določitvi varnostnih ukrepov s strani izvajalca del. Izvedenec je sicer ugotovil, da je imela tožena stranka v svoji splošni oceni tveganj ob delovni nezgodi zelo dobro napisana navodila za varno delo na strehah, vendar pa je bilo v konkretnem primeru varovanje izvedeno zelo skopo, saj so položili po strehi le po eno desko v vrsto, kar predstavlja ozko pohodno pot, ki bi morala biti po Uredbi široka 60 cm, po internih navodilih tožene stranke pa celo 80 cm. Delavci se niso varovali z osebno varovalno opremo proti padcu v globino, kot bi bilo potrebno. Tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev za opravljanje dela na višini, ker ni poskrbela za izvajanje potrebnega varovanja z ustreznim varnostnim pasom in primernim privezovanjem.

Ugotovitve izvedenca so povsem skladne z izpovedbami obeh zaslišanih prič, ki sta s tožnikom delala na strehi, ter izpovedbo tožnika, iz katerih izhaja, da se je z delom mudilo, privezovanja ni bilo, po strehi pa se je hodilo po ozkih deskah, ki niso bile ustrezno pritrjene in so bile nestabilne, saj sploh niso bile ravne, ker so bile iz gradbenega lesa. Ker iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da bi bil tožnik posebej opozorjen na nevarnost dela na strehi ter da bi tožena stranka stalno nadzorovala delo na gradbišču, ni nobenega dvoma, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

V zvezi z očitki, da tožnik pri delu ni ravnal dovolj pazljivo oziroma s potrebno skrbnostjo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan morebiten tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka po določilu 171. člena OZ, ki v 1. odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Glede na zgoraj navedeno, predvsem na ugotovitev, da tožnik ni bil ustrezno varovan z opremo proti padcu v globino, da se je z delom mudilo, ter da so morali delavci hoditi po preozkih pohodnih poteh oziroma po ozkih deskah, ki so bile nestabilne, je tožnikova poškodba izključna posledica krivdnega ravnanja tožene stranke. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni bila utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

K odločitvi glede višine prisojene odškodnine: Pritožbi tožnika in tožene stranke sta neutemeljeni v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine. Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja 12.518,78 EUR od vtoževanih 14.500,00 EUR; za strah 834,59 EUR od zahtevanih 1.700,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku priznalo 8.345,85 EUR od zahtevanih 14.500,00 EUR.

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, specialista travmatologa dr. A.K., ki je ugotovil, da je tožnik dne 30.6.2004 utrpel zlom 12. vretenca prsne hrbtenice, udarnine glave, levega komolca, prsnega koša, levega kolena in desne rame, zaradi česar je en teden prestajal hude telesne bolečine, dva meseca srednje hude telesne bolečine in še dva meseca lahke telesne bolečine. Tožnik v pritožbi opozarja, da je v času zdravljenja prestajal neugodnosti, kot so prevoz z urgentnim vozilom v SB ..., primarna oskrba poškodovanih delov telesa v SB ..., hospitalizacija (7 dni), uporaba bergel (3 mesece), nošnja mavca (2 meseca), nošnja točkovne opornice, terapije v Zdravilišču ... (14 dni), RTG poškodovanih delov telesa, jemanje protibolečinskih tablet v daljšem časovnem obdobju, številni kontrolni pregled v ambulanti lečečega zdravnika, razgibavanje vratu doma po zdravnikovem navodilu ter počivanje in mirovanje v daljšem časovnem obdobju, kar vse je sodišče prve stopnje primerno ovrednotilo in iz tega naslova tožniku prisodilo primerno odškodnino v znesku 12.518,78 EUR. Zato tožnikove pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje tožene stranke, da trajanje hospitalizacije kaže na to, da bolečine niso bile tako hude, kot to prikazuje tožnik. Gre za povsem pavšalno in subjektivno trditev, ki nima podlage v izvedenih dokazih, odločitev glede višine odškodnine pa tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojeni znesek 834,59 EUR od zahtevanih 1.700,00 EUR primeren, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika in mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da se je tožnik pri samem padcu močno prestrašil, izkazan pa je tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in če traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je šlo pri padcu za nenaden ter grozljiv dogodek, ki je pri tožniku nedvomno povzročil intenziven primaren strah in šok, kasneje pa je bil tožnik zaradi poškodbe hrbtenice utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Ker pa ni izkazano, da bi bilo zdravljenje povezano s kakšnimi nepredvidenimi komplikacijam in zapleti, je potrebno tožnikov strah objektivizirati ter ugotoviti, da strah po tem, ko je bil tožnik primerno bolnišnično oskrbljen, predvsem glede bojazni, ali bo tožnik invalid oziroma ali bo sploh lahko hodil, ni bil več realen oziroma takšne intenzitete, da bi opravičeval višji znesek odškodnine iz tega naslova. Posledično navedenemu je bilo potrebno pritožbi obeh strank v tem delu zavrniti, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je pritožba tožene stranke v tem delu povsem neobrazložena in je bilo potrebno ugodilni del preizkusiti le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

