Jedro

Po presoji sodišča je razpisodajalec s predmetnim razpisom sledil določilu tretjega odstavka 220. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in natančno navedel pogoje, ki jih mora vloga izpolnjevati, da bo štela kot formalno popolna. Ko je ugotovil, da to ni, je najprej v skladu s prvim odstavkom 224. člena pravilnika tožečo stranko pisno pozval na dopolnitev, pri čemer je bilo natančno pojasnjeno, v čem je vloga tožeče stranke nepopolna oziroma, kaj je treba storiti, da bo zadostila pogoju dejanske popolnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena vloga tožeče stranke za financiranje projekta z naslovom X. vložena na javni razpis za izvajanje projektov s področij: skrb za dobrobit otrok, spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in ozaveščanje javnosti v mednarodnem razvojnem sodelovanju, objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/2214 dne 17. 1. 2014. Vloga tožeče stranke je bila pravočasna vendar nepopolna, ker tožeča stranka: ni priložila celotne vloge v pdf formatu na ustreznem elektronskem nosilcu (na priloženem elektronskem nosilcu je bil obrazec št. 1 - vsebinska zasnova projekta, priložen v formatu doc); vlogi ni priložila pravilnega obrazca št. 4, ki je bil del razpisne dokumentacije na tem javnem razpisu; ni izpolnila obrazca št. 6, ki je bil le podpisan in žigosan, vendar neizpolnjen; ni priložila podpisane in žigosane izjave o sodelovanju s tujimi partnerskimi organizacijami v skladu z navodilom iz javnega razpisa, saj je priložila izjavo, ki je podpisana in žigosana le s strani tuje partnerske organizacije ne pa s strani prijavitelja in ni priložila delovnega prevoda za dokument v arabskem jeziku, v skladu z navodilom iz javnega razpisa.

