Jedro

Toženka mora ustrezno konkretizirati ugovorne navedbe o vrsti in času nastanka stroškov, obračunanih v skupnih razdelilnikih, da lahko sodišče upošteva učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173786/2014 z dne 24. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka v celoti, v 3. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 62,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu pa je 3. odstavek izreka sklepa, in sicer za izvršilne stroške v znesku 26,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da tožnica ni navedla zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževano terjatvijo. V dopolnitvi tožbe (red. št. 9 spisa) je navedla, da je upravnica, toženka pa lastnica posameznih delov stavb in parkirišč v stavbah, ki jih upravlja. Zatrjevala je, da zahteva plačilo stroškov obratovanja in upravljanja po mesečnih razdelilnikih od decembra 2013 do avgusta 2014. Drži, da se je nanje sklicevala, na kar opozarja toženka v pritožbi, vendar je tožnica izrecno navedla, da naj se štejejo kot del njene trditvene podlage. V dopolnitvi tožbe je opisala, kaj iz njih izhaja (kateri mesec, katera storitev, kdo je opravil storitev, identifikacijski podatki računa in njegova višina, način delitve in delež stroška, ki odpade na toženko) in kako jih je treba brati, predstavila pa je tudi ključ delitve. Vse razdelilnike je tudi priložila. Poleg tega je priložila tudi listino „izpis za pravdni postopek“, ki prikazuje stroške, ki so ostali neporavnani, za to listino pa je ravno tako pojasnila, kako jo je treba „brati“. Po prepričanju višjega sodišča je tožnica navedla zadostno trditveno podlago za preizkus temelja in višine vtoževane terjatve, vendar toženka tem njenim trditvam (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) ni konkretizirano nasprotovala.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 2262/2013 z dne 5. 11. 2013 nad toženko začel postopek prisilne poravnave, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 26. 8. 2014. Pravilno je povzelo, da prvi odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP določa, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Tožnica zatrjuje, da vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja po razdelilnikih za obdobje od decembra 2013 do avgusta 2014, toženka pa navaja, da se vtoževani stroški nanašajo na obdobje od 1. 11. 2013 do 31. 12. 2013, kar pomeni, da bi lahko (glede na datum začetka postopka) prisilna poravnava učinkovala na terjatev iz naslova stroškov, ki so nastali v obdobju od 1. 11. 2013 do 5. 11. 2013 (5 dni). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnice, da se (vsi) stroški obračunavajo v rednih mesečnih obračunih za storitve, opravljene v preteklih mesecih,(1) sklepalo, da so stroški za november 2013 obračunani v razdelilniku, ki je bil izdan za mesec december 2013 (priloga A1 spisa).

8. Toženka tudi v pritožbi vztraja pri tem, da bi morala tožnica pripraviti tak razdelilnik stroškov, ki bi ločeno prikazoval stroške, ki so nastali pred začetkom postopka prisilne poravnave (torej za obdobje od 1. 11. 2013 do 5. 11. 2013) in stroške, ki so nastali po tem, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Kot prvič zato, ker je ugovor, da je zaradi pravnih učinkov pravnomočno potrjene prisilne poravnave prenehala tožničina pravica uveljavljati plačilo terjatve (214. člen ZFPPIPP), ugovor toženke. Ona je tista, ki ga mora ustrezno konkretizirati, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sploh pa to velja v konkretnem primeru, ko je mogoče iz razdelilnikov stroškov, ki so v spisu, razbrati, na katero obdobje se stroški nanašajo in za kakšne vrste stroškov gre. Od pravne narave njihovega nastajanja (mesečno/dnevno) je namreč odvisno, ali je mogoče njihov skupni mesečni obračun „cepiti“ na dva dela (tako da na del mesečnih stroškov, ki so nastali pred začetkom postopka prisilne poravnave, slednja vpliva, na stroške, ki so nastali po njenem začetku, pa ne). Glede na manjkajočo trditveno podlago toženke o tem, na katere stroške prisilna poravnava sploh vpliva, se zdi preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da v sredini meseca začeta (in kasneje potrjena) prisilna poravnava ne vpliva na obratovalne stroške in stroške upravljanja, ki so obračunani ob koncu meseca, v katerem se je začela prisilna poravnava.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz trditvene podlage tožnice ne izhaja npr. da bi se stroški upravljanja obračunavali za tekoči mesec, niti tega ne zatrjuje toženka.