Jedro

Ker so bila odločilna dejstva v pravnomočni sodbi ugotovljena neposredno na podlagi dokazov, hipoteze, ki jih v zahtevi za obnovo postopka ponuja zagovornik in ki se nanašajo izključno na kontrolna dejstva, očitno niso tak dokaz, ki bi pripeljal do oprostitve obsojenca ali obsodbe po milejšem zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 600 EUR povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 27.12.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 1.6.2005, je bil A.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora ter varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja motornega vozila B kategorije za dobo enega leta.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za obnovo postopka in zahtevo za varstvo zakonitosti. Slednjo je kot neutemeljeno zavrnilo Vrhovno sodišče RS z odločbo I Ips 379/2005 dne 26.1.2006. Zahtevo za obnovo postopka pa je zavrglo z izpodbijanim sklepom Okrajno sodišče v Novi Gorici dne 15.6.2006 na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP. Pritožbo zagovornika obsojenca pa je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru s sklepom dne 10.10.2006. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 17. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 410. člena ZKP. Meni namreč, da je nova izmera cestnega odseka, na katerem je prišlo do nezgode, s teoretično zasnovanim ugotavljanjem poti nov dokaz, ki do sedaj ni bil izveden in ki daje jasno sliko, da zaključek sodišča o odgovornosti obsojenca temelji na zmotnih predpostavkah.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti le analizira izvedene dokaze in jih ocenjuje drugače, kot je to storilo sodišče. Nova izmera pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne pomeni novega dokaza, saj je okrožna državna tožilka na obravnavi predlagala postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, obdolženčeva tedanja zagovornica pa se s tem ni strinjala, zaradi česar je sodišče predlog okrožne državne tožilke zavrnilo. Sicer pa je izključena zahteva za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP pri uveljavljanju zahteve za obnovo postopka iz 3. točke 1. odstavka 410. člena, saj je vprašanje, ali so dokazi novi, in če so taki, da bi lahko privedli do oprostitve ali obsodbe po milejšem zakonu, vedno dejansko in ne pravno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhajajo naslednja materialnopravno relevantna dejstva: – obsojenec se v svojem zagovoru, podanem dne 13.12.2004, ni natančno opredelil glede kraja, na katerem je prišlo do trčenja. Navedel je le, da je "po mojem prišlo do nezgode na moji strani, in čim sem pripeljal izza ovinka, je počilo". – Sopotnika v obsojenčevem vozilu J.M. in I.S. sta prav tako navedla, da "ne moreta povedati, na kateri strani ceste je prišlo do trčenja", vendar pa da sklepata, da "na naši". – Oškodovana S.K. in priči R.S. in T.G. so izjavili, da je do nesreče prišlo na voznem pasu, kjer je vozila oškodovanka. – Na glavni obravnavi, opravljeni dne 27.12.2004, je okrožna državna tožilka predlagala angažiranje izvedenca cestno-prometne stroke glede na to, da obdolženec meni, da je prišlo do nesreče na njegovem voznem pasu, nadalje pa naj izvedenec ugotovi tudi, s kakšno hitrostjo je vozil obdolženec tik pred trčenjem. – Zagovornica obdolženca je izvedbi predlaganega dokaza nasprotovala, saj je menila, da so dokazni predlogi (med njimi tudi navedeni) usmerjeni k temu, da bi čimbolj obremenili njenega varovanca in bi po nepotrebnem podražili ta postopek (stran 80 spisa), pri čemer je izrazila še skepso, da bi izvedenec sploh ugotovil mesto trčenja. – Sodišče je dokazne predloge zavrnilo, saj se je pridružilo oceni zagovornice (da gre za očitno nepotrebne dokaze). – Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le okrožna državna tožilka. Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo prostostno kazen. – V zahtevi za obnovo postopka je zagovornik poudaril, da sta z obdolžencem opravila osnovne meritve kraja nezgode in da navedeno pomeni nov dokaz. Kolikor namreč sodišče sledi izpovedbi oškodovanke, da je prehitela pred njo vozeče vozilo F. takoj po izpeljavi iz ovinka, do mesta trčenja ne bi mogla uspešno zaključiti prehitevanja, če pa drži izpovedba voznika F., da ga je K. prehitela kakšen kilometer pred mestom nezgode, pa je po mnenju zagovornika edini možni zaključek, da je oškodovankino vozilo vozil G. in ne oškodovanka, ki je avtu spala in za mesto prehitevanja sploh ni vedela. – Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo zavrglo, ker je ocenilo, da v njej navedena dejstva oziroma dokazi - nove meritve niso takšni, da bi se na njihovi podlagi dovolila obnova postopka. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila glede na zagovor obdolženca na eni strani in izpovedbe prič R.S., S.K. in T.G. ugotovljeno, na katerem voznem pasu je prišlo do nesreče. Nadalje pa opozarja tudi na dejstvo, da se je zagovornica obdolženca na glavni obravnavi protivila postavitvi izvedenca ravno glede ugotavljanja tega dejstva, ker je zaključila, da je z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razčiščeno in bi navedeno pomenilo zgolj nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka in podražitev zadeve. Takšnim zaključkom pa se je pridružilo tudi pritožbeno sodišče, ki je poudarilo, da so personalni dokazi, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo sodno odločbo, toliko prepričljivi, da do drugačne obsodbe, upoštevaje dokaze, ki jih navaja zagovornik v zahtevi za obnovo postopka, tudi ne bi moglo priti, pri čemer so v celoti nerelevantne tudi navedbe v pritožbi, ko zagovornik navaja, da novo dejstvo temelji na konkretnih izmerah odseka ceste, na katerem je prišlo do prometne nezgode in ki kažejo na to, da je oškodovanka prehitevala na odseku ceste, ki že po sami teoriji v razpoložljivi dolžini ni zadoščala za to, da bi se vozilo, ki je prehitevalo, lahko po prehitevalnem manevru normalno umaknilo na njen vozni pas, če bi iz nasprotne smeri pripeljalo drugo vozilo. Že na podlagi izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič je namreč povsem gotovo, da je do prometne nezgode prišlo na voznem pasu oškodovancev (prvi odstavek na strani dve odločbe pritožbenega sodišča).

V skladu s 1. odstavkom 413. člena ZKP se sme zahteva za obnovo med drugim zavreči, če dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. V tej fazi postopka torej ne gre za ocenjevanje verodostojnosti dokazov, temveč le za oceno, ali so predlagani dokazi glede na preostale izvedene dokaze sploh primerni, da bi pripeljali do drugačne, za obsojenca ugodnejše odločitve.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilno dejstvo, da je do nesreče prišlo na voznem pasu, po katerem je vozila oškodovanka, ugotovilo na podlagi njene izpovedbe ter izpovedb prič R.S. in T.G., ki so vsi povsem prepričljivo izpovedali, kje je prišlo do trčenja. Sodišče je tem izpovedbam utemeljeno sledilo, saj nasprotnega dokaza ni bilo, obdolženec in njegovi sopotniki so glede tega le izražali dvom, izvedbi dokaza v zvezi z ugotavljanjem kraja prometne nesreče z izvedencem pa se je zagovornica obsojenca celo protivila. Predlagani "novi dokaz - meritve ceste" pa naj bi po mnenju vložnika zahteve za obnovo ovrgel trditve oškodovanke glede mesta, kjer je začela prehitevati, saj kolikor bi začela prehitevati tam, kjer sama navaja, manevra do mesta trčenja ne bi uspela uspešno dokončati, ali pa kolikor bi bile resnične navedbe o mestu, kjer je prehitevala, ki jih je navedla priča, voznica sploh ne bi bila oškodovanka, pa se torej ne nanašajo neposredno na odločilno dejstvo, temveč gre za dokaze, ki se nanašajo na kontrolno dejstvo - mesto, kjer naj bi oškodovanka prehitela pred seboj vozeče vozilo in šele posledično na odločilno dejstvo (kraj, kjer je prišlo do trčenja), pri čemer pa kontrolno dejstvo (kraj, kjer je oškodovanka začela prehitevati pred seboj vozeče vozilo) sploh ni bilo natančno ugotovljeno in tudi nobene potrebe ni, da bi se v postopku ugotavljalo. Priče in oškodovanka so o navedenem izpovedali le približno, z vso zanesljivostjo pa so vsi govorili o tem, da je oškodovanka že dlje časa vozila po svojem voznem pasu, preden je vanjo zapeljal obsojenec. Glede na navedeno oziroma ker je dejansko stanje oziroma odločilna dejstva, ugotovljena neposredno z dokazi, hipoteze, ki jih v zahtevi za obnovo ponuja zagovornik in ki se nanašajo izključno na kontrolna dejstva, sta sodišči v izpodbijanih sklepih odločili pravilno, ko sta presodili, da gre za očitno tak dokaz, ki ne bi pripeljal do oprostitve obsojenca ali obsodbe po milejšem zakonu.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo poleg trajanja in zapletenosti te kazenske zadeve še obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).