Jedro

Iz priloge I Uredbe komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 izhaja, da morata podjetji kumulativno izpolnjevati več pogojev, da ju je moč opredeliti kot povezani podjetji, in sicer večinsko lastništvo ene ali več fizičnih oseb v obeh podjetjih, njihovo skupno delovanje ter delovanje na istih upoštevanih trgih ali na skupnih trgih.

Presoja usklajenega, skupnega delovanja terja podrobnejšo analizo pravnih in ekonomskih odnosov med fizičnimi osebami v domnevno povezanih podjetjih, le na tak način je mogoče ugotoviti ali te dejansko (lahko) vplivajo na poslovne odločitve v podjetjih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-554/2012-SVLR-142 z dne 18. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 0EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, izdanim v ponovnem postopku, zavrnila vlogo tožeče stranke za projekt Energetsko učinkovite cestne svetilke, s katerim je tožeča stranka kandidirala na Javnem razpisu za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest ter razvoja mikro podjetij na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis). V obravnavani zadevi je tožena stranka dne 16. 5. 2013 že odločala in izdala sklep št. 4300-554/2012-123, s katerim je vlogo tožeče stranke zavrnila. Na tožbo tožeče stranke je naslovno sodišče s sodbo opr. št. III U 239/2013-13 z dne 1. 4. 2014 navedeni sklep odpravilo, zaradi kršitve pravil upravnega postopka in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je vlogo tožeče stranke, skladno z napotki sodišča iz navedene sodbe, ponovno obravnavala in tožečo stranko pozvala k dopolnitvi vloge, ki jo je ta ustrezno in pravočasno dopolnila. Imenovana strokovna komisija je nato vlogo tožeče stranke preučila in pri tem ugotovila, da ne izpolnjuje splošnega pogoja „mikro podjetja“, navedenega v tretjem odstavku III. točke Javnega razpisa. V citirani III. točki Javnega razpisa je določeno, da se velikost podjetja presoja v skladu s Prilogo I Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (v nadaljevanju Uredba). Skladno z navedeno Uredbo je treba pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov podjetja - vlagatelja, upoštevati tudi s podjetjem povezana in partnerska podjetja. Pojem le teh in kriterije, ki jih morajo podjetja izpolnjevati, da jih je mogoče opredeliti kot partnerska ali kot povezana, so določeni v Uredbi. Nadalje navaja, da je strokovna komisija, na podlagi zadnjih dostopnih bilanc, ki jih je tožeča stranka priložila k svoji vlogi, ugotovila, da se glede na lastniške deleže A.A. v tožeči stranki, ta šteje za povezano s podjetjem B. d.o.o., glede na delež tožeče stranke v podjetju C. d.o.o., pa se ti dve podjetji štejeta za partnerski, zaradi česar ju je tožena stranka upoštevala pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskih tožeče stranke. Ker je tožena stranka glede na navedeno, ob uporabi določb Priloge I Uredbe ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za opredelitev podjetja kot „mikro podjetja“, da ima torej več kot 10 zaposlenih ter bilančno vsoto in letni promet, ki oba presegata 2 milijona EUR, je njeno vlogo za dodelitev sredstev za projekt Energetsko učinkovite cestne svetilke zavrnila.

