Jedro

Tožena stranka je kršila določili 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP, ker ni po vsebini razčiščevala dejstev v zvezi z združevanjem družine, ki so relevantna z vidika 15(1) člena Dublinske uredbe, in je nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt št. 2142-159/2013/7 (1313-05) z dne 13. 6. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, tako da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter 1. odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, št. L 50/1, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito A.A., začasno nastanjenem v Centru za tujce, odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca A.A., roj ... 6. 1979 v kraju Agbor, Nigerija, saj bo imenovani predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 7. 6. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je prosilcu odvzelo prstne odtise in jih dne 7. 6. 2013 poslalo v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 7. 6. 2013 dobilo podatek, da je bil imenovani dne 3. 12. 2008 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Avstrije. Organ se sklicuje na 1. odstavek 3. člena in c.) točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Glede na navedeno je ministrstvo pristojnemu organu Republike Avstrije, dne 11. 6. 2013 v skladu z c. točko prvega odstavka 16. člena poslalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Dne 13. 6. 2013 je ministrstvo od pristojnega organa Republike Avstrije prejelo dogovor, da je Republika Avstrija s c. točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Ministrstvo se bo v skladu s 3. odstavkom 16. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Avstrije dogovorilo o sprejemu imenovanega.

2. V tožbi, v kateri tožeča stranka tudi podaja zahtevo za izdajo začasne odredbe, pravi, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Avstriji. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Avstriji le ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS (prim. sodba I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011). Iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji mladoletnega sina B.B., roj ... 2. 2012, s partnerico C.C., ki oba živita na naslovu D. (prim. točko 29 prošnje za mednarodno zaščito). Nadalje je tožnik povedal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ker sta s C.C. zaljubljena in ker imata skupnega sina. S C.C. sta v kontaktih vsak dan (prim. str. 7 prošnje za mednarodno zaščito). Tožnik je toženi stranki še pred izdajo izpodbijanega akta izrazil namero, da si želi s C.C. poročiti in skrbeti za svojega mladoletnega otroka, saj je nanjo še pred izdajo izpodbijanega sklepa večkrat ustno in pisno naslavljal zahteve, da mu omogočijo poroko. Kljub temu, da gre za najbolj temeljno človekovo pravico, mu tožena stranka tega ni omogočila. Še več, tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja je grobo kršila s tem, ko je izdala izpodbijani sklep.

3. Kot dokaz predlaga: - izpisek iz matičnega registra o rojstvu, - elektronsko sporočilo posredovano toženi stranki dne 14. 6. 2013, - zaslišanje tožnika glede dejstva, da je toženi stranki večkrat izrazil željo, da zaradi združitve z mladoletnim sinom in partnerko ostane v Republiki Sloveniji, - zaslišanje C.C. glede dejstva, da je tožnik večkrat izrazil željo, da zaradi združitve z mladoletnim sinom in partnerko ostane v Republiki Sloveniji; glede dejstva, da se s tožnikom želita poročiti, kar pa jima tožena stranka onemogoča, saj kljub temu, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, tožniku ne dovoli izhoda v spremstvu policije do upravne enote, kjer bi se lahko sklenila zakonska zveza.

4. Sklicuje se na preambulo Dublinske uredbe, da je treba ohraniti enotnost družine. Dublinska uredba upošteva temeljne pravice in načela, ki so zlasti priznani v Listini temeljnih pravic Evropske unije. Slednja v 7. členu posebej ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. V 24. členu pa določa pravico otrok do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 3. člena in 15. člen Dublinske uredbe. V primeru, da je oseba odvisna od pomoči druge osebe zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti, države članice običajno prosilca za azil obdržijo skupaj ali združijo s sorodnikom, ki se nahaja na ozemlju ene od držav članic, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v izvorni državi.

5. Pri tem je potrebno upoštevati tudi sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-245/11 z dne 6. 11. 2012, iz katere izhaja: da zgolj dejstvo, da prosilec za azil ni več na ozemlju „odgovorne države članice“, ampak je že na ozemlju države članice, v kateri želi s sklicevanjem na humanitarne razloge doseči „združitev družine“, /.../ ne more samo po sebi izključiti uporabe člena 15(2) Uredbe št. 343/2003. 6. Navedeni odstavek 2 se dejansko ne nanaša samo na položaje, v katerih države članice „združijo“ prosilca za azil in njegovega sorodnika, ampak tudi na tiste, v katerih ju „obdržijo“ skupaj, pri čemer so zadevne osebe že na ozemlju druge države članice, ki ni odgovorna država na podlagi meril iz poglavja III Uredbe št. 343/2003.“

7. Glede tega je treba navesti, da je cilj člena 15(2) Uredbe št. 343/2003 dosežen, če je prosilec za azil odvisen od družinskega člana, ki je na ozemlju države članice, ki ni odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe, ter tudi če je družinski član tisti, ki je odvisen od pomoči prosilca.“

8. Kadar obstaja položaj odvisnosti, ki je lahko zajet s členom 15(2), je ta država članica „običajno“ dolžna te osebe obdržati skupaj, če so družinske vezi obstajale že v izvorni državi.

