Jedro

Glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU je preiskovalni sodnik zahtevano osebo ob privedbi dolžan poučiti o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, čeprav določba tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1 tega izrecno ne določa. Temelj za izvršitev evropskega naloga za prijetje (ENP) je načelo vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami, kljub temu pa bi glede na priporočila v točkah 2.4, 2.5 in 5.7 Priročnika o izdaji in izvršitvi evropskega naloga za prijetje sodišče prve stopnje pri odločanju o izpolnjenosti pogojev za izvršitev ENP moralo presoditi, ali so v okoliščinah konkretnega primera morebiti izkazani resni pomisleki glede sorazmernosti prejetega ENP, ki bi narekovali uporabo drugih manj prisilnih, a še vedno enako učinkovitih ukrepov, ter svojo presojo tudi pojasniti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. državi članici Evropske unije - Republiki Avstriji zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi (hudega) kaznivega dejanja velike nadaljevane tatvine z vlomom po 127. členu, 5. točki prvega odstavka 128. člena, 1. točki prvega odstavka in 1. točki drugega odstavka 129. člena ter prvem odstavku in tretjem odstavku 130. člena Kazenskega zakonika Republike Avstrije (StGB), vendar je predajo odložilo dokler zahtevana oseba ne prestane enotne kazni štiri leta in sedem mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 90030/2010 z dne 18. 2. 2022, ki jo prestane predvidoma 16. 8. 2024. Nadalje je odločilo, da pravosodni organi Republike Avstrije zahtevane osebe ne smejo preganjati, zoper njega izvršiti kazni, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo, saj se zahtevana oseba ni odpovedala ugodnostim načela specialnosti. Stroški postopka predaje zahtevane osebe v skladu s 7. členom ZSKZDČEU-1 v zvezi s 93. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bremenijo proračun.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki zahtevane osebe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in predajo zavrne oziroma jo nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Podatki spisa potrjujejo pritožbene očitke, da zahtevana oseba na zaslišanjih pred preiskovalnim sodnikom ni bila poučena o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve.1 ZSKZDČEU-1 v določbi tretjega odstavka 17. člena določa, da če zahtevana oseba ob privedbi k preiskovalnemu sodniku izjavi, da želi uveljaviti pravico do izbire odvetnika v državi odreditve, preiskovalni sodnik o tem nemudoma obvesti pristojni organ države odreditve. Preiskovalni sodnik zahtevani osebi posreduje informacije, prejete od pristojnega organa države odreditve, ki ji olajšajo izbiro odvetnika, vključno z informacijami glede upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Pritožniki pravilno izpostavljajo določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (v nadaljevanju Direktiva 2013/48/EU), da pristojni organ v izvršitveni državi članici zahtevane osebe brez odlašanja po odvzemu prostosti seznani s tem, da imajo pravico izbrati odvetnika v odreditveni državi članici. Vloga odvetnika v odreditveni državi članici je z zagotavljanjem informacij in nasvetov pomagati odvetniku v izvršitveni državi članici, da bi zahtevane osebe lahko učinkovito uveljavljale pravice iz Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ.2 Glede na citirano določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU je torej preiskovalni sodnik zahtevano osebo ob privedbi dolžan poučiti o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, čeprav določba tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1 tega izrecno ne določa. Takšno razlago dodatno utemeljuje v pritožbi citirano stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 29/2022-7 z dne 10. 2. 2022, da če direktiva državam članicam nalaga obveznost določenega ravnanja, bi bil njen polni učinek _(effet utile)_ oslabljen, če se posamezniki nanjo ne bi mogli sklicevati pred nacionalnimi sodišči. Sicer pa je v določbi šestega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU določeno, da pravica zahtevane osebe do izbire odvetnika v odreditveni državi članici ne posega v roke iz Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ ali v obveznost izvršitvenega pravosodnega organa, da v skladu z navedenimi roki in pogoji določenimi v navedenem okvirnem sklepu, odloči, ali je treba osebo predati.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nesorazmernosti izdanega ENP in pritožbenim predlogom za odreditev milejšega ukrepa pritožniki citirajo priporočila Priročnika o izdaji in izvršitvi Evropskega naloga za prijetje Evropske komisije3 (v nadaljevanju Priročnik) o sorazmernosti ENP (točka 2.4) in o možnosti uporabe drugih ukrepov, ki so na voljo v okviru pravnih instrumentov Unije s področja pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (točka 2.5). Priročnik sicer ni pravno zavezujoč, vendar pa vsebuje priporočila in stališča, ki temeljijo na izkušnjah pretekle uporabe ENP v Evropski uniji, posvetih Evropske komisije z različnimi strokovnjaki in na sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ter posledično dopolnjuje Okvirni sklep 2002/584/PNZ (t. i. „mehko pravo“). Po priporočilih Priročnika4 bi moral biti ENP vedno sorazmeren s ciljem izdaje naloga. Tudi kadar okoliščine primera spadajo na področje uporabe člena 2(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ,5 se odreditvenim pravosodnim organom priporoča, da v vsakem posameznem primeru premislijo, ali je izdaja ENP upravičena. Zaradi resnih posledic, ki jih ima izvršitev ENP na svobodo in omejitev svobode gibanja zahtevane osebe, bi morali odreditveni pravosodni organi pri ugotavljanju upravičenosti izdaje naloga upoštevati zlasti naslednje dejavnike: (a) težo kaznivega dejanja (npr. škodo ali nevarnost, ki je bila z njim povzročena); (b) kazen, ki bo verjetno izrečena osebi, če bo spoznana za krivo očitanega kaznivega dejanja (npr. ali bo to zaporna kazen); (c) verjetnost pripora osebe v odreditveni državi članici po predaji in (d) interese žrtev kaznivega dejanja. Odreditveni pravosodni organi bi morali poleg tega tudi premisliti, ali bi bilo mogoče namesto izdaje ENP uporabiti druge ukrepe pravosodnega sodelovanja, ki so v mnogih okoliščinah učinkoviti, vendar manj prisilni (točka 2.4) in so navedeni v točki 2.5 Priročnika.