S pozivom z dne 4. 2. 2014 je bila tožeča stranka pozvana, da navedene pomanjkljivosti odpravi. Tožeča stranka je svojo vlogo dopolnila, vendar pa tudi v dopolnitvi ni predložila skenirane celotne originalne vloge v pdf formatu z vsemi prilogami v elektronski obliki na ustreznem nosilcu. Zato je bila vloga tožeče stranke na podlagi 9. poglavja javnega razpisa in v skladu z drugim odstavkom 224. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) zavržena.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, ministrstvo pa je v skladu z 231. členom Pravilnika njeno pritožbo zavrnilo. Pravilnik v 220. členu določa, da neposredni uporabnik v razpisni dokumentaciji navede vse pogoje, ki jih mora prejemnik izpolnjevati, da se uvrsti v izbor za dodelitev sredstev oziroma, ki jih mora izpolnjevati vloga, da se šteje, da je formalno popolna. 224. člen Pravilnika pa komisiji nalaga, da vlagatelja nepopolnih vlog pozove na dopolnitev. Tudi po dopolnitvi svoje vloge je tožeča stranka v dopolnitvi v pdf formatu predložila le manjkajoče dokumente, ne pa celotne vloge. Celotna vloga pomeni vse obrazce in vse priloge, ki sestavljajo vlogo v skladu s šestim poglavjem javnega razpisa. Ker je bila vloga tožeče stranke nepopolna, je odločitev v skladu z 224. členom Pravilnika. Drugačna odločitev bi predstavljala kršitev določil javnega razpisa in Pravilnika ter neenako obravnavo prijaviteljev, ki so vloge pravilno dopolnili v skladu s pozivom za dopolnitev.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je tožeča stranka v svoji prijavi vsak dokument, ki ga je vložila, priložila tudi v elektronski obliki v pdf formatu na ustreznem nosilcu. V kolikor prvotna prijava, katerega od teh dokumentov ni vsebovala v zahtevanem pdf formatu, je tožeča stranka to pomanjkljivost odpravila v svoji dopolnitvi, ko je vse popravljene ali dopolnjene dokumente kot tudi nekatere druge na javnem razpisu zahtevane dokumente prav tako predložila v pdf formatu na ustreznem nosilcu. To pomeni, da je tožena stranka razpolagala z vsemi zahtevanimi dokumenti v pdf formatu, ki so se nahajali na nosilcu, ki je bil posredovan ob prijavi oziroma na nosilcu, ki je bil posredovan naknadno ob dopolnitvi. Pri tem niso bili vsi dokumenti na obeh nosilcih, pač pa del zahtevanih dokumentov na prvem in del na drugem nosilcu. Pri tem je šlo za več elektronskih datotek in ne za eno samo, ki bi vsebovala kopije vseh dokumentov v elektronskem pdf formatu. Tožeča stranka tako v dopolnitvi vloge ni ponovno predložila tistih dokumentov v pdf formatu, s katerimi je tožena stranka razpolagala že od prej, to je od prijave dalje. Tožeča stranka se ne strinja z razlago tožene stranke, da bi morala celotno vlogo predložiti v eni sami datoteki v pdf formatu oziroma z vsemi prilogami na enem samem nosilcu. Takšno tolmačenje je v nasprotju z besedilom javnega razpisa in določilom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To namreč pomeni, da prijavitelj na javni razpis v svoji dopolnitvi posreduje samo tiste elemente oziroma podatke, ki bi morali biti že del prvotne prijave, pa niso bili. Inštitut dopolnitve ne pomeni, da mora prijavitelj po pozivu v dopolnitvi ponovno vložiti celotno vlogo v popolni obliki. Drugačno stališče je po mnenju tožeče stranke nevzdržno tudi zato, saj bi to pomenilo, da bi lahko prijavitelj spremenil tudi tiste dele, glede katerih organ sprva ni imel pripomb. Po mnenju tožeče stranke pa je takšno ravnanje tudi v nasprotju z namenom Javnega razpisa. Namen Javnega razpisa je namreč, da se sredstva dodelijo najboljšemu prijavitelju, to pa je mogoče le, če je zainteresiranih več. Formalistično ravnanje tožeče stranke pa z ničemer ne prispeva h gospodarnemu ravnanju z javnimi sredstvi. Navsezadnje bi tožena stranka lahko kopije elektronskih prijav vlog izdelala tudi sama. Tožeča stranka toženi očita še, da je v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kateri del vloge pravzaprav manjka oziroma katerega obrazca ni prejela v pdf formatu. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker so sredstva po predmetnem javnem razpisu že porabljena. Podredno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, pri tem se sklicuje na tretji odstavek 220. člena Pravilnika, po katerem je tožena stranka upravičena določiti sestavine formalno popolne vloge, kar je tudi storila. Namen predpisanega postopka je hitrejše in bolj ekonomično odločanje v postopku. Elektronski način obravnave dokumenta je namreč hitrejši in cenejši postopek odločanja. Razen tega opozarja na to, da se v postopkih javnega razpisa ZUP uporablja le smiselno. V konkretnem primeru je bilo odločeno, da se zaradi obsega pomanjkljivosti ponovno zahteva elektronsko verzijo celotne vloge v pdf formatu, razlogi za to pa so bili v pozivu tudi pojasnjeni. Tožena stranka je na enak način obravnavala vse prijavitelje, saj je le tako mogoče doseči enako obravnavo vseh prijaviteljev. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožbenim očitkom, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah in stališčih tudi v pripravljalni vlogi. Vztraja pri tem da ima interes za predmetno tožbo, saj okoliščina, da je tožena stranka sklenila pogodbe o financiranju z drugimi prijavitelji, s tem ni vplivala na pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Nasprotuje tudi trditvi tožene stranke, da je upravičena do postavitve predmetnih pogojev javnega razpisa iz razloga ekonomičnosti.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem in drugostopnem sklepu in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka je vložila vlogo na Javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/2014 za izvajanje projektov s področij: skrb za dobrobit otrok, spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in ozaveščanje javnosti o mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo. Tožeča stranka zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev v nov postopek. To pa je dopusten tožbeni zahtevek v upravnem sporu, za katerega tožeča stranka, ki si želi uspeha na predmetnem razpisu, izkazuje pravni interes. Okoliščina, da je tožena stranka sklenila pogodbe o financiranju projektov z izbranimi prijavitelji, pa na to ne vpliva.