9. „Natančneje, obveznost „običajno“ obdržati skupaj prosilca za azil in „sorodnika“ v smislu člena 15(2) Dublinske uredbe je treba razumeti tako, da je državi članici dopuščeno, da ne izpolni te obveznosti obdržati skupaj zadevne osebe, samo če tako izjemo opravičuje poseben položaj. Vendar je treba navesti, da predložitveno sodišče v svojem predlogu ni omenilo takega izjemnega položaja.“

10. Kadar so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena 15(2), država članica, ki mora iz humanitarnih razlogov, navedenih v njem, sprejeti prosilca za azil, postane odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za azil. 11. Glede na predhodne preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(2) Dublinske uredbe razlagati tako, da država članica, ki glede na merila iz poglavja III te uredbe ni odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, postane odgovorna. Ta razlaga navedenega člena 15(2) se uporabi tako, kadar država članica, ki je bila odgovorna na podlagi meril iz poglavja III navedene uredbe, ni vložila zahteve v skladu z odstavkom 1, drugi stavek, istega člena.

12. Tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni presojala, ali so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 15. člena Uredbe sveta (ES) št. 343/2003, zaradi česar izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13. Drži, da 1. odstavek 15. člena Dublinske uredbe ureja diskrecijsko pravico držav članic, vendar je navedeno določbo potrebno razlagati v skladu s človekovimi pravicami in svoboščinami. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati dejstvo, da predaja tožnika Republiki Avstriji predstavlja kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 24. člena Listine temeljnih pravic Evropske unije in 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice, saj bi bil tožnik v tem primeru ločen od svojega sina, ki je star manj kot eno leto in pol in ki potrebuje tudi njegovo nego in varstvo. Tako tožnik kot tudi njegov mladoletni otrok imata v skladu z mednarodnimi akti pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov. Do teh okoliščin se tožena stranka sploh ni opredelila, zaradi česar izpodbijana odločitev ne more biti pravilna in zakonita.

14. Odločanje po prostem preudarku ni samovoljno odločanje v upravnih zadevah, pri čemer organ ne bi bil vezan na pravno normo. Organ, ki je pristojen za odločanje v zadevi, je dolžan zagotoviti v postopku (1) vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku, ki ga daje organu materialni predpis oziroma splošni akt, (2) v odločbi pa se mora sklicevati na predpis, s katerim je upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, in (3) navesti razloge, ki so pripeljali do odločitve. Kot je bilo v tej tožbi že večkrat poudarjeno ima tožena stranka že v skladu z določbami preambule Dublinske uredbe dolžnost zagotavljati enotnost družine in spoštovati temeljne človekove pravice in svoboščine. Predlaga odpravo sklepa, podrejeno pa, da se razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je s sklepom zavrgla prošnjo tožnika, pri sklepu vztraja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Glavni tožbeni argument, da tožena stranka ni obravnavala dejstev, povezanih z določbo 15(1) člena Dublinske uredbe, pa bi jih morala, je utemeljen, zato je sodišče tožbi ugodilo. Med strankama ni sporno, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega akta uveljavljal, da ima v Sloveniji sina, ki je star sedem mesecev in partnerko, ki je mati njegovega sina, oziroma, tožena stranka se do teh dejstev ni opredelila niti v odgovoru na tožbo. V prošnji z dne 7. 6. 2013 je tožnik namreč navedel, da je C.C. spoznal preko interneta leta 2011, da je dnevno v kontaktu z njo, čeprav ne živita skupaj, sina pa je obiskal 31. 5. 2013, ko je odšel iz Udin v Novo Gorico; C.C. s sinom živi pri njenih starših, kot izhaja iz policijske depeše z dne 5. 6. 2013. Iz te depeše je tudi razvidno, da je v postopku dala izjavo tudi C.C., in sicer, da sta za sina B.B. roj. ... 2. 2012, urejala zadeve glede očetovstva.

