Jedro

Če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila.

Že v besedilu javnega razpisa je navedeno, da je vložena prijava z izjavami zavezujoča in se bo upoštevala pri sklepanju koncesijske pogodbe. To pomeni, da če prijavitelj ne bo posloval tako, kot se je zavezal v prijavi, ima tožena stranka pravico, da z njim koncesijske pogodbe ne sklene, oziroma je mogoče koncesijo tudi odvzeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1 izreka odločila, da se ugodi zahtevi A. s.p. (v nadaljevanju: stranka z interesom) za podelitev koncesije za območje upravne enote Radovljica, ki zajema občine Bled, Bohinj, Radovljica in Gorje; pod točko 2 je odločila, da se vlogi Veterinarske prakse B. d.o.o. za upravno enoto Radovljica in tožeče stranke za občini Bled in Gorje v tem delu zavrneta; po točko 3 je odločila, katere dejavnosti obsega izvajanje koncesije; pod točko 4 je odločila, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe za posamezno občino, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020; pod točko 5 je določila, kateri veterinarji bodo opravljali koncesionirano dejavnost pri stranki z interesom in pod očko 6 je odločila, da posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS) objavila javni razpis za podelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega varstva živali na območju Republike Slovenije, v katerem so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Navedla je, katere pogoje mora izpolnjevati veterinarska organizacija, da se je lahko prijavila na javni razpis ter da se v primeru, ko kandidira na javni razpis za posamezno območje večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, upoštevajo prednostna merila. Nadalje navaja, da sta za območje občin Bled, Bohinj, Radovljica in Gorje, ki predstavljajo upravno enoto Radovljico, kandidirali stranka z interesom in Veterinarska praksa B. d.o.o., za občini Bled in Gorje pa tudi tožeča stranka. Vse vloge so bile pravočasne in popolne. Vse tri veterinarske organizacije izpolnjujejo predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante C. Vse tri organizacije tudi izpolnjujejo predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev glede na število kmetijskih gospodarstev na uveljavljenem območju občin. Pri podelitvi koncesije so bile glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev vseh treh veterinarskih organizacijah upoštevane pridobljene točke, kot jih določajo prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Stranka z interesom je za občine Bled, Bohinj in Gorje dosegla 30 točk, za Občino Radovljico pa 32 točk. Veterinarska organizacija Veterinarska praksa B. d.o.o. je za vse naštete občine dosegla 29,5 točk, tožeča stranka pa je za območje občin Bled in Gorje dosegla po 28,5 točk za posamezno občino. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje za vsako od prijavljenih veterinarskih organizacij, po koliko točk je dosegla za posamezno prednostno merilo. Stranka z interesom je bila izbrana, ker je dosegla največ točk. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je šlo pri vrednotenju prednostnega merila delovnih izkušenj veterinarjev v javnem razpisu za diskriminacijo starejših veterinarjev z več delovnimi izkušnjami. Delavci z večletnimi delovnimi izkušnjami so vrednoteni z manjšim številom točk, zaradi česar so v manj ugodnem položaju glede na mlajše kolege. Takšno razlikovanje bi bilo dopustno, če bi bilo upravičeno z zakonitim ciljem, vendar pa takšna dopustnost ni izkazana. V nadaljevanju tožeča stranka podrobno opisuje, zakaj bi bilo potrebno veterinarje z dolgoletnimi veterinarskimi izkušnjami ovrednotiti z več točkami. Nadalje v tožbi navaja, da je bil eden od prednostnih kriterijev v javnem razpisu tudi zagotavljanje popustov s strani prijaviteljev, kar je nezakonito in protiustavno. Ceno režijske ure za vsako leto sproti določi tožena stranka enostransko in je prijavitelji ne določajo sami. Poleg tega se zahteva, da zagotavljajo popust za celotno obdobje trajanja koncesijskega razmerja, pri čemer ne vedo, kako bo ta cena v bodoče določena. Tožena stranka tako prijavitelje prisiljuje, da znižajo ceno za vsaj 10% od