Jedro

Tožeča stranka v tožbi svoj pravni interes utemeljuje z navedbo ugotovljenih neskladnosti izpodbijanega akta z veljavno zakonodajo, v posledici česar naj se nekaterih določb občinskega odloka ne bi dalo realizirati, oziroma bi lahko povzročile motnje pri poslovanju tožeče stranke, v zvezi z imenovanjem in razreševanjem strokovnega vodje ter imenovanjem direktorja. Z zaostritvijo potrebnih kvalifikacij direktorja bo glede na vsesplošne težave pri kadrovanju zdravnikov v lokalnem okolju otežen postopek izbire in potrditve direktorja. Tožeča stranka z tožbenimi navedbami po oceni sodišča ni izkazala, da bi bilo z izpodbijanim aktom neposredno poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, temelječe na Ustavi, zakonu ali drugem predpisu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Zdravstveni dom Ilirska Bistrica, ki jo je 11. 12. 2014 sprejel Občinski svet Občine Ilirska Bistrica (Ur. l. RS, št. 94/2014, v nadaljevanju Odlok). Skupaj s tožbo je tožeča stranka podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe o stvari. V tožbi navaja, da tožeča stranka v postopek sprejemanja izpodbijanega Odloka ni bila vključena, zato ni mogla vplivati na njegov sprejem. Po objavi Odloka je ugotovila, da je akt, ki ureja ustanovitev zdravstvenega doma, pri urejanju posamičnih razmerij neskladen z veljavno zakonodajo. Nadalje navaja, da se nekaterih določb Odloka ne bo dalo realizirati, kar bi lahko povzročilo težko nadomestljive posledice in motnje pri poslovanju zdravstvenega doma, zato kot tožeča stranka izkazuje pravni interes za vložitev tožbe in za zadržanje izvajanja določenih določb izpodbijanega Odloka in njihovo uskladitev z veljavno zakonodajo. V nadaljevanju navaja ugotovljene kršitve Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Skupaj z vloženo tožbo je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvajanje izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve o tožbi, saj ji bo z uveljavitvijo izpodbijanega Odloka nastala težko popravljiva škoda.

Sodišče je s sklepom III U 21/2015-2 z dne 30. 1. 2015 zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 20/2015 z dne 17. 3. 2015 izpodbijani sklep sodišča z dne 3. 1. 2015 (pravilno 30. 1. 2015) razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v ponoven postopek z napotilom, da v ponovnem postopku, še pred odločitvijo o začasni odredbi, opravi predhodni preizkus tožbe.

K točki I. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali tožnik v tožbi uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in je po tem zakonu lahko stranka postopka, oziroma ali upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo na zakon oprto osebno korist (pravni interes).

Tožeča stranka torej mora izkazati pravni interes za izpodbijanje akta. Pravni interes pa ima oseba, ki izkaže, da ji je z izpodbijanim aktom neposredno poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, temelječe na Ustavi, zakonu ali drugem predpisu. Za obstoj pravnega interesa mora tožeča stranka izkazati, da bi ugoditev njeni tožbi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki bi je brez tega ne mogla doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve tožbe izboljšala svoj pravni položaj in pri tem ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta.

Tožeča stranka v tožbi svoj pravni interes utemeljuje z navedbo ugotovljenih neskladnosti izpodbijanega akta z veljavno zakonodajo, v posledici česar naj se nekaterih določb Odloka ne bi dalo realizirati, oziroma bi lahko povzročile motnje pri poslovanju tožeče stranke, v zvezi z imenovanjem in razreševanjem strokovnega vodje ter imenovanjem direktorja. Z zaostritvijo potrebnih kvalifikacij direktorja bo glede na vsesplošne težave pri kadrovanju zdravnikov v lokalnem okolju otežen postopek izbire in potrditve direktorja.

Tožeča stranka z tožbenimi navedbami po oceni sodišča ni izkazala, da bi bilo z izpodbijanim aktom neposredno poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, temelječe na Ustavi, zakonu ali drugem predpisu.

Sodišče nadalje dodaja, da je izpodbijani akt, akt, ki ga izda občina v okviru izvrševanja ustanoviteljskih pravic na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki določa, da javne zavode ustanavljajo republika, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 518/2012 pri izpodbijanem aktu ne gre za oblastno odločitev, za javno pravni oblastveni posamični akt, ampak za odločitev v izvrševanju ustanoviteljske pravice občine. Ko pa gre za odločitev v izvrševanju ustanoviteljskih pravic, sodno varstvo v upravnem sporu ni možno, saj to ni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v tem primeru zadevnega javnega zavoda, ampak izvrševanje ustanoviteljske pravice občine.

Glede na to, da tožeča stranka pravnega interesa za vložitev tožbe zoper Odlok ni izkazala je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II. izreka: Sodišče je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo. Iz določbe drugega odstavka 32. člena in ostalih določb ZUS-1 izhaja, da je predpogoj za obravnavanje zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, tožba zoper akt, katerega odložitev se zahteva, oziroma akt v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani Odlok v tem upravnem sporu zavrglo, tudi procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene. Zato je sodišče zahtevo tožeče stranke ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki III. izreka: Sodišče je zahtevo tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.