Obvezne sestavine in oblika vloge so določeni v 6. točki javnega razpisa, način in oblikovne značilnosti predložitve vlog pa v 8. in 9. točki. V slednji je določeno, da se vloga odda v enem originalnem izvodu, ki je podpisana lastnoročno ali s certificiranim elektronskim podpisom s strani zakonitega zastopnika prijavitelja ali od njega pooblaščene osebe ter ožigosana z uradnim žigom prijavitelja. Dodatno k originalni vlogi prijavitelj obvezno priloži skenirano celotno originalno vlogo v pdf formatu z vsemi prilogami v elektronski obliki na ustreznem elektronskem nosilcu. Kot ustrezen elektronski nosilec še šteje CD, DVD ali USB ključ.

Iz podatkov spisa izhaja, da je po ugotovitvi, da je vloga tožeče stranke nepopolna, tožena stranka tožečo stranko z dopisom z dne 4. 2. 2014 pozvala k dopolnitvi vloge. Pri tem je bila v tem pozivu izrecno pozvana, da predloži celotno vlogo v pdf formatu na ustreznem elektronskem nosilcu. Opozorjena je bila na to, da dodatno k originalni vlogi prijavitelj obvezno priloži skenirano celotno originalno vlogo v pdf formatu z vsemi prilogami v elektronski obliki na ustreznem elektronskem nosilcu. Kot ustrezen elektronski nosilec se šteje CD, DVD ali USB ključ. Navedeno je bilo v zapisniku tudi podčrtano, zapis: „priloži skenirano celotno originalno vlogo v pdf formatu“, pa tudi debelo natisnjen.

Iz tega po presoji sodišča jasno izhaja, da je bila tožeča stranka s predmetnim dopisom natančno pozvana, kako mora svojo vlogo dopolniti. Izrecno je bilo zapisano, da je pozvana k predložitvi celotne vloge v pdf formatu na ustreznem elektronskem nosilcu. Kljub temu tožeča stranka vloge ni na ta način dopolnila.

Zgoraj citirani Pravilnik v tretjem odstavku 220. člena določa, da razpisodajalec v razpisni dokumentaciji navede vse pogoje, ki jih mora prejemnik formalno izpolnjevati vloga, da šteje kot formalno popolna. Po presoji sodišča je razpisodajalec s predmetnim razpisom sledil temu določilu in natančno navedel pogoje, ki jih mora vloga izpolnjevati, da bo štela kot formalno popolna. Ko je ugotovil, da to ni, je najprej v skladu s prvim odstavkom 224. člena Pravilnika tožečo stranko pisno pozval na dopolnitev, pri čemer je bilo natančno pojasnjeno, v čem je vloga tožeče stranke nepopolna oziroma, kaj je treba storiti, da bo zadostila pogoju dejanske popolnosti. Kljub temu tožeča stranka ni predložila skenirane celotne originalne vloge v pdf formatu z vsemi prilogami v elektronski obliki na ustreznem elektronskem nosilcu. Glede na to je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev, ki temelji na drugem odstavku 224. člena Pravilnika pravilna.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Tožeča stranka je bila v pozivu z dne 4. 2. 2014 zelo natančno poučena o tem, kaj mora storiti, da bo njena vloga formalno popolna. 67. člen ZUP, ki se v tovrstnih zadevah v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja, govori o nepopolnosti vloge oziroma o odpravi pomanjkljivosti. V konkretnem primeru je bila ena od pomanjkljivosti, da ni skenirana celotna originalna vloga v pdf formatu z vsemi prilogami v elektronski obliki na ustreznem elektronskem nosilcu. Kljub temu, da je bila tožeča stranka na to opozorjena, te pomanjkljivosti ni odpravila. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na namen javnega razpisa. Vztrajanje na formalni pomanjkljivosti vloge ni v nasprotju z namenom javnega razpisa, nasprotno zasleduje drugi pomemben cilj v postopkih dodeljevanja javnih sredstev, to je enaka obravnava prijaviteljev.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da vloga tožeče stranke ni obrazložena, saj dovolj natančno obrazlaga, katera formalna pomanjkljivost je razlog za nepopolnost vloge.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča in tožena stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.