Jedro

Po določilu 2. odst. 188. čl. OZ pri odločanju o tem, koliko znaša delež vsakega od solidarnih dolžnikov, sodišče ne odloči le glede na težo posledic, ampak tudi glede na krivdo vsakega dolžnika. Tožbeni zahtevek na delno povrnitev škode bi bil neutemeljen le v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da njenemu zavarovancu ni mogoče pripisati nobene krivde za nezgodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. delno v prvem odstavku izreka tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.720,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.131.200,00 SIT od 24. 03. 2004 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje do plačila pa od 4.270,41 EUR;

2. v celoti v drugem odstavku izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki del njenih pravdnih stroškov v znesku 888,35 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude plačila.

II.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu prvega odstavka izreka izpodbijana sodba potrdi.

III.

Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 278,04 EUR, po preteku tega roka v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

I. 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi na plačilo 9.440,83 EUR s pp in odločilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške s pripadki.

2.1. Predmetna pravda je regresna pravda. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je dne 29. 01. 2003 v križišču Jurčkove in neimenovane ceste, ki vodi proti Dolenjski cesti, prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi pri tožeči stranki zavarovano osebno vozilo oškodovanke in pri toženi strani zavarovano tovorno vozilo s polpriklopnikom drugega udeleženca nezgode. Do trčenja je prišlo, ko je voznik tovornega vozila, ki je vozil po prednostni cesti, zapeljal v križišče, ne da bi se prepričal, če to lahko varno stori, saj je v nepregledno križišče zapeljal s hitrostjo 90 km/h. Takrat pa je iz njegove desne iz neprednostne ceste v križišče zapeljala zavarovanka tožeče stranke, ne da bi se prepričala, če to lahko varno stori in zavarovancu tožene stranke, ki je vozil po prednostni cesti, zaprla pot. Prišlo je do nezgode, v kateri sta zaradi pretrpljenih poškodb umrli voznica osebnega avtomobila in njena sopotnica, tožeča stranka pa je sorodnikom pokojne voznice izplačala odškodnino. Tožeča stranka meni, da je za nezgodo podana odgovornost obeh udeležencev in sicer voznice osebnega vozila v obsegu 60 %, voznika tovornega vozila pa v višini 40 %.

2.2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je zavarovanec tožene stranke, ki je sicer vozil s hitrostjo od 61 do 64 km/h prekoračil predpisano omejitev (50 km/h), vendar ta prekoračitev ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Glede na to, da je zavarovanka tožeče stranke zavarovanca tožene stranke izsilila, posledice nezgode, če bi on vozil v mejah dovoljene hitrosti, ne bi bile bistveno manjše. 3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

II.

1. Ko je izvedenec cestnoprometne stroke med postopkom pred sodiščem prve stopnje podal svojo oceno, da zavarovanec tožene stranke v križišče ni zapeljal z zatrjevano hitrostjo 90 km/h, pač pa s hitrostjo od 61 km/h do 64 km/h, je tožeča stranka v vlogi z dne 18. 10. 2007 izrazila pomislek, da tahograf ni deloval pravilno. Kakšnih posebnih razlogov za pravilnost delovanja tahografa pa ni navedla. Predlagala je le, naj izvedenec ugotovi hitrosti vožnje obeh vozil po drugih metodah, brez upoštevanja tahografa, vključno s crash teorijo. Sodišče prve stopnje je tem pripombam sledilo in odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec je dopolnitev opravil in med drugim pojasnil, zakaj preverjanje točnosti tahografa s predlagano metodo ni sprejemljivo. Tej dopolnitvi je tožeča stranka ponovno ugovarjala, s predlogom za postavitev novega izvedenca. Ker pa tožeča stranka dvoma v pravilnost delovanja tahografa ni konkretizirala, izvedenec pa je v dopolnitvi svojega mnenja, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče, logično, jasno in popolno pojasnil, zakaj uporaba crash metode v predmetni zadevi ni uporabna, ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ni postavilo drugega izvedenca. Odločilno pravno dejstvo o hitrosti tovornega vozila, kot izhaja iz tahografa, je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazano z dokaznim standardom izven razumnega dvoma.

2. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila v območju trčenja hitrost vožnje omejena na 50 km/h, zavarovanec tožene stranke pa je vozil s hitrostjo od 61 do 64 km/h. Sodišče prve stopnje je sledeč izvedenskemu mnenju ugotovilo, da je bistveni vzrok nezgode napaka voznice, ki je spregledala tovorno vozilo. Tožbeni zahtevek na povrnitev dela izplačane škode pa je, kot rečeno, zavrnilo na podlagi presoje, da ni podana soodgovornost zavarovanca tožene stranke, saj posledice nezgode ne bi bilo bistveno manjše, tudi če bi zavarovanec tožene stranke v križišče zapeljal v mejah dovoljene hitrosti.

3. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je taka presoja prvostopnega sodišče materialno pravno zmotna. Po določilu 2. odst. 188. čl. OZ pri odločanju o tem, koliko znaša delež vsakega od solidarnih dolžnikov, sodišče ne odloči le glede na težo posledic, ampak tudi glede na krivdo vsakega dolžnika. Pritožba ne izpodbija odločilnih prvostopnih ugotovitev (1), da je zavarovanka tožeče stranke izsilila prednost zavarovancu tožene stranke s tem, da je istočasno kot on s prednostne cest zapeljala v križišče iz neprednostne in (2) da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo najmanj 61 km/h. Na ti dve ugotovitvi, ki jima tudi tožeča stranka med pravdo ni oporekala, je pritožbeno sodišče vezano. Ocenjuje pa, da je prvostopno sodišče s tem, ko je zanemarilo krivdo (ki je nujno povezano s protipravnostjo) zavarovanca tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek na delno povrnitev škode bi bil glede na obrazloženo neutemeljen le v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da njenemu zavarovancu ni mogoče pripisati nobene krivde za nezgodo. To pa pomeni, ne le da bi moral (1) voziti znotraj predpisane hitrosti, ampak tudi, da bi moral kot voznik tovornega vozila s priklopnikom, ki je (glede na ugotovitev izvedenca, da je bilo to vozilo 13 krat težje od osebnega vozila) toliko bolj nevaren za druge udeležence v cestnem prometu (2), voziti tako previdno, da mu ne bi bilo mogoče očitati nobene nepazljivosti. Da ni vozil do te mere skrbno, pa izhaja (1) iz dejstva, da je najmanj za 11 km/h prekoračil dovoljeno hitrost in iz (2) njegove izpovedi, da osebnega vozila pred trčenjem sploh videl ni.

4. Zmotna uporaba materialnega prava je narekovala spremembo izpodbijane sodbe (4. odst. 358. čl. ZPP). Delež odgovornosti med zavarovanko tožeče in zavarovanca tožene stranke je pritožbeno sodišče presojalo glede na težo posledic in težo krivde vsakega od njiju. Presodilo je, da je bila teža kršitve zavarovanke tožeče stranke neprimerno večja, saj je zavarovancu tožene stranke izsilila prednost. Tako ravnanje pa bi, če bi oba udeleženca pripeljala v križišče z osebnim vozilom upoštevajoč, da je on vozil s hitrostjo od 61 do 64 km/h zahtevala porazdelitev soodgovornosti v razmerju 90 : 10. Ker pa je tovorno vozilo neprimerno nevarnejše od osebnega vozila, saj je močnejše, težje in zavzema večji del cestišča, je pritožbeno sodišče presodilo, da njen delež pri nastanku škode znaša 80 %, njegov pa 20 %.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tožbenemu zahtevku po višini ni ugovarjala. Ker s tožbenim zahtevkom tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 2.262.400,00 SIT kot 40 % delež izplačane odškodnine, po oceni pritožbenega sodišča pa znaša delež zavarovanca tožene stranke le 20 %, to je polovica vtoževanega zneska, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo le do višine 1.131.200,00 SIT oz. sedaj 4.270,41 EUR.

6. Z opominskim pismom z dne 05. 07. 2004 je tožeča stranka pozvala toženo stranko, naj ji najkasneje do 07. 08. 2004 plača vtoževani znesek. Ker pa je s tožbo zahtevala plačilo obresti od 24. 03. 2004, ko je sorodnikom pokojne zavarovanke tožeče stranke izplačala odškodnino, ji je pritožbeno sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od dneva izplačila škode (1. odst. 963. čl. OZ). Iz omenjenega dopisa namreč ne izhaja, da se tožeča stranka odpoveduje zakonskim zamudnim obrestim, ki ji po zakonu pripadajo.

7. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Od zahtevane nagrade je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo vse stroške, ki so razvidni iz specificiranega stroškovnika in sicer skupno 3.315 odvetniških točk, pri čemer odpade na glavne storitve po 500 točk za sestavo tožbe in za prvi pripravljalni spis z dne 18. 10. 2007 ter za prvo obravnavo 7.12.2006, za drugi dve po 250, za pripravljalni spis z dne 24. 11. 2007 375 točk, ostalo pa za manjše storitve, kot je nagrada za odsotnost iz pisarne in nagrada za pritožbo zoper sklep o odmeri izvedenine. Ob vrednosti točke 0,459 EUR na dan izdaje te sodbe to znaša 1.475,85 EUR. Od dejanskih stroškov ji je priznalo 253,83 EUR (kilometrina in cestnina) ter za takso 94,40 EUR. Takse za sodbo ji ni priznalo, saj je do odločitve o tej zadevi ni plačala. Ker je s tožbenim zahtevkom uspela le do polovice, ji je priznalo polovico teh pravdnih stroškov, od 1.823,91 EUR le 911,95 EUR. Edini stroški, ki so nastali toženi stranki, je taksa za odgovor v znesku 47,20 EUR. Ker je v tej pravdi uspela s 50 %, ji mora tožeča stranka povrniti polovico njenih pravdnih stroškov, to je 23,60 EUR. Ta znesek je sodišče zato odštelo od tožeči stranki priznanih stroškov in tako toženi stranki naložilo v plačilo 888,35 EUR pravdnih stroškov. Če teh stroškov tožena stranka ne bo plačala v 15. dneh, pa bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

8. Ker je tožeča stranka s pritožbo do polovice uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti tudi polovico njenih pravdnih stroškov. Za sestavo pritožbe ji je priznalo 600 točk, kar znaša 275,04 EUR, za takso pa 188 točk. To skupno znaša 463,40 EUR, upoštevajoč 20 % DDV pa 556,08 EUR. Polovico tega zneska znaša torej 278,07 EUR.