18. To so pravno relevantne okoliščine iz 15(1) člena Dublinske uredbe, ki jih tožena stranka nadalje ni razčiščevala za potrebe pravilnega odločanja po Dublinski uredbi pred izdajo sklepa, čeprav evropski zakonodajalec med merili iz III. poglavja Dublinske uredbe izrecno ni predvidel (netipične) situacije, ko ima prosilec za mednarodno zaščito v državi članici družinskega člana oziroma novorojenega otroka in partnerko, ki bi bila državljana te države članice. Uvrstitev humanitarne določbe 15(1) člena Dublinske uredbe v posebno IV. poglavje ne pomeni, da ima pristojni organ neomejeno diskrecijo to določilo uporabiti, ali pa ne, kajti takšen tip diskrecije bi pomenil, da Listina EU o temeljnih pravicah ne bi mogla biti učinkovito implementirana v upravno(sodno) prakso, kar pa očitno ni bil cilj zakonodajalca EU glede na točke 6.(1), 7.(2) in 15.(3) Preambule Dublinske uredbe, glede na 6(1) člen Pogodbe o EU (PEU) in 51. člen Listine.

19. Nadalje poglavja III. Dublinske uredbe ni mogoče razlagati, kot da omejuje obseg uresničevanja pravice do združevanja družine, tako da na primer za primere, ki jih določili 7. in 8. člena ne zajemata, združevanje družine ne bi moglo priti v poštev. To pomeni, da je treba določilo 15(1) in (2) obravnavati v povezavi z določbo 3(2) Dublinske uredbe, ki je t.i. klavzula suverenosti.(4) Določili 7. in 8. člena Dublinske uredbe kažeta, da je združevanje družine tik pod vrhom hierarhije meril za določitev odgovorne države takoj za varstvom mladoletnikov. Tudi gola jezikovna razlaga 15(1) člena Dublinske uredbe je nedvoumna, saj pravi, katera koli država članica, »tudi če ni odgovorna po merilih,« določenih v tej uredbi, lahko združi družinske člane ter druge nepreskrbljene sorodnike iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih in kulturnih vidikov. Pri tej interpretaciji je Upravno sodišče izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi K (C-245/11 z dne 6. 11. 2012), ki se sicer ne nanaša na enako dejansko situacijo, kot obravnavani primer, nanaša pa se na uporabo določila 15(1) Dublinske uredbe. In v tej zadevi je SEU odločilo, da je ta »določba fakultativna, ki daje državam članicam široko diskrecijsko pravico za odločitev /…/ vendar odstavek 2 tega člena omejuje to pravico, tako da države članice, kadar so pogoji iz te določbe izpolnjeni, običajno obdržijo skupaj prosilca za azil in sorodnika. Obstaja torej široka diskrecija držav članic glede tega, katere življenjske situacije ta člen lahko varuje (glej odst. 29-30, odst. 33, 38, 40), ni pa država obvezana v vsakem primeru zavarovati družino, kot izhaja iz sodbe SEU, ki poudarja standard »običajno obdržijo skupaj« (odst. 27); slednje je razumljivo glede na to, da ne gre za absolutno pravico, ampak za pravico, v katero je pod določenimi pogoji dopustno poseči (1. odstavek 51. člena Listine ter odst. 46 sodbe SEU v zadevi K).

20. Kar pa zadeva procesno pravo EU v tem primeru, pa sodišče ugotavlja, da Dublinska uredba procesnih določb, ki bi se nanašale na postopanje organa v razmerju do stranke nima, saj se procesne določbe (člen 18 Dublinske uredbe) nanašajo na razmerja med državama v postopku dogovarjanja o pristojnosti. Iz določila 18(3)(4) in (5) in sodbe SEU v zadevi K (odst. 51) pa je nekako mogoče izpeljati, da je izjava stranke v postopku lahko relevanten dokaz in da stranka lahko »skrbno dokaže svoj položaj«, ki je relevanten z vidika 15(1) člena Dublinske uredbe. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 19. člena PEU, ki pravi, da države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Zato je treba pri uporabi Dublinske uredbe upoštevati ZUP. Tožena stranka je kršila določili 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP, ker ni po vsebini razčiščevala dejstev v zvezi z združevanjem družine, ki so relevantna z vidika 15(1) člena Dublinske uredbe, in je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

21. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

22. Določilo 4. odstavka 74. člena ZMZ določa, da „tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev. V primeru vseh ostalih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve.“

23. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZMZ-C (Uradni list RS, št. 83/2012) je razvidno, da je predlagatelj upošteval, da iz 74. člena ZMZ sicer izhaja, da zgolj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev upravnega akta, vendar je „glede navedene določbe v sodni praksi prišlo do različnih interpretacij“, zato „predlog dodaja dodatni stavek, na podlagi katerega bo sedaj nedvoumno, da zgolj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, ne pa tudi tožba zoper druge akte, izdane na podlagi zakona.“(5) V obrazložitvi k 10. členu ZMZ-C pa je navedeno, da „v vseh ostalih primerih zadržanje odločitve presoja Upravno sodišče RS, ki lahko na predlog tožnika na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe“ (ibid. str. 20).