3. V nadaljevanju izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja še, da je strokovna komisija pri preučevanju upravičenosti stroškov ugotovila, da izvedba meritev kotne porazdelitve svetlosti ne sodi med upravičene stroške, kot so ti opredeljeni v II. točki Javnega razpisa, ter da se v primeru, da se navedeni strošek kot neupravičen izloči, potemtakem sofinanciranje proporcionalno zniža, kar posledično pripelje do spremembe višine zaprošenih sredstev, kar pa je po drugem in tretjem odstavku 10. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja vseh vlagateljev, nedopustno.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da jo želi tožena stranka očitno prikrajšati za dodelitev sredstev, do katerih je po njenem mnenju upravičena. Tožena stranka v „prvem“ postopku, torej postopku, v katerem je izdala sklep št. 4300-554/2012-123 z dne 16. 5. 2013, nikjer ni omenila, da ne izpolnjuje splošnega pogoja „mikro podjetja“, še več, da je celo jasno in nedvoumno štela, da ga izpolnjuje. V nadaljevanju tožbe navaja, da iz uvodnega ter tudi normativnega dela Javnega razpisa ne izhaja, da naj bi se v postopku uporabljala Priloga I Uredbe v celoti, da tožena stranka citiranega splošnega pogoja ni postavila že v Javnem razpisu, temveč šele kasneje, ko je bila z sodbo III U 239/2013-13 z dne 1. 4. 2014 postavljena pred dejstvo, da ji mora dodeliti sredstva, kar pa je nedopustno. Smiselno zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in toženi stranki očita, da ni pravilno tolmačila določb Uredbe, da ji ni bila dana možnost, da se izjasni o ugotovitvah glede partnerskega in povezanega podjetja v izpodbijanem sklepu ter da ji ni bila dana možnost podati izjavo o svojem statusu neodvisnega podjetja, skladno z določbami Uredbe. Trdi, da ni res, da ne izpolnjuje kriterija „mikro podjetja“, saj gre za samostojno in od B. d.o.o. ter C. d.o.o. neodvisno in nepovezano podjetje, za kar prilaga tudi dokaze (izpiske računovodskih izkazov). V zvezi z ugotovljenem kriterija velikosti podjetja predlaga postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi in dodaja, da je bila v prejšnjem postopku njena vloga izločena že v fazi odpiranja in pregleda vlog in zato do pregleda izpolnjevanja splošnih pogojev ni niti prišlo. Nadalje pojasnjuje, da Priloga I Uredbe oziroma sama Uredba ni navedena v uvodu Javnega razpisa, ker ne predstavlja procesnopravne podlage za njegovo izvedbo. To pa ni ovira, da se Javni razpis na Uredbo ne bi smel sklicevati zaradi razmejitve pri ugotavljanju izpolnjevanja določenih pogojev, če je le ta navedena v normativnem delu razpisa, kar v III. točki Javnega razpisa tudi dejansko je. Prav tako oporeka navedbi tožeče stranke glede neenakega obravnavanja vseh kandidatov. Navaja, da vselej in brez izjeme, na vseh razpisih, kjer gre za regionalno državno pomoč, presoja kriterij velikosti podjetja, od katerega je odvisna višina upravičenosti sofinanciranja, na način in ob upoštevanju Uredbe, kot je to storila v izpodbijanem sklepu. Povezanost podjetij je presojala v skladu s 3. členom Priloge I Uredbe, zato so vse navedbe tožeče stranke glede zastopnikov, sorodstvenih razmerij, načinu zastopanja ter statusih posameznih podjetij irelevantne. Ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa, glede povezanosti tožeče stranke in podjetja B. d.o.o. ter podjetja C. d.o.o.. Poleg tega pa še dodaja, da vsa tri podjetja delujejo na področju oskrbe z električno energijo, da imajo vsa tri podjetja sedež v istem kraju, kar pomeni, da delujejo na istih trgih. Glede trditve tožeče stranke, da bi ji morala omogočiti, da poda izjavo o statusu podjetja, kot je to določeno v petem odstavku 3. člena Priloge I Uredbe, tožena stranka pojasnjuje, da iz citirane določbe Uredbe izhaja, da upravičenec lahko poda takšno izjavo, ne pa da jo mora oziroma, da mu mora biti ta možnost izrecno dana, ter da sama izjava ne vpliva na postopek preverjanja izpolnjevanja kriterija velikosti podjetja. Tožena stranka nato ponovno obširno razlaga zakaj izvedba meritev kotne porazdelitve svetlosti ne sodi med upravičene stroške, kot so ti opredeljeni v II. točki Javnega razpisa ter da se v primeru, da se navedeni strošek kot neupravičen izloči, potemtakem sofinanciranje proporcionalno zniža, kar posledično pripelje do spremembe višine zaprošenih sredstev, kar pa je kot že rečeno, nedopustno. Prav tako tožeči stranki oporeka njen pravni interes za predmetno tožbo, ker tudi v primeru, da bi bilo njeni tožbi ugodeno, izplačilo sredstev ne bo več mogoče. Razpisana sredstva so bila namreč namenjena za proračunsko leto 2013, sofinanciralo pa se je samo upravičene stroške prijavljene investicije oziroma njene faze, ki so nastali do 25. 10. 2013 (VI. točka Javnega razpisa) ter investicije zaključene najkasneje do 31. 12. 2015. K točki I. izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijanim sklepom je bila vloga tožeče stranke za projekt Energetsko učinkovite cestne svetilke, s katerim je ta kandidirala na Javnem razpisu za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest ter razvoja mikro podjetij na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2013 ( v nadaljevanju Javni razpis) zavrnjena. Med strankama je sporno, ali ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku omogoča sklep, kot ga je naredila tožena stranka, da tožeča stranka ne izpolnjuje splošnega pogoja „mikro podjetja“, določenega v Javnem razpisu.

8. Na podlag ustaljene upravno sodne prakse je v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe odločilno ali je prijavitelj na javni razpis, izpolnjeval pogoje javnega razpisa (sodba Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, opr. št. II U 125/2011 z dne 15. 5. 2012).