trenutno veljavne cene režijske ure, ki jo enostransko določa tožena stranka. Pri tistih, ki ponujajo popuste na regulirano ceno, bo trpela kvaliteta opravljenih storitev, saj že sedaj tožeča stranka komaj pokrije stroške, ki jih ima z opravljanjem koncesijske službe. Če pa bi se odločila za ponudbo popusta, bo ogrožen njen ekonomski obstoj in s tem tudi mreža javne veterinarske službe. Tožeča stranka oporeka tudi prednostnemu merilu kadrovskih zmogljivosti, kajti če za posamezno področje ni potrebno uporabiti prednostnih meril, se upoštevajo le veterinarji, zaposleni za polni delovni čas, če pa je potrebno uporabiti prednostna merila, pa se v kvoto štejejo tudi veterinarji, ki so zaposleni za delovni čas, krajši od polnega. Tako prihaja do diskriminacije prijaviteljev, pri čemer so diskriminirani tisti, ki za posamezno območje kandidirajo kot edini prijavitelji. Pri tem merilu je po mnenju tožeče stranke tudi neustrezno točkovanje kadrovskih zmogljivosti. Veterinarska organizacija za veterinarja, ki dela s polnim delovnim časom, dobi 1,5 točke, za tistega s krajšim pa 1 točko. Ni sporno, da sta različno vrednotena, ampak dejstvo, da to vrednotenje ni proporcionalno. Tisti veterinar, ki pri posamezni organizaciji dela s polovičnim delovnim časom, lahko dela s polovičnim časom še pri drugi organizaciji in je potem vreden dve točki, medtem ko je veterinar, zaposlen s polnim delovnim časom, vreden le 1,5 točke. Razen navedenega tožeča stranka oporeka tudi načinu ugotavljanja števila kmetijskih gospodarstev. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS št. 54/2008, v nadaljevanju Uredba) se upošteva število kmetijskih gospodarstev, kjer v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisana v register kmetijskih gospodarstev. V bazi podatkov, ki jih je objavila tožena stranka, pa gre za nabor števila kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali in na katerih je bil v letu 2009 zabeležen vsaj en dogodek. To pa pomeni, da je dejansko lahko število kmetijskih gospodarstev večje, kot pa navaja vir tožene stranke. Poleg navedenega tožeča stranka opozarja, da je pomembno tudi to, koliko živali ima eno kmetijsko gospodarstvo, saj v primeru izbruha množične kužne bolezni veterinarske organizacije z majhnim številom zaposlenih ne bi mogle opraviti svoje naloge. Razen navedenega je tožena stranka vezala izpolnjevanje pogoja, ki se nanaša na kriterij dosegljivosti veterinarja zgolj na predložitev izpolnjene priloge javnega razpisa, v kateri je posamezni prijavitelj navedel termin delovnega časa ter število veterinarjev, ki v tem terminu delajo. Resničnosti podatkov pa tožena stranka ni preverjala kljub temu, da jo k temu zavezuje 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP). Samo s sklicevanjem na dokazno gradivo, ki je bilo zbrano v dokaznem postopku, organ ne more priti do prepričljive presoje, katero dejstvo je treba šteti za dokazano in resnično. V konkretnem primeru je stranka z interesom prijavila delovni čas od ponedeljka do petka od šeste do osme ure ter od štirinajste do dvajsete ure, tožeča stranka pa je na podlagi lastnih poizvedb ugotovila, da stranka z interesom v tem času ne posluje na sedežu ambulante oziroma da v tem času tam ni nobenega veterinarja. Tožena stranka tega na terenu ni preverjala. Iz fotografije, priložene k tožbi, izhaja, da na vratih zgradbe stranke z interesom ni obvestila o delovnem času ambulante. Kljub temu je stranka z interesom pri tem kriteriju dobila eno točko. Razen tega je stranka z interesom z dnem 1. 4. 2010 zaposlila veterinarja C.C. in veterinarskega pomočnika Č.Č. Brez njiju ne bi mogla konkurirati za celotni upravni enoti Jesenice in Radovljica. Tožeča stranka meni, da imenovana na dan objave javnega razpisa še nista bila zaposlena pri stranki z interesom, ampak šele po dnevu objave javnega razpisa. C.C. je bil prijavljen v socialna zavarovanja dne 2. 4. 2010, Č.Č. pa 7. 4. 2010, na dan 21. 10. 