Nadalje sta pritožbi neutemeljeni glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti upoštevalo, da je škodni dogodek pri tožniku povzročil anatomske in funkcionalne spremembe, zaradi katerih je po oceni izvedenca podano 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je upoštevalo tožnikovo starost v času dogodka (29 let) ter tudi upoštevalo dejstvo, da bo tožnik duševne bolečine trpel še dolgo časa. Sledilo je tožnikovi izpovedbi, da so se bistveno zmanjšale življenjske aktivnosti na vseh področjih tožnikovega življenja, ter prisodilo primerno odškodnino v znesku 8.345,85 EUR od zahtevanih 14.500,00 EUR. Tožnik v pritožbi dejansko ponavlja svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje ter natančno prikazuje nevšečnosti ter težave, ki jih ima tako pri svojem delu kot tudi v prostočasnih aktivnostih. Vendar je bilo to po mnenju pritožbenega sodišča že v zadostni meri upoštevano v izpodbijani odločitvi. Zato ne more biti utemeljeno sklicevanje na odločitve v drugih sporih, ter zavzemanje za to, da se tožniku iztega naslova prizna višji znesek. Kot je bilo navedeno že pri odločitvi glede strahu, je tudi v tem delu pritožba tožene stranke povsem neobrazložena ter je v tem delu pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo le pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska negmotne škode od dne, ko se je iztekel 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga je tožnik postavil v odškodninskem zahtevku toženi stranki z dne 16.5.2005 (priloga A32), saj je takrat tožena stranka prišla v zamudo, v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ. Zato pritožba tožene stranke glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode ni utemeljena.

Ker tožena stranka v celoti izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, torej tudi odločitev glede gmotne škode zaradi stroškov zdravniških potrdil z dne 1. 2. 2005 in 19.4.2005, stroškov prevoza v okviru zdravljenja ter manjše plače zaradi bolniškega staleža v skupnem znesku 621,8 EUR, pritožba pa tudi glede tega dela ni obrazložena, je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da pritožba v tem delu ni utemeljena ter jo je v skladu z določilom 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K odločitvi o stroških postopka: Tožnik utemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje glede prisojenih stroškov postopka. Tožnik je namreč upravičen do povračila celotne plačane izvedenine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje, saj so bili v skladu s 155. členom ZPP ti stroški nujni in neodvisni od uspeha v postopku (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 93/2001 z dne 18.10.2001). Neutemeljeno mu tudi niso bili priznani stroški dokaznih predlogov z dne 11.7.2005, 6.10.2005, 7.11.2006 ter dne 27.3.2007, vendar ne po 50 točk, temveč po 10 točk po OT, ker jih je mogoče šteti za neobrazložene dopise sodišču. Glede ostalih nepriznanih stroškov tožnika pa pritožba ni utemeljena, posebej glede pritožbe z dne 21.7.2005, saj je zadevno pritožbo Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. Pdp 1008/2005-2 z dne 8.9.2005 in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške. Glede teh stroškov je bilo torej že pravnomočno odločeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha v pravdi nepravilno posebej ugotavljalo uspeh po temelju in posebej po višini ter skupni uspeh določilo kot povprečno vrednost obeh „delnih“ uspehov, kar pa ni pravilno oziroma za takšno odločitev ni podlage v določilih ZPP in Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 s spremembami; v nadaljevanju: OT) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov uspeh po višini 68%. Tožniku pripada 5.940 točk po OT, skupaj z upoštevanjem vrednosti točke po OT in 20% DDV 3.271,75 EUR, skupaj z materialnimi stroški 4.010,65 EUR ter glede na uspeh 2.727,24 EUR.

Toženi stranki so bili pravilno priznani stroški postopka v višini 3.121,40 točk po OT, glede na vrednost točke in 20 % DDV znaša 1.724,77 EUR, ob upoštevanju uspeha 32% torej 655,41 EUR. Ker je tožena stranka plačala polovico izvedenine za izvedenca za varstvo pri delu v znesku 293,74 EUR, ji v celoti pripadajo tudi ti stroški, torej je skupaj upravičena do stroškov postopka v znesku 949,15 EUR.

Po pobotanju je dolžna tožena stranka plačati tožniku 1.778,09 EUR, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Ker je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena OZ, začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po preteku tega roka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, višji obrestni zahtevek (od izdaje sodne odločbe dalje), pa je zavrnilo.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, je tožnik upravičen do povračila celotne plačane izvedenine. Za izvedenca D.M. je dne 3. 11. 2006 plačal predujem 80.000,00 SIT oziroma 333,83 EUR. Stroški izvedenca so znašali 293,75 EUR, ta znesek pa pripada tožniku od dne plačila predujma dalje. Za izvedenca medicinske stroke je tožnik dne 26.3.2007 založil znesek 700,00 EUR, stroški izvedenca pa so znašali 486,55 EUR, do povračila katerega je tožnik upravičen z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila predujma dalje.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno obema pritožbama delno ugoditi in v skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep o stroških postopka delno spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, v preostalem pa v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker sta obe stranki le deloma uspeli s pritožbo glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.

Ker izpodbijani del sodbe glede zavrnilnega dela odškodnine za telesne bolečine, za strah in gmotno škodo, ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.