6. Pritožniki zatrjujejo, da niti iz ENP odreditvene države niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja sorazmernosti izdaje ENP. Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da je ENP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi.6 Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko.7 Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Republiki Avstriji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENP takšne „rubrike“ sploh nima. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da zagovorniki v pritožbi zgolj selektivno citirajo točko 5.7 Priročnika. Kot je bilo že pojasnjeno, se po priporočilih Priročnika presoja sorazmernosti ENP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja (točka 5.7). Ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENP se odreditvenemu in izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik. Pričakuje se, da bodo takšni primeri nastali le izjemoma. Pristojni pravosodni organi lahko s posvetovanjem najdejo primernejšo rešitev. Glede na okoliščine primera je npr. mogoče umakniti ENP in uporabiti druge ukrepe na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije (točka 5.7).

7. Po obrazloženem je vsekakor temelj za izvršitev ENP načelo vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami, kljub temu pa bi glede na priporočila v točkah 2.4, 2.5 in 5.7 Priročnika sodišče prve stopnje pri odločanju o izpolnjenosti pogojev za izvršitev ENP moralo presoditi, ali so v okoliščinah konkretnega primera morebiti izkazani resni pomisleki glede sorazmernosti prejetega ENP, ki bi narekovali uporabo drugih manj prisilnih, a še vedno enako učinkovitih ukrepov, ter svojo presojo tudi pojasniti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

8. Sicer pa sodišče druge stopnje po pregledu podatkov spisa ugotavlja, da je v predmetnem postopku predaje odreditvena država Republika Avstrija - Državno tožilstvo Graz 24. 1. 2023 sodišču prve stopnje, zaradi izvedbe kazenskega postopka, posredovalo še ENP zahtevane osebe A. A. z enako št. 5 St 175/22d z dne 9. 1. 20238, v katerem so v „rubriki (e) Kazniva dejanja“ v okviru hudega kaznivega dejanja nadaljevane velike tatvine z vlomom pod točko A opisana ista dejanja kot v ENP z dne 10. 10. 2022 (ki naj bi jih zahtevana oseba izvršila 4. 7. in 5. 7. 2022), v točki B pa še dodatno dejanje, ki naj bi ga zahtevana oseba izvršila dne 22. 9. 2022. Sodišče prve stopnje je ENP z dne 9. 1. 2023 prejelo dne 24. 1. 2023, torej preden je preiskovalni sodnik izdelal obrazložen predlog o predaji zahtevane osebe Republiki Avstriji (22. 2. 2023) in preden je izvenobravnavni senat izdal izpodbijani sklep (24. 2. 2023), vendar pa o njem ni odločilo.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti tudi o ENP z dne 9. 1. 2023, zato bo moral preiskovalni sodnik zahtevano osebo ponovno zaslišati ter jo poučiti (tudi) o pravici do zagovornika v državi odreditve (tretji odstavek 17. člena ZSKZDČEU-1). Če bo sodišče prve stopnje dovolilo predajo zahtevane osebe Republiki Avstriji, pa se bo moralo v obrazložitvi sklepa, v obsegu, kot izhaja iz napotkov v točki 7 tega sklepa, opredeliti (tudi) glede sorazmernosti ENP.

1 Zapisniki o zaslišanju zahtevane osebe in o naroku pred predajo z dne 22. 11. 2022, 1. 12. 2022, 17. 1. 2023 in 16. 2. 2023. 2 Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami. 3 Uradni list Evropske unije C 335/2017, 6. 10. 2017. 4 Okvirni sklep 2002/584/PNZ in ZSKZDČEU-1 določb o sorazmernosti ENP nimata. 5 Člen 2 (1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ se glasi: „Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom vezanim na odvzem prostosti najmanj dvanajst mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep vezan na odvzem prostosti izrečena, za kazni do najmanj štirih mesecev.“ 6 10. točka Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ se glasi: „Mehanizem Evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami.“ 7 Sodba C-216/18 PPU z dne 25. 7. 2018. 8 ENP z dne 9. 1. 2023 se nahaja nepopisan za prilogami spisa B in C.