Jedro

Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.

Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Nižji sodišči sta se osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je na podlagi 35. člena Ustave v zvezi s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od toženke zahtevala, naj ji plača 45.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve. Toženka je ugovarjala, da sporne navedbe, ki jih je podala v dveh nepravdnih postopkih, niso protipravne.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Pravdni stranki sta sestri. Njun odnos je konflikten. Tožnica je sprožila postopek za odvzem poslovne sposobnosti materi, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kamniku pod opr. št. N 10/2013. V navedenem postopku je toženka na sodišče poslala dopis z dne 8. 7. 2013 (priloga A 3, odgovor na predlog za odvzem opravilne sposobnosti ga. A. A.) z naslednjo vsebino: „Da bi sodišče imelo boljši pregled nad zadevo, predstavljam še značaj predlagateljice B. B..“ V dopisu je navedla, da je tožnica že od otroških let konfliktna oseba, ukazovalna, posesivna in hudobna; da se ni razumela s sošolci, prijateljev ni imela; da je izkoriščala starša; da so se tudi po zaposlitvi vrstili konflikti, ki so se končali na sodiščih; da so tožnico zaradi nevestnega dela odpustili; da je njena rekreativna dejavnost tožarjenje; da ima tendenco po materialnem pridobitništvu; da je bila ovadena na zdravniško zbornico; da je delala nestrokovno, nepošteno in da se je posluževala prevar zaradi pridobitništva; da se s svojo nezakonsko hčerko ne razumeta - tožnica jo je klofutala in od nje zahtevala popolno pokorščino tudi po polnoletnosti; da je ob obiskih pri starših dosegla svojo voljo s fizičnim nasiljem; da ima blodna doživljanja; da se ne zdravi in se lahko kakšne blodnje obrnejo na okolico; da je treba vedeti, da je psihiatrija mejna znanost, ki vsakega človeka naredi norca.

- Toženka je zoper tožnico vložila predlog za odvzem poslovne sposobnosti z dne 23. 9. 2013 (priloga A 5), v katerem ji je očitala situacijsko neorganiziranost, čustveno inkontinenco, nemoč, nesposobnost za odločitve ali dogovore, ki bi bili koristni zanjo, higiensko zanemarjanje, asocialno in agresivno vedenje, življenje s štirimi mačkami in psom, izdelavo vudu lutk in pogovarjanje s pokojnim očetom. Ob tem je ponavljala opise iz vloge z dne 8. 7. 2013 v zadevi N 10/2013. Predlog je bil nato umaknjen.

