Jedro

Terjatev je obligacijsko-pravna pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa, v kolikor ni drugače dogovorjeno, nastane že s samo sklenitvijo pogodbe.

Prevara je kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost pogodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 194/98).

Izpodbojna pogodba pa ni neveljavna sama po sebi, temveč velja, dokler oziroma v kolikor ni razveljavljena (112. člen ZOR). Zgolj dejstvo, da je pogodba izpodbojna, na samo terjatev iz pogodbe ne vpliva. Terjatev iz pogodbe je nastala, pa čeprav je bila tožeča stranka v sklenitveni fazi pogodbe prevarana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrnje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati

2.496,80 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi obrestmi (1. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 204.695,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki s pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb dogovorili, da se zavarujejo terjatve iz leasing pogodb z odkupom ostanka vrednosti, s katerimi zavarovanec daje v leasing opremo. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila pogodba o leasingu med tožečo stranko kot leasingodajalcem in P. P. B., Žensko frizerstvo Ljubljana kot leasingojemalko (iz katere izvira predmetni spor) sklenjena, saj sta se pravdni stranki zedinili o njenih bistvenih sestavinah. Nato pa je zmotno zaključilo, da terjatev iz leasing odnosa med tožečo stranko in P. P. B., Žensko frizerstvo kot leasingojemalko ni nastala, ker leasingojemalka opreme dejansko ni dobila.

Terjatev je obligacijsko-pravna pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa, v kolikor ni drugače dogovorjeno, nastane že s samo sklenitvijo pogodbe. S podpisom leasing pogodbe je tako leasingojemalka pridobila pravico zahtevati izročitev stvari v rabo, tožeča stranka pa plačilo zakupnine (567. člen ZOR). Kot datum začetka leasinga sta tožeča stranka in P.P.B. določili 3.5.1994 oziroma za primer, da ob podpisu pogodbe datum začetka leasinga še ne bi bil znan, določili, da velja datum primopredajnega zapisnika kot začetek leasinga (7. člen pogodbe). Primopredajni zapisnik sta podpisali dne 3.5.1994. Prvostopno sodišče je (po vpogledu v sodbi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. ... z dne ... in .... z dne ...) ugotovilo, da je bila P. P. B. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ker je s posredovanjem družbe N. d.o.o. v Celju s tožečo stranko dne 14.4.1994 podpisala predpogodbeni dogovor za sklenitev pogodbe o leasing nakupu računalniške opreme, nato pa dne 3.5.1004 tudi pogodbo o leasingu in primopredajni zapisnik, s katerim je potrdila, da je računalniško opremo dobila. S tem je preslepila odgovorne pri tožeči stranki, saj so bili prepričani, da so kot leasingodajalci s sklenitvijo pogodbe postali lastniki računalniške opreme, ki bi jo jemalka leasinga s plačili po obrokih odkupila. Zato so dne 16.5.1994 na žiro račun domnevnega dobavitelja opreme, družbe N., nakazali

237.258,00 SIT, pri tem pa je P.P. B. vedela, da računalniška opreme sploh ni bila dobavljena in da ji bo družba N. izročila navedeno kupnino kot posojilo, česar pa ni nameravala vrniti in tudi ni vrnila nobenega obroka ter si tako na škodo tožeče stranke pridobila za

237.258,00 SIT protipravne premoženjske koristi.

Ugotovljena dejstva in okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa pogodbe in primopredajnega zapisnika, po oceni pritožbenega sodišča kažejo na elemente dejanskega stanu, ki ga ZOR opredeljuje kot prevaro (65. člen ZOR). Ta je definirana kot povzročitev zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se napelje k sklenitvi pogodbe. Gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti, za kvalificirano zmoto, za naklepno ravnanje (dr. M. Dolenc; komentar OZ, GV Založba 2003, stran 357). Prevara je kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost pogodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 194/98). Izpodbojna pogodba pa ni neveljavna sama po sebi, temveč velja, dokler oziroma v kolikor ni razveljavljena (112. člen ZOR). Zgolj dejstvo, da je pogodba izpodbojna, na samo terjatev iz pogodbe ne vpliva. Terjatev iz pogodbe je nastala, pa čeprav je bila tožeča stranka v sklenitveni fazi pogodbe prevarana. Tudi primopredajni zapisnik je podpisala misleč, da je bila leasingojemalki oprema izročena, saj je leasingojemalka s podpisom zapisnika potrdila, da je opremo prevzela.

Ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka ravnala s premajhno skrbnostjo, ker se ni prepričala, ali je bila oprema dejansko dobavljena leasingojemalki oziroma, da je podpisala zapisnik, ne da bi se prepričala, da je do primopredaje dejansko prišlo, so za nastanek zavarovalnega primera nerelevantne, saj zgolj dejstvo, da oprema leasingojemalki ni bila izročena, na nastanek zavarovalnega primera ne vpliva, ker je terjatev iz leasinga kljub temu nastala. Ni pa se tudi moč strinjati z zaključki prvostopno sodišča, da bi se tožeča stranka vsaj delno lahko poplačala iz opreme, v kolikor bi bila le ta P.P.B. dejansko dobavljena, saj je vprašljivo, ali bi P.P.B. s to opremo, v kolikor bi ji bila res izročena, še razpolagala. Pogodba o zavarovanju terjatev celo predvideva situacijo, ko zavarovanec ne uspe doseči vračila opreme in določa način obračuna odškodnine zanj.

Ni pa moč slediti trditvi pritožnika, da je v danem primeru šlo za indirektni lesing (pri katerem dajalec ne odgovarja za neizročitev stvari) , saj predložene listine ne dajejo opore za takšne trditve.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da terjatev iz leasing pogodbe ni nastala, je tudi napačno materialnopravno zaključilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Prvostopno sodišče se zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni ukvarjalo z dejstvi, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu opr. št. I Cpg 920/2001 z dne 29.1.2004. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355.člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku sledi napotkom pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenega sklepa z dne 29.1.2004. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.