Jedro

Tožnik se je poškodoval na dotrajanih stopnicah, ki vodijo iz zgradbe, v kateri je delal. Stopnišče je bilo v času nezgode poškodovano in dotrajano ter potrebno temeljite sanacije, česar se je tožena stranka zavedala, vendar kljub temu ni poskrbela, da bi se stopnice sanirale, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo nezgodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 2.748,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 271,50 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna. Stopnišče na katerem se je tožnik dne 23. 3. 2009 poškodoval je bilo v kritičnem času sicer dotrajano, vendar ga je bilo mogoče normalno uporabljati. Na to kaže dejstvo, ki je po mnenju tožene stranke odločilno in tudi za tožnika ni sporno, da so jih uporabljali vsi, pa se nihče razen tožnika na njem ni poškodoval. Če bi sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna zaradi dotrajanosti stopnišča in razrahljane rešetke, pa tožena stranka za tožnikovo škodo ni odgovorna v celoti. Sodišče je tožniku odmerilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo v višini 2.500,00 EUR, pri čemer je prisojena odškodnina previsoka. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je protibolečinska sredstva jemal po potrebi in če ji jih zdravnik ob prvem obisku ni predpisal – izvid Kliničnega centra ... z dne 23. 3. 2009 – jih je lahko kupil v prosti prodaji, za ta pa je splošno znana, da so manj močna. Prav tako je previsoka odškodnina za prestani strah v višini 200,00 EUR. Tožnikov strah glede na naravo poškodbe ni bil takšne intenzivnosti in trajanja, da bi opravičeval prisojo odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.748,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika ugotovilo, da obstoji temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev pravilno sprejelo na podlagi določil 216. člena ZPP, ki sicer določajo, da če bi bilo odločanje o podlagi ali višini zahtevka pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma višino zahtevka, odloči po prostem preudarku. V konkretnem primeru bi stroški za postavitev izvedenca prestavljali nesorazmeren strošek, ki ga je sicer sodišče ocenilo na okoli 40 %.

Odškodninska odgovornost (delodajalca) je podana, če so kumulativno podani elementi: škoda, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza ter odgovornost za nastalo škodo, kar pomeni, da če ni podan eden od elementov, odškodninska odgovornost ne obstoji. V konkretnem primeru je sodišče primarno presojalo ali je šlo za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in ugotovilo, da le ta ni podana. Sodišče je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, pri čemer se je tožnik poškodoval na dotrajanih stopnicah, ki vodijo iz zgradbe v kateri sicer dela. Ob navedenem je sodišče ugotovilo, da je bilo stopnišče v času nezgode poškodovano in dotrajano ter potrebno temeljite sanacije, česar se je zavedala tožena stranka in to tudi ni zanikala. Tožena stranka pa zaradi svoje zaostrene finančne situacije ni poskrbela, da bi se stopnice sanirale.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 43. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev, v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 – s sprem. - ZVZD) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati varnost in zdravje v zvezi z delom, pri čemer mora izvajati potrebne ukrepe. Tožena stranka navedenega ni storila, čeprav so se stopnice uporabljale vsakodnevno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za nematerialno in materialno škodo v skupni višini 2.748,13 EUR, pri čemer predstavlja odškodnina za nematerialno škodo 2.700,00 EUR in odškodnina za materialno škodo znaša 48,13 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo v višini 2.500,00 EUR previsoka. Glede na obseg, intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče utemeljeno štelo, da je imel tožnik hude bolečine vsaj nekaj dni po poškodbi, nato pa so le-te pojenjale. Glede na podobne primere je odmerjena odškodnina v višini 2,4-kratnika povprečne neto mesečne plače zaposlenega v RS v času sojenja primerna in pravična odškodnina. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za pretrpljeni strah v višini 200,00 EUR, pri čemer je tožnik primarni strah ob sami poškodbi utrpel, nato pa sekundarni strah, potem ko je naslednji dan moral poiskati zdravniško pomoč zaradi bolečin in oteklosti gležnja tudi še po enem mesecu od nezgode. Tako je odškodnina za strah primerna. Sodišče je pravilno odločilo tudi glede višine materialne škode v višini 48,13 EUR. Ob navedenem je povsem neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti soodgovornost tožnika iz razloga, ker so stopnice uporabljali vsi zaposleni in do poškodbe ni prišlo, prav tako pa je tožnik vedel, da so stopnice dotrajane. Tožena stranka je bila tista, ki je morala poskrbeti, da se dotrajane stopnice sanirajo na način da ne bi prišlo do poškodbe ne tožnika in tudi ne nobenega drugega delavca in tožniku ni mogoče očitati, da bi moral biti bolj pazljiv. Stopnice so namreč namenjene temu, da se po njih normalno hodi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.