Jedro

Ne gre za posojilo, če je bil eni stranki dan denar od druge z namenom skupnega nakupa stvari - kamiona, s katerim sta obe stranki tudi razpolagali kot solastnika z oddajo v najem tretjemu na skupni poslovni rizik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača tolarsko protivrednost 23.000 DEM po prodajnem menjalnem tečaju Ljubljanske banke d.d. na dan plačila z obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, prav tako v tolarski protivrednosti. Glede na izid pravde pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 55.600,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353. Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilno pogodbo, saj tožeča stranka meni, da je dokazala obstoj posojilne pogodbe, pa tudi iz obrazložitve sodbe Temeljnega sodišča v y., enote v y., opr. št. P 454/86 izhaja, da je med pravdnima strankama dejansko šlo za posojilno pogodbo. Sodišče pa je mnenja, da na te ugotovitve ni vezano in da so o obstoju posojine pogodbe podani samo indici, kar pa za sodišče ni dovolj. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo, da posojilna pogodba ne izpolnjuje pogojev, ki jih določajo določbe X. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav je bila posojilna pogodba sklenjena v pisni obliki in ima tudi vse sestavine. S tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pa tudi sicer je po mnenju tožnika sodišče posvetilo preveliko pozornost najemni pogodbi št. 10/85, ki sta jo tožnik in toženec sklenila s podjetjem C., saj ta pogodba nikoli ni bila realizirana in tožnik iz tega naslova ni dobil praktično ničesar, sodišče pa tudi ni ugotovilo, kakšen je bil dejanski promet. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenimi dokazi in se sodba sodišča prve stopnje ne more preizkusiti. Tožena stranka meni, da bi po natančni oceni izvedenih dokazov sodišče moralo priti do sklepa, da je bila med pravdnima strankama dejansko sklenjena posojilna pogodba in tako pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da bo zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v potrebnem obsegu dovolj zanesljivo ugotovilo, res pa je, da ni ugotovilo, kot mu očita v pritožbi tožeča stranka, kakšen je bil dejanski promet, opravljen po najemni pogodbi št. 10/85. Sodišče prve stopnje je v ta namen opravilo poizvedbe pri podjetju C., ki pa s temi podatki ne razpolaga več, zato tega ni bilo mogoče ugotoviti. Sicer pa ta okoliščina v nobenem primeru ne bi bila odločilnega pomena, saj ne bi kazala na ureditev razmerja med pravdnima strankama, temveč le na njuno razmerje do najemojemalca, nasproti kateremu sta v vlogi najemodajalca nastopala oba.

Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega sodišča, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, saj iz večine dokazov, kot na primer tako iz tega, da je tožnik, preden je dal tožencu denar, sam poizvedoval pri podjetju C. o možnostih zaslužka in tudi sam sodeloval pri prvem ogledu vozila, kot tudi iz njegovih pisem, ki jih je pisal tožencu ter iz same najemne pogodbe, kjer sta s tožencem oba navedena kot solastnika, izhaja, da je tožnik sprva nakup avtomobila imel za skupen posel. Pa tudi tožnikova nadaljnja dejanja, kot je vložitev zahteve za preiskavo zoper prodajalca avtomobila I.R., kažejo na to, da se je tožnik tudi sam štel za solastnika kupljenega avtomobila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni šlo za posojilno pogodbo in tako tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede očitka prvostopnemu sodišču, da ni zavzelo stališča o sodbi Temeljnega sodišča v y., enote v y., opr. št. 454/86, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dokaze, izvedene v tem postopku; sicer pa tudi odločba revizijskega sodišča iz tega postopka opozarja, da sta obe sedanji pravdni stranki podpisali najemno pogodbo kot solastnika.Končno pa je sodišče tudi v postopku, ki je bil v teku pred Temeljnim sodiščem v Kopru, enoti v Kopru pod opr. št. P 240/87, ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je podjetje C. terjalo povračilo stroškov, ki so nastali po omenjeni najemni pogodbi, tako od tožnika kot tudi od toženca. Upoštevaje torej dokazno oceno iz izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče glede na obrazloženo v celoti sprejema, je prvostopno sklepanje o neobstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama, na katero je oprt zahtevek tožnika, povsem pravilno; s tem pa tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo na podlagi določbe 368. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Določbe ZPP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).