Jedro

Izvedensko mnenje je bilo izdelano na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu ter na podlagi osebnega pregleda tožnika. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se omenjeno vprašanje, ki nenazadnje niti ni bilo predmet tožbenega zahtevka, ne razčiščuje s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Sodni izvedenec je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo in stranki sta imeli možnost postavljati vprašanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 3. 2021 in prvi odstavek odločbe št. dosjeja: ..., št. dokumenta: ... z dne 28. 10. 2020 in ga nadomestilo z novim odstavkom, ki glasi: "Zavarovanec A. A. se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo (dve tretjini delovnega časa), v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, ni zmožen za težka fizična dela in kjer se zahtevajo komande s stopali spodnjih okončin, ročno dvigovanje in prenašanje bremen do 10 kg, s polnim delovnim časom od 21. 10. 2020 dalje". V ostalem je prvostopenjsko odločbo pustilo nespremenjeno. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 21. 10. 2020 dalje. Glede pravice do invalidnine za telesno okvaro pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 3. 2021 in št. dosjeja: ... z dne 28. 10. 2020 ter da se tožniku prizna omenjena pravica, zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 94,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka, je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je mnenje sodnega izvedenca specialista travmatologa in kirurga izdelano površno ter nestrokovno (npr. glede hoje na daljše oziroma krajše razdalje), kar vse izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 7. 2022. Tožnikov pooblaščenec je zaradi navedenega podal predlog, da sodišče postavi drugega izvedenca. Izvedensko mnenje je namreč kljub ustnemu dopolnjevanju ostalo nepopolno v delu, ki se nanaša na zmožnost tožnika, da eno tretjino delovnega časa hodi na krajše razdalje. Za takšno omejitev pa izvedenec ni podal prepričljive razlage oziroma objektiviziranih ugotovitev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Navedeno vprašanje je pomembno, ker tožnik ves čas zatrjuje, da zaradi primarne poškodbe na levi nogi in sekundarnih težav na desni nogi, ne zmore hoditi na krajše razdalje eno tretjino delovnega časa v okviru osemurnega delovnika. Tudi sklicevanje sodišča na izvid z dne 26. 1. 2022 je neutemeljeno, saj se nanaša zgolj na način tožnikove hoje med gibanjem po ambulanti v času pregleda. Ker je sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo z neutemeljenimi razlogi, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma je imelo za posledico nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Sodišče je stroške odmerilo po načelu uspeha v postopku, pri čemer je menilo, da je tožnik uspel v višini 10 %. Takšna presoja uspeha s tožbenim zahtevkom pa je povsem arbitrarna. Ne gre namreč za delež uspeha v primeru denarnega oziroma dajatvenega zahtevka. Potrebno je upoštevati, da je tožnik uspel s temeljem, saj je bilo potrebno nezakonito odločbo spremeniti. To pa pomeni, da je upravičen do vseh priglašenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podredno, da sklep o stroških spremeni tako, da tožniku prizna vse stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 3. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ... z dne 28. 10. 2020. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo (dve tretjini delovnega časa), v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, ni zmožen za težka fizična dela in dela kjer se zahtevajo komande s stopalom desne spodnje okončine, ročno dvigovanje in prenašanje bremen do 10 kg, s polnim delovnim časom od 21. 10. 2020 dalje.

6. Tožnik je vložil tudi tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 3. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 28. 10. 2020, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

7. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na priznanje dodatnih razbremenitev pri delu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V omenjeno kategorijo pa se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugotavlja, da pri tožniku I. kategorija invalidnosti ni podana, zato je tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba take odločitve po vsebini niti ne graja. Glede na pritožbene navedbe so sporne zgolj razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti, in sicer v delu, ki se nanašajo na sedeče delo oziroma hojo. Glede omenjenega je tožena stranka v predsodnem postopku odločila, da je tožnik zmožen za pretežno sedeče delo (dve tretjini delovnega časa), v preostalem delovnem času pa lahko hodi na daljše razdalje po ravnem terenu. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnik zmožen za pretežno sedeče delo (dve tretjini delovnega časa), v preostalem delovnem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem delu za površno in nestrokovno mnenje (glede hoje na daljše oziroma krajše razdalje). Iz pisno podanega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi tožnik v preostalem delovnem času (ena tretjina delovnega časa) lahko hodil na daljše razdalje po ravnem terenu, vendar pa je sodni izvedenec specialist travmatolog zaslišan na naroku za glavno obravnavo podal tudi omejitev, da tožnik v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke je s tem v zvezi pojasnil, da je ta omejitev potrebna zaradi tega, ker sta bili pretrgani obe mišici in sta bistveno manj funkcionalni ter se hitreje utrudita in tudi zaradi zarastlin v tem predelu, saj se pri daljši hoji pojavijo bolečine. Na vprašanje pooblaščenca tožnika pa je pojasnil, da se krajša hoja ne smatra kot neprekinjena hoja 2,5 uri, temveč se krajša hoja smatra kot hoja na kratke razdalje in ne nepretrgoma. Izvedenec je torej jasno pojasnil, kako je potrebno upoštevati omenjeno razbremenitev v zvezi z opravljanjem drugega ustreznega dela. Omenjeno je tudi sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 8. točki izpodbijane sodbe.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo in strokovno utemeljeno mnenje sodnega izvedenca. Izvedensko mnenje je bilo izdelano na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu ter na podlagi osebnega pregleda tožnika. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se omenjeno vprašanje, ki nenazadnje niti ni bilo predmet tožbenega zahtevka, ne razčiščuje s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Sodni izvedenec je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo in stranki sta imeli možnost postavljati vprašanja. Če ena od strank ni zadovoljna s podanim odgovorom, to še ne pomeni, da je bil odgovor neprepričljiv oziroma da je potrebno dodatno dokazovanje z drugim izvedencem. V točki 7 obrazložitve je sodišče podrobno pojasnilo, zakaj šteje izvedensko mnenje kot prepričljivo in zakaj ga je sprejelo kot podlago svoji odločitvi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika, da se v sporni zadevi glede razbremenitve v zvezi s hojo postavi drugega izvedenca.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi telesna okvara in da se mu prizna pravica do invalidnine. Tožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj bi bila omenjena odločitev nepravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih (ki očitno med strankama niti niso sporna) pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odmero stroškov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka izhajalo iz določb ZPP in pa Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)3 in pa predloženega stroškovnika. Pri tem je presodilo, da je tožnik z zahtevkom uspel v višini 10 %. Res je, kot to v pritožbi navaja tožnik, da ne gre za dajatveni oziroma denarni zahtevek, temveč za odločanje o pravicah. Kljub temu, da je sodišče sicer poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke (sprememba stvarne razbremenitve pri delu), pa to še nikakor ne pomeni, da je tožnik z zahtevkom uspel v celoti. Zavrnjen je bil tako zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti kot tudi zahtevek, da se ugotovi telesna okvara in da se mu prizna pravica do invalidnine. Upoštevaje navedeno, ob dejstvu, da tožnik v okviru tožbenega zahtevka niti ni zahteval, da se ugotovijo dodatne razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je s svojim zahtevkom uspel v višini 10 % in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.