Jedro

S smrtjo osebe, ki ji je postavljen skrbnik, prenehajo vse naloge in obveznosti, ki jih ima skrbnik do svojega varovanca, prav tako pa odpade razlog za imenovanje morebitnega drugega skrbnika. Odprava izpodbijane odločbe torej ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot osebo, ki želi biti imenovana za njenega skrbnika.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se odpravijo 2., 3., 4. in 5. točka odločbe Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Celje št. 1221-51/2015-3 z dne 27. 5. 2015 in se za skrbnika imenuje CSD Celje, naloga skrbnika pa je zastopanje A.A. pri sklepanju pravnih poslov, ki se nanašajo na pridobivanje, spreminjanje in prenehanje pravic na nepremičninah, pri čemer ima skrbnik pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let. V ostalem je tožena stranka potrdila odločbo CSD Celje z dne 27. 5. 2015, s katero je bil za skrbnika določen tožnik, sin A.A. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Nobena od odločb upravnih organov, zlasti pa odločba organa druge stopnje, nima ustreznih razlogov za odločitev. Bistveno je, da je prvostopenjski organ pred odločitvijo pridobil izjavo A.A., prav tako pa izjave njenih otrok, med drugim tudi tožnika. Ob obisku na domu A.A. se je CSD neposredno seznanil z njenimi željami in se na ta način brez dvoma prepričal o njeni pravi volji. Tako A.A. kot tožnik sta se strinjala s tem, da je slednji najbolj primeren in hkrati usposobljen za opravljanje nalog skrbnika, zato ne držijo navedbe, da odločitev o imenovanju tožnika za skrbnika ni v korist A.A. Do spreminjanja in preklicevanja navedb in izjav prihaja vedno v krajšem času po tem, ko A.A. biva na svojem domu. Očitno torej je, da nekdo, ki živi z njo, vpliva na njeno voljo. Zato je sklicevanje tožene stranke na dopis z dne 1. 6. 2015, ki predstavlja edino podlago za odločitev, povsem napačno, saj navedeni dopis ne izraža prave volje A.A. 3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Sodišče je v skladu z določbo 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopek pritegnilo tudi A.A. in njenega skrbnika, ki sta dne 25. 1. 2016 oziroma 3. 2. 2016 podala vsak svojo pripravljalno vlogo. Dne 22. 2. 2016 pa je CSD Celje sodišču sporočil, da je A.A. 7. 2. 2016 umrla, s čimer so prenehale njihove skrbniške naloge in pooblastila.

5. Glede na navedeno je sodišče tožnika pozvalo, naj sporoči, ali vztraja pri vloženi tožbi. Tožnik je po svojem pooblaščencu dne 22. 3. 2016 poslal vlogo, v kateri vztraja pri tožbi, saj je po njegovem mnenju potrebno ugotoviti, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti in ju odpraviti.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi tožnikov pravni interes za odpravo izpodbijanega upravnega akta prenehal s tem, ko je A.A. umrla. S smrtjo osebe, ki ji je postavljen skrbnik, namreč prenehajo vse naloge in obveznosti, ki jih ima skrbnik do svojega varovanca, prav tako pa odpade razlog za imenovanje morebitnega drugega skrbnika. Odprava izpodbijane odločbe torej ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot osebo, ki želi biti imenovana za njenega skrbnika. Namen skrbništva, kot izhaja iz drugega in tretjega odstavka 178. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), je namreč varstvo osebnosti oseb pod skrbništvom ter zavarovanje njihovih premoženjskih in drugih pravic in koristi (enako tudi sodba Upravnega sodišča III U 197/2012). S smrtjo varovanca pa te potrebe nedvomno prenehajo.

9. Tožnik tudi ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta v skladu z določbo 64.a člena ZUS-1. Po navedeni določbi lahko tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti tistega upravnega akta, s katerim je bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Tožnik pa le pavšalno zatrjuje, da ima kljub smrti varovanke interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, tega (npr. da bi bil s soglasjem skrbnika sklenjen kakšen pravni posel, ki ga želi kot dedič izpodbijati) pa z ničemer ne izkaže. 10. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.