- Izvedenec psihiatrične stroke je ugotovil, da pri tožnici ni podana nobena duševna bolezen ali motnja, ki vpliva na njeno sposobnost realnega doživljanja sveta, in da je sposobna sama skrbeti zase in za svoje pravice ter razumeti pomen svojih ravnanj. Pri njej ni podana odvisnost, ki bi lahko vplivala na njeno sposobnost razumevanja in dojemanja okolice in ravnanj drugih in ne potrebuje psihiatričnega zdravljenja.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2015 do plačila, vse v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka). Presodilo je, da je toženka s spornimi navedbami nedopustno posegla v tožničine pravice iz 35. člena Ustave. Navedbe iz dopisa z dne 8. 7. 2013 v zadevi N 10/2013 in predloga za odvzem poslovne sposobnosti vsebujejo negativne ocene tožničine osebnosti, ki so objektivno in subjektivno žaljive ter podane z namenom zaničevanja in blatenja. Če bi toženka, ki ni bila niti stranka niti udeleženka nepravdnega postopka N 10/2013, res želela zgolj zaščititi mamino osebnost, bi izpostavila le okoliščine, ki bi kazale na njeno poslovno sposobnost. Opisi tožničinih negativnih lastnosti na odločitev sodišča ne bi mogli imeti nobenega vpliva. V postopku odvzema poslovne sposobnosti je dotični osebi obvezno postavljen skrbnik, ki zastopa njene interese, sodišče pa mora pridobiti neodvisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Čeprav je bil predlog za odvzem poslovne sposobnosti umaknjen, je bil njegov namen blatiti in diskreditirati tožnico. S predložitvijo fotokopij posameznih strani tožničine knjige, ki naj bi nakazovale tožničino „blodnjavost“ zaradi opisa komunikacije s pokojnim očetom, toženka sodišča ni uspela prepričati, da tožnice ni imela namena žaliti. Predloženih strani iz tožničine knjige ni bilo mogoče merodajno ocenjevati, ker so bile iztrgane iz konteksta celotne knjige, ki ni bila v celoti predlagana v dokazne namene. Glede na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke se je izkazalo, da so bile navedbe, ki naj bi upravičevale predlog za odvzem poslovne sposobnosti, neresnične. Tega dejstva ne more omajati niti izpoved tožničinega nekdanjega zakonca C., ki je bil s tožnico v hudih sporih, niti izpoved toženkinega partnerja E.. Izpovedba E. je bila neprepričljiva, ker svojih trditev o tožničinem ravnanju na neki obravnavi leta 2007 ni z ničemer izkazal, in je neverjetno, da v sodni dvorani nihče ne bi reagiral, če bi tožnica takrat res preklela pričo in ob tem zbadala igle v lutko. Ker je tožnica zaradi toženkinih žalitev trpela duševne bolečine zmerne stopnje, ki so na nivoju psihične motnje trajale 3 mesece, je na podlagi 179. člena OZ upravičena do 6.000,00 EUR odškodnine.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici namesto 6.000,00 EUR plačati 4.000,00 EUR, in sicer iz razloga, ker sta bili sporni vlogi vloženi na sodišče v nepravdnih zadevah, v katerih je javnost izključena. Sicer je pritožbo toženke, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključki sodišča prve stopnje in pojasnilo, da so bile toženkine navedbe glede tožničinih lastnosti presojane v kontekstu, v katerem so bile podane. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje kot protipravnega ravnanja ni štelo samega dejstva, da je toženka v nepravdnem postopku vložila vlogo z dne 8. 7. 2013 in predlog za odvzem poslovne sposobnosti, pač pa je kot objektivno in subjektivno žaljive ocenilo navedbe v vlogi oziroma predlogu. Dejstvo, da se je izkazalo, da je bil postopek za odvzem poslovne sposobnosti matere sprožen povsem neupravičeno, ne more imeti vpliva na zaključek o objektivni in subjektivni žaljivosti spornih navedb. Toženkin opis tožničinih lastnosti v postopku odvzema opravilne sposobnosti matere ne bi imel prav nobenega vpliva na odločitev.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 282/2018 z dne 4. 10. 2018 dopustilo revizijo glede preizkusa procesne in materialnopravne pravilnosti ravnanja sodišča glede testa sorazmernosti, ki bi ga sodišče glede na nasprotujoče si pravice do časti in dobrega imena ter pravice do enakega varstva pravic na eni strani in pravice do svobode govora na drugi strani moralo opraviti, in preizkusa materialnopravne pravilnosti presoje vprašanja, ali je ob tem, da je sporne navedbe toženka podala v postopku, ob upoštevanju vseh okoliščin protipravno posegla v čast in dobro ime tožnice.

**Revizija tožene stranke**

5. Toženka vlaga dopuščeno revizijo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče relativiziralo dokaze (izjavi prič C. in E. ter toženkino izpovedbo), ki so nasprotovali zaključku, da je bil predlog za odvzem tožničine poslovne sposobnosti vložen z namenom blatenja in diskreditacije. Poleg tega ni upoštevalo tožničine knjige, iz katere izhaja, da se pogovarja z mrtvimi. Izpodbijani sodbi sta ji nedopustno omejili pravico do izjavljanja v povezavi s pravico do sodnega varstva in pravico do svobode izražanja. Odločitev nižjih sodišče je materialnopravno zmotna in neustrezno obrazložena. Nižji sodišči sta kršili 22. in 39. člen Ustave. S spornimi navedbami toženka ni protipravno posegla v tožničino čast in dobro ime, ker niso bile podane z namenom zaničevanja. Bile so podane v okviru zaščite njenih pravnih interesov. Ker so bile podane v vlogah pred sodiščem, je treba dati prednost njenim ustavnim pravicam do enakega varstva pravic in do svobode izražanja. V zvezi z vlogo z dne 8. 7. 2013 je sodišče neustrezno ovrednotilo kontekst zadeve. V tej vlogi je pojasnila smisel in namen podajanja (spornih) navedb o tožnici. Ocenila je, da mora sodišču predstaviti tožničine osebnostne lastnosti, saj je nerazumno, da je tožnica kot zdravnica psihiatrinja podala očitno neutemeljen predlog za odvzem poslovne sposobnosti materi. To je bil razlog za osvetlitev ozadja celotne zadeve na način, da pojasni svoj pogled na značaj in naravo tožnice. Ni res, da navedb v nepravdnem postopku za odvzem poslovne sposobnosti materi ni dala z namenom zaščite svojih pravic. Ker bi imela v skladu s 45. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) status predlagateljice postopka za odvzem poslovne sposobnosti, je imela pravni interes za sodelovanje v postopku. Ker je bila sporna vloga vložena z namenom varstva njenih upravičenih koristi, je šlo za izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic oziroma pravnih interesov pred sodiščem. Sklicuje se na sodbi I Ips 1177/2010 in Cp 101/2012. **Odgovor na revizijo tožeče stranke**

6. Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je ugledna zdravnica, ki ima psihiatrično ambulanto z dvema koncesijama, in da je sodišče pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam prič C. in E.. Toženkine navedbe, da se pogovarja z mrtvimi, nimajo smisla in so pravno nepomembne. Navedbe in tolmačenja glede dokaznega predloga v zvezi z vpogledom v nekaj strani njene knjige so zmotna in nimajo zveze z realnostjo. Knjiga je bila izdana v sklopu doktorske disertacije na področju raziskovalne filozofije. Iz priloženih strani ne izhaja, da se pogovarja z mrtvimi. Cilj svobode izražanja v sodnih postopkih je v zagotovitvi pravičnega in poštenega sojenja, resničnega ugotavljanja dejanskega stanja ter pravice do obrambe. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-145/03 zapisalo, da žaljive izjave nimajo nobene zveze z obrambo pravic strank v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo pripomoči. Po mnenju Ustavnega sodišča lahko sodišče k učinkovitosti sodnih postopkov pripomore tudi s tem, ko zagotavlja vzpostavitev ustreznega spoštovanja in sodelovanja med procesnimi subjekti ter osredotočenje navedb v vlogah na tisto, kar je za odločitev bistveno. Žaljive vloge obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tega, kar je za odločitev v sporu bistveno. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustavnega sodišča izhaja, da je dopustnost posega v pravico do svobode izražanja treba presojati na podlagi vseh okoliščin primera kot celote (npr. odločbi Up-2940/07, Up-345/01). V odločbi U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 je Ustavno sodišče pojasnilo, da je protipravnost ostrih izjav izključena, če jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje. Toženkin poseg v njeno pravico do časti in dobrega imena ni bil upravičen, ker ni zasledoval legitimnega cilja v sodnem postopku in ni bil nujen v demokratični družbi. Ker je toženka zlorabila pravico do svobode izražanja, je podana protipravnost njenega ravnanja. Ker je s ponižujočimi izjavami na žaljiv in zaničevalen način napadla njeno osebnost, in sicer z izključnim namenom prizadeti njeno čast in dobro ime, je nedopustno posegla v pravico do osebnega dostojanstva. Sporne navedbe niso mogle koristiti obrambi toženkinih pravic, saj so bile popolnoma nepotrebne za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Ker toženka ni bila stranka postopka, ni mogla varovati svojih pravic ali koristi. Sodbi I Ips 1117/2010 in Cp 101/2012 nista relevantni za odločanje v konkretni zadevi.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-145/03 pojasnilo, da se pravica do izjavljanja pred sodiščem nanaša na izjave, ki so pomembne za odločitev sodišča v konkretni zadevi, in da stranka (ali njen zastopnik ali pooblaščenec) izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Žaljive vloge (tako kot vsake vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali ki so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) po stališču Ustavnega sodišča obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno.1 Čeprav je dolžnost sodišč usmerjati postopek tako, da se zagotovi primerno ravnanje strank in predvsem poštenost sojenja – bolj kot pa v naslednjem postopku presojati primernost strankinih izjav v sodni dvorani,2 to ne pomeni, da v primeru, ko ena izmed strank sodnega postopka žali nasprotno stranko (ali drugega udeleženca postopka), prizadeta oseba nima možnosti uveljavljati civilnopravnega varstva zaradi posega v čast in dobro ime.3 Zgolj dejstvo, da so bile sporne izjave o tožnici podane med sodnim postopkom, še ne izključuje toženkine odškodninske odgovornosti zaradi posega v tožničino čast in dobro ime.

