Jedro

Ne gre za ukrep oblastnega organa brez pravnega naslova, če je bilo premoženje podržavljeno s sodno odločbo osebi, ki ni pravni prednik vlagatelja zahteve za denacionalizacijo.

V zapisniku izraženo mnenje, da bi vrnjeno premoženje prešlo pod udar agrarne reforme, ni ukrep oblastnega organa brez pravnega naslova iz 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, štev. U 1143/97-9 z dne 12.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 28.3.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote S. z dne 9.11.1996. Z njo je zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožnica v svojem imenu in po pooblastilu I.M. zavrnila, ker ne obstoji pravni temelj za denacionalizacijo po ZDen. V obrazložitvi sodbe navaja, da se zahteva nanaša na vrnitev premoženja - posestva O., ki je bilo v lasti rodbine M. do leta 1934, ko je bilo prodano na dražbi. Kupila ga je C.... iz G., leta 1935 je bilo prodano E.... s sedežem v B., nato je posestvo kupil C. ... dne 19.7.1943 in ga dne 30.8.1943 prodal V.H., kateremu je bilo zaplenjeno leta 1948. Leta 1967 je del premoženja Občina S. prenesla na Kmetijsko zadrugo "K. S.", le-ta ga je s pogodbo o oddaji izročila Konjerejsko turističnemu centru "L.". Na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93 - ZSKZ) je nato posestvo postalo last Republike Slovenije.

Prvostopno sodišče navaja, da Odlok o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi javnih dražb, ki ga je dne 1.12.1946 izdal Okrajni izvršilni narodnoosvobodilni odbor za k. okraj (v nadaljevanju - odlok), ni podlaga za denacionalizacijo, ravno tako ne mnenje, izraženo v zapisniku o popisu in cenitvi H. podržavljenega premoženja. Javna dražba, na kateri je bilo leta 1934 prisilno prodano posestvo O., last R. in F.M., ni pravni temelj za vračanje premoženja po 3. in 4. členu ZDen. Strinja se z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo premoženje, katerega vrnitev zahteva, podržavljeno po pravnem temelju, ki bi bil podlaga za denacionalizacijo. Njena pravna prednica je vložila ustrezno zahtevo v skladu z navedenim odlokom, toda iz komisijskega zapisnika o zaplembi z dne 7.1.1948 izhaja, da se del popisanega premoženja, ki je bilo zaplenjeno V.H. iz T., ne more izročiti njenemu sinu, ker bi v takem primeru padlo pod ukrepe agrarne reforme. Tega zapisa ni mogoče šteti za ukrep oblastnega organa brez pravnega naslova. S prisilnim ukrepom bi moralo biti premoženje neodplačno podržavljeno neposredno pravnim prednikom tožnice. Premoženje, ki se zahteva, pa je bilo na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Sežani zaplenjeno V.H., glede katerega tožnica ne zatrjuje, da je njen pravni prednik.

V pritožbi tožeča stranka meni, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Zahtevo pravne prednice, dokazane z zapisnikom, je mogoče šteti kot zahtevo za vračilo odvzetega premoženja po odloku Zapis v zapisniku, da vračilo ne pride v poštev, ker bi premoženje v primeru izročitve itak padlo pod ukrepe agrarne reforme, je mogoče šteti kot zavrnitev. Zapis je mogoče šteti tudi kot ukrep oblastnega organa brez pravnega naslova po ZDen, saj je oblastni organ z opustitvijo vrnitve premoženja oziroma z zavrnitvijo zahtevka za vračilo premoženja na podlagi odloka s svojim samovoljnim ravnanjem onemogočil upravičeno vrnitev premoženja pravnim prednikom tožeče stranke. Upravni organ bi moral upravičenost vračila spornega premoženja pravnim prednikom tožeče stranke po odloku rešiti kot predhodno vprašanje. Da so bili podani pogoji za vračilo premoženja po odloku, je mogoče ugotoviti z vpogledom v dražbeni zapisnik in na podlagi ostalih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da tožnica uveljavlja denacionalizacijo premoženja, ki so ga njeni pravni predniki izgubili leta 1934, ko je bilo posestvo O. prodano na javni dražbi in da je bilo zadnjemu lastniku V.H., ki ni njen prednik, to premoženje zaplenjeno leta 1948 po zaplembenem zakonu.

Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev o tem, ali je zahteva tožničine pravne prednice za vračilo premoženja po odloku izkazana ali ni, sploh ni pomembna okoliščina v tem postopku. Pomembno je, kar pa ni sporno, da premoženje tožničinim pravnim prednikom na podlagi odloka ni bilo vrnjeno. Zakaj ni bilo vrnjeno, ni stvar tega denacionalizacijskega postopka in tudi ni predhodno vprašanje.

Sicer pa je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da komisijski zapisnik z dne 17.1.1948, sestavljen pri Okrajnem sodišču v Sežani, s popisom in cenitvijo V.H. zaplenjenega premoženja, ni akt, s katerim bi bilo podržavljeno premoženje, katerega vrnitev zahteva tožnica. To tudi ni v tem zapisniku izraženo mnenje, da bi vrnjeno premoženje prešlo pod udar agrarne reforme. Zato navedeni zapis ni ukrep oblastnega organa brez pravnega naslova iz 4. člena ZDen. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene ugovore, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in dejansko stanje napačno ugotovljeno.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.