2010 pa je v sodnem registru še vedno registrirano opravljanje dejavnosti, kjer je C.C. registriran kot podjetnik posameznik. Če pa so stališča tožeče stranke v zvezi s tem zmotna, pa je treba ugotoviti, da so določila razpisa takšna, da dopuščajo možnost zlorab s strani prijaviteljev. Ni namreč varovalke, ki bi onemogočala zaposlovanje veterinarjev za nazaj. Delavca je v Republiki Sloveniji potrebno v obvezna socialna zavarovanja prijaviti v osmih dneh, šteto od pričetka zavarovanja. Možno pa je vzpostaviti fiktivno stanje, ki izkazuje, da je delavec delo pri določenem delodajalcu nastopil osem dni nazaj kljub temu, da se to dejansko ni zgodilo. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj razveljavi javni razpis, odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, naj odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke za podelitev koncesije za občini Gorje in Bled, zahtevo stranke z interesom za podelitev koncesije na tem območju pa zavrne in tudi v tem primeru naj naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka oziroma še podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje in tudi v tem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka neutemeljeno izpodbija določbe javnega razpisa, ker so odločbe že izdane in se presoja le pravilnost odločitev glede na določbe javnega razpisa. Glede tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi število kmetijskih gospodarstev, kjer ni bil zabeležen noben dogodek, tožena stranka meni, da je navedba protislovna, saj bi to pomenilo še strožjo zahtevo in manjše možnosti, da veterinarske organizacije takšen kriterij izpolnijo. Glede očitka o neustreznem vrednotenju starejših delavcev pa tožena stranka navaja, da se pri izračunu delovne dobe ocenjuje kadrovska zasedba veterinarske organizacije kot celote. Ob sumu in pojavu bolezni živali je potrebno opravljati delo tudi izven delovnega časa, ponoči, preko osem ur in tudi v daljšem časovnem obdobju. Po 203. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 42/02 in nadaljnji, ZDR) pa se delavcu, ki je starejši od 55 let, brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela. Če tak veterinar ne bo dal pisnega soglasja, ga delodajalec ne bo smel siliti v nadurno delo. Najugodnejša kadrovska zasedba je kombinacija starejših in mlajših veterinarjev. Za koncedenta je pomembno, da je kot povprečje zagotovljena najugodnejša kombinacija. Sicer pa je po tem kriteriju tožeča stranka pridobila maksimalne 3 točke, stranka z interesom pa le 1 točko. Glede očitkov, ki se nanašajo na kriterij popustov, pa tožena stranka navaja, da je v 5. odstavku 3. člena Uredbe predvideno, da se upošteva kot prednostno merilo tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti. V interesu države je, da zagotavlja čim bolj smotrno porabo proračunskih sredstev. Popust je le eden od prednostnih kriterijev, ki se ga od prijavitelja ne zahteva, če ga noče dati. Cene režijske ure pa ne določa koncedent, ampak določa osnove in merila za oblikovanje Veterinarska zbornica kot interesno združenje veterinarjev skupaj s svetom uporabnikov. V javnem razpisu je bila cena režijske ure predstavljena, če pa koncesionar naknadno ugotovi, da se mu poslovanje s koncedentom ne splača, lahko koncesijsko pogodbo razdre. Z določitvijo možnosti popusta se konkurenco mogoča in ne gre za izkrivljeno konkurenco. Glede očitka o neustreznem vrednotenju prednostnega merila kadrovskih zmogljivosti pa tožena stranka navaja, da so s točkovanjem ene točke zajeti primeri, ko se delo s krajšim delovnim časom od polnega izvaja v obsegu nad 20 ur. Primeri, ko je šlo za zaposlitev s krajšim delovnim časom od 20 ur tedensko, niso bili upoštevani. Prav tako niso bili zabeleženi primeri, ko bi nekdo delal po štiri ure dnevno (20 ur tedensko) v dveh različnih veterinarskih organizacijah. Glede same delitev točkovanja na polovico - striktna delitev 1,5 točke na polovico, bi pri točkovanju pomenila izračun v višini 0,75 točke, kar pa ne bi spremenilo končnega izračuna točkovanja. To ne bi spremenilo končne prednosti stranke z interesom. Njene prednosti tudi ne bi spremenilo, če bi bilo delo dodatnega veterinarja s polnim delovnim časom ovrednoteno dve točki. Glede tožbenega očitka o neustreznem navajanju števila kmetijskih gospodarstev, pa tožena stranka navaja, da je bilo število kmetijskih gospodarstev za vse določeno po