9. Zloraba procesnih pravic je civilni delikt, posledica katerega je odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je zaradi zlorabe utrpela druga stranka. Ni razlogov, da stranki ne bi priznali odškodninskega zahtevka za uveljavljanje povrnitve nepremoženjske škode zaradi objestnega pravdanja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.4

10. Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.5 Splošno izhodišče ustavno-sodne presoje je, da svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Čeprav mora biti v sodnem postopku strankam, tako kot odvetnikom, dopuščena svobodna in ostra izmenjava argumentov, njihova svoboda izražanja ni neomejena.6 V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave) ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.7

11. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pri presoji kolizije med 39. členom in 34. ter 35. členom Ustave sta se nižji sodišči osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena. Pomembnih značilnosti konkretnega primera nista upoštevali, in sicer: (a) šlo je za sodni postopek, kjer je javnost izključena ter posledice žaljivih izjav zato izrazito zamejene; (b) toženka je bila izzvana s tožničinim predhodnim ravnanjem - vložitvijo neutemeljenega predloga za odvzem poslovne sposobnosti materi; (c) šlo je za verbalno obračunavanje v družinskem krogu. Toženka je s podajanjem navedb v nepravdnem postopku zoper mater zasledovala legitimen cilj zaščititi mater pred (neutemeljenim) odvzemom poslovne sposobnosti. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Stališče, da so bile za odločitev nepravdnega sodišča v postopku za odvzem poslovne sposobnosti materi pomembne zgolj ugotovitve neodvisnega izvedenca medicinske stroke o njenem psihofizičnem stanju in da so bile toženkine navedbe z vidika učinkovite obrambe materinih pravic nepotrebne, ker je bila toženka upravičena izpostaviti izključno okoliščine v povezavi z materino poslovno sposobnostjo, ni združljivo s pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejstvo, da je tožnica postopek za odvzem poslovne sposobnosti zoper mater sprožila povsem neupravičeno, ne more imeti vpliva na zaključek o objektivni in subjektivni žaljivosti spornih navedb. Ker sta se nižji sodišči osredotočili izključno na presojo toženkine vloge z dne 23. 9. 2013 in 8. 7. 2013, pri presoji vloge z dne 8. 7. 2013 nista ovrednotili celotnega konteksta zadeve, in sicer da je bilo toženkin odgovor na predlog za odvzem poslovne sposobnosti materi mogoče razumeti tudi kot kritiko tožničinega predhodnega ravnanja.

12. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ugotovitve, da je bil postopek za odvzem poslovne sposobnosti zoper mater sprožen povsem neupravičeno, ni argumentirano utemeljilo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo kolidirajoče ustavne pravice uravnotežiti. V dejansko in pravno presojo glede odločitve o temelju in (morebitni) višini odškodnine bo moralo umestiti vse ustavnopravno pomembne okoliščine primera. Ločeno bo moralo obravnavati toženkino vlogo v nepravdnem postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti materi in njen predlog za odvzem poslovne sposobnosti tožnici ter se opredeliti do vprašanja, ali je tožnica v predlogu za odvzem poslovne sposobnosti materi kot zdravnica psihiatrinja navedla neresnična dejstva o njenem zdravstvenem stanju. Če bi se izkazala za resnično ugotovitev, da je o materinem zdravju navedla neresnična dejstva, bo to pomenilo, da je bila v nepravdnem postopku zoper mater dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike. Če bo glede toženkinega odziva v vlogi z dne 8. 7. 2013 mogoče zaključiti, da je bil podan kot kritika tožničinega predhodnega ravnanja, pa glede navedb iz toženkinega predloga za odvzem poslovne sposobnosti tožnici z dne 23. 9. 2013 ni mogoče zaključiti, da so bile podane z namenom obrambe toženkinih pravic oziroma da so zasledovale legitimen cilj iz 39. člena Ustave.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Odločba US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, 6. in 11. točka obrazložitve. 2 Sodba ESČP v zadevi Nikula proti Finski z dne 21. 3. 2002, št. 31611/96, 53. točka obrazložitve. 3 Prim. odločbo U-I-145/03, 16. točka obrazložitve. 4 J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (rd.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 107. 5 Odločba US RS št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008, 9. točka obrazložitve. 6 Prim. sodbo ESČP v zadevi Nikula proti Finski, 49. točka obrazložitve. 7 Odločba US RS št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, 12. do 14. točka obrazložitve; odločba US RS št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999.