9. Sodišče mora, ves čas postopka, po uradni dolžnosti, paziti na obstoj pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe, zato kot prvo pojasnjuje. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, ki pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravi položaj. Vloga tožeče stranke je bila na Javnem razpisu, z izpodbijanim sklepom zavrnjena zaradi neizpolnjevanja splošnega kriterija „mikro podjetja“ iz tretjega odstavka III. točke Javnega razpisa. Ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka nima več pravnega interesa, saj naj bi se Javni razpis nanašal na sredstva predvidena za proračunsko leto 2013, oziroma je v Javnem razpisu določeno, da se bo sofinanciralo samo upravičene stroške, ki so nastali do 25. 10. 2013 in investicije zaključene do 31. 12. 2015, pa sodišče dodaja, da če bo ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje vse razpisne pogoje, kar pomeni, da bo na javnem razpisu uspela, so sredstva za izplačilo obveznosti nastalih z dokončno upravno odločbo zagotovljena v proračunu, v breme neposrednega uporabnika, skladno z določbo 29. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314). Prav tako pravni interes tožeče stranke obstaja v odškodninskem zahtevku, zaradi nezakonitega postopanja upravnega organa. Po določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ima namreč vsakdo pravico, do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

10. V skladu z obravnavanim Javnim razpisom so se na razpis lahko prijavila mikro podjetja in samostojni podjetniki registrirani po Zakonu o gospodarskih družbah ter zadruge in zadružne zveze registrirane po Zakonu o zadrugah, ki so izpolnjevali še druge v Javnem razpisu navedene pogoje, kot so na primer: da niso v stečajnem postopku, niso v težavah, itd. (prvi odstavek III. točke Javnega razpisa: pogoji dodeljevanja). Skladno s tretjim odstavkom III. točke Javnega razpisa se je za določitev kategorije oziroma velikost podjetja (mikro, mala in srednja) uporablja(la) Priloga I Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (v nadaljevanju Uredba), po kateri se pri izračunu upošteva število zaposlenih ter letni promet in/ali letna bilančna osnova. Mikro podjetje je v Uredbi opredeljeno kot tisto podjetje, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijona EUR (3. točka 3. člena Priloge I Uredbe). Pri izračunu velikost podjetja pa je po Uredbi treba upoštevati tudi odnos povezave, ki ga ima neko podjetje z drugim podjetjem, torej podatke za partnerska in povezana podjetja. Pri čemer so partnerska podjetja vsa podjetja, ki ne izpolnjujejo opredelitve povezanih podjetij in med katerimi obstaja razmerje: podjetje višje v lastniški verigi ima samo ali skupaj z enim ali več povezanimi podjetji v lasti 25% ali več kapitala ali glasovalnih pravic podjetja nižje v lastniški verigi (2. točka 3. člena Priloge I Uredbe). Kot povezana pa se obravnavajo (tudi)(1) podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevanih trgih ali na sosednjih trgih (četrti odstavek 3. točke 3. člena Priloge I Uredbe). Iz citiranih določb Uredbe tako izhaja, da morata podjetji kumulativno izpolnjevati več pogojev, da ju je moč opredeliti kot povezani podjetji, in sicer večinsko lastništvo ene ali več fizičnih oseb v obeh podjetjih, njihovo skupno delovanje ter delovanje na istih upoštevanih trgih ali na skupnih trgih.

11. Sodišče pritrjuje toženi strani, da je uporaba Uredbe določena v normativnem delu Javnega razpisa, natančneje v tretjem odstavku III. točke Javnega razpisa (pogoji dodeljevanja), tako da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da nikjer v Javnem razpisu ni določeno, da se za razlago pojma oziroma kriterija „mikro podjetja“ uporablja Uredba. Tožeča stranka z navedbami v tej smeri pri sodišču ni vzbudila nikakršnega dvoma, da tožena stranka na tak način ne bi presojala vse na razpis prispele vloge, da torej ni obravnavala vseh prijaviteljev enako (kar je bistvena značilnost postopka javnega razpisa), ob upoštevanju določb Uredbe pri ugotavljanju izpolnjevanja splošnega pogoja „mikro podjetja“. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka v prejšnjem (prvem) postopku, s sodbo opr. št. III U 239/2013-13 z dne 1. 4. 2014 odpravljenim sklepom, nikjer ni omenila, da tožeča stranka ne izpolnjuje splošnega pogoja „mikro podjetja“, oziroma da je tožena stranka nedvoumno štela, da navedeni pogoj tožeča stranka izpolnjuje, pa sodišče prav tako pritrjuje navedbam tožene stranke, da temu ni tako, saj je bila vloga tožeče stranke v prejšnjem postopku zavrnjena že v fazi odpiranja in pregleda vlog, torej v t.i. predhodni fazi, v kateri do presoje izpolnjevanja v Javnem razpisu določenih pogojev sploh še ne pride.

