Jedro

Na podlagi zakonske fikcije določeni datum vročitve in s tem prejema drugostopenjske odločbe ne vpliva datum, ko je bilo nato tožniku pismo z odločbo, ker ga ni prevzel, puščeno v hišnem predalčniku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 0610-287/2010-GDU-70 z dne 2. 12. 2016 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Finančna uprava Republike Slovenije zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leti 2007 in 2008, končanega z odločbo Davčnega urada Koper, št. DT 0610-287/2010 z dne 4. 5. 2011, ter odločila še, da tožnik trpi svoje stroške zaradi postopka, davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je tožnik zamudil objektivni petletni rok, določen v drugem odstavku v zvezi s petim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

2. Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-01-40/2017-2 z dne 10. 3. 2017 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnilo kot neutemeljeno ter zavrnilo tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

3. Tožnik je sprožil upravni spor, v katerem izpodbija prvostopenjski sklep ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Navaja, da je v sklepu napačno izračunan iztek roka za obnovo postopka odmere dohodnine, saj je rok začel teči kasneje, kot to ugotavlja davčni organ. V zvezi z odločbo z dne 4. 5. 2011 so bili namreč naknadno izdani popravni sklepi. Predvsem pa tožnik poudarja, da je bil v času od 18. 12. 2014 do 18. 6. 2015 na prestajanju zaporne kazni, tudi v tem obdobju pa mu je tekel rok za vložitev predloga za obnovo postopka, kar krši njegove ustavne in zakonske pravice.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

6. Po določbi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

7. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, s katero je bil končan zadevni postopek, tožniku vročena 7. aprila 2017. Iz dokazila o poštnem vročanju navedene odločbe je namreč razvidno, da se dne 23. marca 2017 osebna vročitev drugostopenjske odločbe tožniku na njegovem naslovu ..., ni dala opraviti in mu je bilo zato tega dne v hišnem predalčniku puščeno standardizirano obvestilo o tem, s poukom, kje lahko pismo, v katerem je bila odločba, prevzame v roku 15 dni, in opozorilom o pravnih posledicah, ki po zakonu sledijo, če tega ne bo storil. Tožnik pisma z drugostopenjsko odločbo v 15-dnevnem roku ni dvignil. Zato na podlagi določbe četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) velja, da je bila vročitev drugostopenjske odločbe tožniku opravljena zadnji dan 15-dnevnega roka za njen prevzem, to je 7. aprila 2017. Na tako na podlagi zakonske fikcije določeni datum vročitve in s tem prejema drugostopenjske odločbe ne vpliva datum, ko je bilo nato tožniku pismo z odločbo, ker ga ni prevzel, puščeno v hišnem predalčniku. Tako tudi že obstoječa sodna praksa (prim. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015).

8. Zakonski 30-dnevni rok za vložitev tožbe je glede na povedano za tožnika začel teči 8. aprila 2017 in se je (ker je bila 7. maja 2017 nedelja) iztekel 8. maja 2017 - to je bil zadnji dan, ko bi tožnik še lahko pravočasno vložil tožbo. Tožbo pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, vložil 9. maja 2017, s tega dne sodišču priporočeno po pošti poslano prvo vlogo v tem upravnem sporu (naslednjega dne, 10. maja 2017, je sodišču priporočeno po pošti poslal še dopolnjeno tožbo).

9. Tožba je torej vložena po poteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka in zato prepozno. Če je tožba vložena prepozno, jo mora sodišče po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavreči. Pri tem gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je zato, ob upoštevanju tretjega odstavka istega člena ZUS-1, izdalo ta sklep.

10. Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da o tožbi ni mogoče vsebinsko odločati, ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa zakon.