enakem kriteriju. Razen tega še navaja, da je število živali tako hitra spremenljivka, da je uredbodajalec ni uporabil kot kriterij - v Uredbi je določeno število kmetijskih gospodarstev, ki redijo živali in ne število živali. Glede tožbenega očitka, da bi morala tožeča stranka dodatno preverjati resničnost prijavljenih podatkov glede dosegljivosti veterinarja, tožena stranka odgovarja, da gre za urejanje bodočega koncesijskega razmerja, kjer bo izbrani koncesionar takšen način zagotavljal v skladu s predloženo prijavo. Gre za zavezo, da bo prijavitelj zagotavljal tak način dela, ki ga je opisal v obrazec. V poglavju V javnega razpisa za točko 12 je navedeno, da je vložena prijava z izjavami prijavitelja zavezujoča in se bo upoštevala pri sklepanju koncesijske pogodbe. V skladu z določbami Pravilnika o prenehanju koncesije za opravljanje javne veterinarske službe (Uradni list RS št. 94/07) je razlog za odvzem koncesije tudi, če je v vlogi podal neresnične podatke (4. alineja 1. odstavka 3. člena). V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ne bi smela upoštevati zaposlitve veterinarja C.C. ter veterinarskega pomočnika Č.Č., pa tožena stranka navaja, da je datum prijave v skladu z veljavno zakonodajo mogoč v 15 dneh od nastopa dela in v tem primeru je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije takšne prijave upošteval za obdobje od 1. 4. 2010 dalje. Z vidika koncedenta je pomembno, da je zaposlitev na dan javnega razpisa veljavno vzpostavljena. Pravice in obveznosti se začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi (2. odstavek 9. člena ZDR). Državni organ in tožena stranka s tem ne omogočajo izigravanja pravnih predpisov, saj je prijava zavezujoča. Če pa je bilo ob ocenjevanju vloge ugotovljeno, da prijavitelj nima več zaposlenega veterinarja oziroma veterinarskega pomočnika, pa do točk iz prednostnih meril ni bil upravičen. Zgolj za namen in trajanje javnega razpisa zaposlovanje ni bilo upoštevano. Tožena stranka tudi meni, da pri izbranem prijavitelju ne bo prihajalo do motenj pri opravljanju koncesijske dejavnosti zaradi oddaljenosti, saj je v primeru zaprtja ceste v zimskem času cesta zaprta za vse. V kolikor pa veterinarska organizacija ne bi pravilno in zakonito izvajala koncesijske dejavnosti, lahko pride do odvzema koncesije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi meni, da je možno izpodbijati tudi določbe razpisa, saj tako izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-98/99 z dne 3. 6. 1999 in tudi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 565/2008 z dne 9. 2. 2010. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri tem, da je bilo vrednotenje prednostnega merila delovnih izkušenj napačno. Meni, da je potrebno veterinarje z dolgoletnimi izkušnjami obravnavati enakopravno z ostalimi. Tožeča stranka še poudarja, da je stališče tožene stranke, da lahko koncesionarji odstopijo od koncesijske pogodbe, če ne zmorejo več nuditi popustov in da bi tožena stranka potemtakem morala tako stališče zagovarjati tudi, ko gre za kriterij delovnih izkušenj in s tem povezane morebitne težave pri zagotavljanju nadurnega in nočnega dela. Tožeča stranka ponovno opozarja tudi na to, da je število registriranih kmetijskih gospodarstev več, kot jih je povzela tožena stranka ter da je bilo mogoče na javni razpis prijaviti veterinarja, ki je bil zaposlen le formalno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o veterinarstvu (Uradni list RS št. 33/01) v 66. členu določa, da Veterinarska uprava Republike Slovenije dodeli koncesije za opravljanje javne veterinarske službe nosilcem na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo v Uradnem listu RS. Nadalje ta člen odloča, kaj vse mora vsebovati javni razpis, da postopek odpiranja in ocenjevanja vlog izvaja komisija, ki jo imenuje generalni direktor VURS, da se o izbiri koncesionarja odloča z odločbo v upravnem postopku ter da zoper odločbo ni pritožbe, ampak je možen upravni spor. Nadalje na podlagi Zakona o veterinarstvu sprejeta Uredba v 5. odstavku 3. člena določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, pri čemer so v tem določilu ta prednostna merila tudi določena, isto določilo pa še določa, da se ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. Tretji odstavek 3. člena Uredbe pa določa, mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek odločanja o podelitvi koncesije v skladu z navedenimi določili Zakona o veterinarstvu in Uredbe. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba pravilna, sicer pa sodišče v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so za območje občin Bled, Bohinj, Radovljica in Gorje, ki predstavljajo upravno enoto Radovljico, kandidirali stranka z interesom in Veterinarska praksa B. d.o.o., za občini Bled in Gorje pa tudi tožeča stranka, da so vse vloge bile pravočasne in popolne, da vse tri veterinarske organizacije izpolnjujejo predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante C ter da tudi izpolnjujejo predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev glede na število kmetijskih gospodarstev na uveljavljenem območju občin. Pravilno je tožena stranka tudi ugotovila, da je stranka z interesom za občine Bled, Bohinj in Gorje dosegla 30 točk, za Občino Radovljico pa 32 točk, da je veterinarska organizacija Veterinarska praksa B. d.o.o. za vse naštete občine dosegla 29,5 točk, tožeča stranka pa je za območje občin Bled in Gorje dosegla po 28,5 točk za posamezno občino. To pa pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je izbrala stranko z interesom, saj je dosegla največ točk. Glede tožbenih očitkov, da je bil javni razpis diskriminatoren zaradi nizkega točkovanja starejših delavcev, sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru pri odločitvi tožene stranke to ni imelo takih posledic, da bi bila zaradi tega tožeča stranka na slabšem. Tožeča stranka je namreč po tem merilu dobila celo maksimalno možno število točk in to 3 točke, medtem ko je stranka z interesom dobila le 1 točko. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba za obravnavani primer irelevantna.

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na oporekanje kriterija zagotavljanja popustov, pa sodišče ugotavlja, da 5. odstavek 3. člena Uredbe določa, da je eden od kriterijev tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa, kar pomeni, da je višina cene, ki jo je pripravljena ponuditi posamezna veterinarska organizacija, eden od kriterijev, ki ga sme tožena stranka postaviti v skladu z določili Uredbe. Sicer pa sodišče v zvezi z oporekanjem temu kriteriju ugotavlja, da je tožeča stranka po tem kriteriju dosegla maksimalno število možnih točk, to je 5 točk, zaradi česar ta kriterij ni bil v njeno škodo. V zvezi z oporekanjem kriterija kadrovskih zmogljivosti, tožeča stranka navaja, da se v primeru ko je potrebno za posamezno področje uporabiti prednostna merila (ko kandidira več prijaviteljev), v kvoto štejejo tudi veterinarji, ki so zaposleni delovni čas, krajši od polnega in da zato prihaja do diskriminacije prijaviteljev, ki ne zaposlujejo delavcev za polni delovni čas, pri čemer so diskriminirani tisti prijavitelji, ki za posamezno območje kandidirajo kot edini prijavitelji. S tem v zvezi sodišče meni, da ta tožbeni očitek ni v povezavi z odločitvijo v obravnavni zadevi, saj se v obravnavanem primeru ni prijavil le en sam prijavitelj kot edini prijavitelj. Glede očitka, da je za veterinarja, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, določena 1,5 točka, za tistega s krajšim pa 1 točka, pa tožeča stranka sama priznava, da to ni sporno, da se taka dva veterinarja različno vrednotita, temveč se ji zdi sporno le razmerje 1,5 točke proti 1 točki, ki naj bi bilo neustrezno. S tem v zvezi sodišče meni, da je razlikovanje povsem ustrezno, saj je vedno nekje potrebno postaviti mejo, koliko se bo točkoval nekdo s polnim delovnim časom in koliko točk nekdo, ki je zaposlen s krajšim delovnim časom. Sodišče meni, da je pri tem potrebno dopustiti toženi stranki prosto presojo, kakšno številčno razmerje bo pri tem postavila in da niti ni bistveno, ali je to 2 proti 1 ali 1,5 proti 1. Uredba je namreč v 5. odstavku 3. člena dala VURS pooblastilo, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo, zato ji je treba tu dopustiti prosto presojo.

Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka pri določanju števila kmetijskih gospodarstev upoštevala še dodaten kriterij, to je ta, da je bil v letu 2009 zabeležen vsaj en dogodek, pa sodišče tudi meni, da to ni imelo nobenega vpliva na odločitev v zadevi. Sodišče ocenjuje, da določanje kriterijev, po katerih se ocenjuje število kmetijskih gospodarstev, ni predmet upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Ne glede na to pa v tožbi ni izkazano, da če bi se kot kriterij upoštevalo tudi število tistih gospodarstev, pri katerih ni prišlo do vsaj enega dogodka v letu 2009, da bi v tem primeru tožeča stranka pridobila več točk in da bi bila zaradi tega izbrana na javnem razpisu. S tem v zvezi sodišče tudi soglaša s stališčem tožene stranke, da se ni moglo upoštevati števila živali, ker uredbodajalec tega ni uporabil kot kriterij, saj je v Uredbi določeno število kmetijskih gospodarstev, ki redijo živali in ne število živali.

Tožeča stranka tudi zatrjuje, da stranka z interesom ne posluje v okviru delovnega časa, kot ga je prijavila. Sodišče meni, da tožena stranka ni storila nobene kršitve, ker je resničnost podatkov preverjala zgolj na podlagi prijave posameznega prijavitelja. Toženi stranki je potrebno dopustiti, da sama določa dokazne standarde, po katerih se bo štelo, ali neka navedba ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Po mnenju sodišča je bistveno to, da je ta dokazni standard za vse prijavitelje enak. S tem v zvezi sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da gre pri prijavi za urejanje bodočega koncesijskega razmerja, kjer se koncesionar zaveže, da bo posloval v skladu s predloženo prijavo. Kot navaja tožena stranka, je že v samem besedilu javnega razpisa navedeno, da je vložena prijava z izjavami zavezujoča in se bo upoštevala pri sklepanju koncesijske pogodbe. Kot izhaja iz citiranega besedila, to torej pomeni, da če prijavitelj ne bo posloval tako, kot se je zavezal v prijavi, ima tožena stranka pravico, da z njim koncesijske pogodbe ne sklene. Torej tudi ta tožbena navedba ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe o podelitvi koncesije. Sodišče namreč meni, da za podelitev koncesije zadostujejo priložene izjave o izpolnjevanju pogojev, če pa se izkaže, da katera izmed organizacij pogojev ne bi izpolnjevala, je mogoče koncesijo tudi odvzeti, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Sodišče glede na podatke upravnega spisa meni, da je tožena stranka tudi upravičeno štela, da sta veterinar C.C. in veterinarski pomočnik Č.Č. bila na dan razpisa zaposlena pri stranki z interesom. Razpis je bil objavljen dne 2. 4. 2010, iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da sta C.C. in Č.Č. zaposlena pri stranki z interesom od dne 1. 4. 2010 dalje. Tožeča stranka ni predložila dokaza o tem, da bi bila ta zaposlitev opravljena za nazaj le zaradi zahtev v razpisu.

V zvezi z nasprotujočima si stališčema med obema strankama, ali je možno izpodbijati tudi razpis, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v primarnem tožbenem zahtevku predlagala razveljavitev razpisa. Kot je pravilno navedla tožeča stranka v pripravljalni vlogi, je nezakonitost razpisnih pogojev možno uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča ni mogoče posebej predlagati razveljavitve samega razpisa, saj je razpis le eno od procesnih dejanj oziroma akt, izdan v postopku izdaje končne odločbe.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s tem, ko je predlagala zaslišanje raznih prič. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti bi bilo treba konkretne okoliščine, ki bi jih bilo mogoče z izvajanjem teh dokazov ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba teh dokazov vplivala na odločitev. Tega pa v predlogu za zaslišanje ni, zaradi česar sodišče obravnave ni razpisalo in je odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na nejavni seji. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka, saj trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1.