24. V odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka ne nasprotuje izdaji začasne odredbe in se do tega niti ne opredeli.

25. Nesporno torej tožnik lahko vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 4. odstavka 75. člena ZMZ v zvezi z 32. členom ZUS-1. Očitno pa je tudi, da zakonodajalec oziroma predlagatelj ob spremembi 74. člena ZMZ ni upošteval Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Kajti po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) velja, na kar je Upravno sodišče že večkrat opozorilo v upravno-sodni praksi (na primer: sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010), da mora imeti pravno sredstvo zoper odločitev, ki lahko vpliva na varstvo pravice iz 3. člena MKVČP, avtomatičen suspenzivni učinek in ni dovolj, če mora sodišče s posebnim aktom ali na posebno zahtevo izdati začasno odredbo (sodbe ESČP v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116).

26. Predmetna zadeva sicer ni takšna zadeva glede na to, da tožnik v tožbi ne uveljavlja varstva absolutne pravice iz 3. člena MKVČP, vendar pa tožnik v tej zadevi uveljavlja varstvo pravice do zasebnosti in družinskega življenja s partnerko in novorojenim sinom, kar je ustavna pravica iz 35. člena Ustave oziroma 8. člena MKVČP, ki jo je tudi možno zavarovati z začasno odredbo, ker gre za pravno relevantno škodo, ki jo je tožnik dovolj prepričljivo opisal, tožena stranka pa tem dejstvom ne nasprotuje z argumenti.

27. Z vidika procesnih ustavnih pravic in upravno-sodne prakse v Sloveniji pa je težko popravljiva škoda izkazana s tem, da če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta, in bi bil tožnik odstranjen iz države, tožnikova pravica do dostopa do sodišča oziroma učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZMZ) ne bi imela nobenega smisla, čeprav je zakonodajalec tudi stranki, ki ji je izdan sklep o zavrženju prošnje po 63. členu ZMZ, izrecno dal pravico sodnega varstva (2. odstavek 74. člena ZMZ). To potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, s katero je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje (iz zadeve I U 1929/2010 z dne 29. 12. 2010), ki je v izreku ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, z besedami, /.../ „da je tožena stranka glede na vse okoliščine obravnavanega primera (da je bila o tožbi in vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pred izročitvijo obveščena) s tem, ko je tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Res je sicer, da iz določb ZMZ neposredno ne izhaja, da tožba zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi, vendar zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sicer se bo uveljavila praksa, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Smiselno enako pa velja tudi v primeru vložene oziroma izdane začasne odredbe“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, odst. 10).

28. Situacija glede odločitve po Dublinski uredbi, da organ v Sloveniji ne bo obravnaval prošnje, pa je z obravnavanega vidika primerljiva s situacijo, ko organ prošnjo zavrže na podlagi instituta varne tretje države.

29. Z vidika prava EU sicer ne bi bilo potrebno, da bi Upravno sodišče zadržalo izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, ampak bi zadoščalo zadržanje do vročitve sodbe Upravnega sodišča strankam postopka. Vendar pa 39. člen Procesne direktive, ki ureja učinkovito pravno sredstvo v zvezi s stališčem Sodišča EU v zadevi Diouf (sodba SEU v zadevi C-69/10, odst. 69), po katerem, pravica do učinkovitega pravnega sredstva velja samo na prvi stopnji sodnega odločanja, za nadaljnje stopnje sojenja pa ne več, nima obvezujoče narave v tem smislu, da država članica ne bi mogla imeli višjih standardov, če so ti združljivi s Procesno direktivo (5. člen Procesne direktive). Obvezujoča določba 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče zadrži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, do česar pa lahko v določenih primerih pride šele na stopnji sojenja pred Vrhovnim sodiščem, je po mnenju Upravnega sodišča združljiva z namenom Procesne direktive.

30. Tožena stranka prizadetosti javne koristi, če bi sodišče izdalo začasno odredbo, ni navedla, koristi nasprotnih strank ni, tako da sodišče nima podatkov o tem, da bi odločitev o izdaji začasne odredbe bila nesorazmerna z javnimi koristmi. Na tej podlagi je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1) : Enotnost družine je treba ohraniti, v kolikor je to združljivo z drugimi cilji, z vzpostavitvijo meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil. opomba (2) : Državam članicam bi moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti, da bi omogočili združitev družinskih članov, če je to potrebno zaradi humanitarnih razlogov.

opomba (3) : Uredba upošteva temeljne pravice in načela, ki so zlasti priznani v Listini temeljnih pravic EU.

opomba (4) : Z odstopanjem od odstavka 1 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

opomba (5) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – skrajšani postopek, EVA. 2012-1711-0023, str. 3.