12. V zadevi ni sporno, da je 100% lastnik tožeče stranke A.A., ki je tudi 99,9% deležnik podjetja B. d.o.o. ter da je tožeča stranka 50% lastnik podjetja C. d.o.o.. Glede povezanih podjetji, pogoj večinskega lastništva ene fizične osebe v obeh podjetjih tako ni sporen. Navedeno je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijanem sklepu in navedenemu ne oporeka niti tožeča stranka v tožbi. Sklepanje, da se tožeča stranka in podjetje B. d.o.o. štejeta za povezani podjetji, podjetje C. d.o.o. in tožeča stranka pa za partnerski podjetji, zgolj na tej podlagi, pa ni skladno z Uredbo. Takšen zaključek je po presoji sodišča preuranjen. Izpolnjevanje zgolj enega od večih, v Uredbi kumulativno določenih pogojev, nikakor ne pomeni, da se podjetji lahko obravnavata kot povezani. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo dodatno obrazlaga, da vsa tri podjetja delujejo na področju oskrbe z električno energijo in da imajo vsa tri podjetja sedež v istem kraju, kar pomeni da delujejo na istih trgih, vendar pa se s pojasnili v odgovoru na tožbo ne da odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, tudi sicer pa je obrazložitev iz odgovora na tožbo še vedno pomanjkljiva.

13. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku ugotavljala ali podjetji (preko „skupne“ fizične osebe) delujejo skupno oziroma usklajeno, niti nikjer v izpodbijanem sklepu ni navedeno na kakšen način naj bi podjetji delovali usklajeno. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno na podlagi katerih dokazov je tožena stranka sklepala na izpolnjevanja pogoja usklajenega, skupnega delovanja podjetij. Sodišče meni, da presoja usklajenega, skupnega delovanja terja podrobnejšo analizo pravnih in ekonomskih odnosov med fizičnimi osebami v domnevno povezanih podjetjih, le na tak način je mogoče ugotoviti ali te dejansko (lahko) vplivajo na poslovne odločitve v podjetjih (smiselno tako Sodba Sodišča z dne 27. 2. 2014 v zadevi HaTeFo GmbH zoper Finanzamt Haldensleben, C-110/13 (sedmi senat) - zadeva v zvezi s Priporočilom Komisije 2003/361/ES z dne 6. 5. 2003 - razlaga pojma majhna in srednje velika podjetja (razlaga pojma MSP)). Za ugotavljanje tega pa mora tožena stranka pridobiti tudi potrebne dokaze. Te lahko pridobi tako iz uradnih evidenc kot tudi tako, da pozove tožečo stranko k njihovi predložitvi oziroma tako, da tožeči stranki omogoči, da se o ugotovitvah izjasni in ob morebitnem nestrinjanju za svoje nasprotovanje predloži tudi ustrezna dokazila. Prav tako v izpodbijanem sklepu ni navedeno na podlagi katerega dokaza je tožena stranka sklepala, da podjetja delujejo na področju oskrbe z električno energijo in da imajo vsa podjetja sedež v istem kraju. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je strokovna komisija podatke o številu zaposlenih in finančne podatke vlagatelja vzela iz zadnjih dostopnih bilanc, ki so bile priložene vlogi. Iz navedenih bilanc pa podatki o lastništvu, dejavnostih, sploh povezanosti med podjetji, ne izhajajo. Glede na vse navedeno je preuranjen tudi zaključek tožene stranke, da je tožečo stranko in podjetje C. d.o.o. šteti za partnerski podjetji. Prav tako pa je tudi ta ugotovitev tožene stranke pomanjkljivo obrazložena.

14. Navedenih dejstev glede skupnega delovanja, ki so odločilna glede na materialnopravno podlago, tožena stranka ni ugotavljala, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici napačno uporabljeno materialno pravo.

15. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka, je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in sicer tako, da bo ugotovila pravno pomembno dejansko stanje v celoti, sprejela odločitev na osnovi relevantne pravne podlage in svojo odločitev oprla na pridobljene dokaze ter odločbo tudi ustrezno obrazložila. Na tej podlagi mora tožena stranka nato izdati novo odločbo v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi že na podlagi zgoraj navedenih razlogov, se do drugih tožbenih navedb posebej ni opredeljevalo.

16. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Iz istega razloga sodišče tudi ni izvedlo dokazov, ki jih tožeča stranka predlaga v tožbi.

K točki II. izreka:

17. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanje zadeve v upravnem sporu, upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožeča stranka je s tožbo uspela, v postopku jo je zastopal odvetnik, zadeva je bila rešena na seji, zato ji je sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo stroške v višini 347,70 EUR s pripadajočim 22% DDV (torej 285,00 EUR + 22% DDV saj je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za DDV). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo pa do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

opomba (1) : Po tretji točki 3. člena Priloge I Uredbe so povezana podjetja tista podjetja med katerimi obstaja eno od razmerjih, ki so taksativno našteta v Uredbi, kot na primer: (a) podjetje ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v drugem podjetju, itd.