Jedro

Tožena stranka je dopis opredelila kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju tudi navedla razlog za odpoved – neupravičene izostanke tožnika z dela. Takega dopisa tožnik ni mogel razumeti drugače kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ga ni mogel razumeti kot obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pozivom, naj v osmih dneh poda zagovor. Ker mu tako zagovor ni bil omogočen, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 18. 8. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da ga pozove nazaj na delo, mu od 26. 8. 2008 pa do vrnitve na delo vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu od 26. 8. 2008 dalje obračuna in izplača plačo v mesečnem bruto znesku 620,89 EUR, kot bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila (3. točka izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 814,63 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika 11. 8. 2008 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je to obvestilo tožniku vročila šele 18. 8. 2008. S pravnim poukom je bil tožnik pozvan, da v roku 8 dni na sedežu družbe oziroma tožene stranke poda pisni zagovor ali kakorkoli drugače odgovori na nameravano odpoved. Tožena stranka je čakala, da poteče 8 dni po vročitvi pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je po vročitvi dopisa dne 11. 8. 2008), vendar tožnik na obvestilo ni odgovoril. Zaradi navedenega je tožena stranka po poteku 8 dni, dne 26. 8. 2008 tožniku zaključila delovno knjižico in mu jo izročila. Tožnik je bil seznanjen s tem, da se mora prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje, vendar tega ni storil z namenom, da zlorabi svoje pravice in od tožene stranke dobi plačilo za nedelo. Tožnik se je v času od vročitve obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej od 18. 8. 2008 pa vse do 26. 8. 2008 ni javil na delo, čeprav bi v času odpovednega roka moral opravljati delo. Navedeno pomeni, da so bili podani v 83. in 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) navedeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel zadosti časa, da poda pisni zagovor, zato njegova pasivnost ne more iti v breme tožene stranke. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 110. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navaja konkretno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje protispisen in nadaljnjih navedb o tem, kakšna naj bi bila vsebina dopisa tožene stranke z dne 11. 8. 2008, bi bilo možno sklepati, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim vedno podana tudi takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vendar v izpodbijani sodbi takšnega nasprotja ni, pač pa je tožena stranka tista, ki o vsebini dopisa z dne 11. 8. 2008 v pritožbi navaja nekaj povsem drugega, kot pa izhaja iz same listine.

Tožena stranka pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja formalno sicer ne uveljavlja, dejansko pa se navedbe o tem, da je tožniku zagotovila pravico do zagovora, nanašajo ravno na ta pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta dejstva pa so, da tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora. Tožena stranka v pritožbi sicer skuša dokazovati, da je z dopisom z dne 11. 8. 2008 (priloga A/3) tožnika le obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga pozvala, da poda zagovor, vendar iz same listine to ne izhaja. Tožena stranka je na dopisu z dne 11. 8. 2008 njegovo vsebino sama opredelila kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v uvodu tega dopisa tudi izrecno navedla, da tožniku na podlagi 18. člena pogodbe o zaposlitvi daje izredno odpoved pogodbe. V nadaljevanju tudi navaja razlog za takšno odpoved in sicer naj bi bili to neupravičeni izostanki tožnika z dela v času od 4. 8. 2008 do 11. 8. 2008. Takšnega dopisa tožnik dejansko ni mogel razumeti drugače kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti še, ker je v pravnem pouku zgolj prepisana določba drugega odstavka 110. člena ZDR o roku, v katerem je potrebno podati izredno odpoved, nato pa je dodana še opomba, da izredna odpoved začne veljati z 11. 8. 2008 in na podlagi zakona preneha 26. 8. 2008 ter da ima delavec pravico do pritožbe v pisni obliki v zakonskem roku, s tem, da jo vroči ali pošlje na sedež podjetja najpozneje do 18. 8. 2008. Takšnega dokumenta nikakor ni mogoče šteti le za obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pozivom, da tožnik v roku 8 dni poda zagovor, saj bi bilo to v nasprotju s samo listino. V dopisu je izrecno navedeno, da tožena stranka podaja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in (resda nekoliko nejasno) da odpoved začne veljati z 11. 8. 2008 in da na podlagi zakona pogodba preneha s 26. 8. 2008. Tožena stranka še celo v pritožbi to obdobje med 11. 8. 2008 in 26. 8. 2008 šteje za odpovedni rok, v katerem bi moral tožnik prihajati na delo, čeprav je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi značilno ravno to, da pogodba preneha brez odpovednega roka.

Res je sicer, da je tožena stranka po vročitvi dopisa z dne 11. 8. 2008 izpeljala nekakšen dvofazni postopek odločanja o izredni odpovedi in nato tožniku 26. 8. 2008 izdala še sklep o prenehanju delovnega razmerja za nedoločen čas (priloga B/2). V tem sklepu tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni podal pisne obrazložitve glede postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju celo navaja, da ni podal pritožbe na izredno odpoved pogodbe), na kar sledi znova povsem svojevrsten pravni pouk, ki nima nobene podlage v veljavni zakonodaji. Celo v primeru, če je tožena stranka sama morda res štela, da je tožniku z dopisom z dne 11. 8. 2008 dala rok, v katerem naj poda zagovor, preden bo odločila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa iz same listine kaj takšnega ne izhaja in tudi tožnik tega dopisa ni mogel razumeti na ta način. Tožena stranka bi v skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR tožniku morala povsem nedvoumno določiti čas in kraj, kjer bi lahko podal svoj zagovor, tega pa ni storila.

Ob ugotovitvi, da tožniku ni bil omogočen zagovor in da obenem niso izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Drugi odstavek 83. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR, razen če obstojijo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR pa mora delodajalec v disciplinskem postopku (smiselno pa to velja tudi za postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Tožena stranka v zvezi z omogočanjem zagovora ni storila ničesar od navedenega, zato sodišče prve stopnje res ni moglo ravnati drugače kot da je razveljavilo nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Nesmiselne so pritožbene navedbe, da je tožnik zlorabil svoje pravice, ker se ni prijavil na Zavod za zaposlovanje, kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da to mora storiti. V kolikor bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožnik ne bi bil upravičen do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sicer pa je tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja sama navedla, da tožnik ni upravičen do „dajatev odpravnine in zavarovanja za primer brezposelnosti“, zaradi česar so protispisne drugačne pritožbene navedbe.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, čeprav glede tistega dela, ki se nanaša na regres za letni dopust, ne navaja nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče tudi glede tega dela izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ob izpovedbi direktorja tožene stranke, da bodo delavcem in tudi tožniku izplačali regres za letni dopust v višini 700,00 EUR, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Sicer pa tožnik regres za letni dopust za leto 2008 vtožuje v višini, kakršna je določena v prvem odstavku 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in način usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). Prvi odstavek 21. člena KPPI namreč določa, da regres za letni dopust v letu 2008 znaša najmanj 665,00 EUR, oziroma v podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa. Po temelju pa je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2008, saj je ta v plačilo zapadel še pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa tudi sicer je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita. V skladu s 1. odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta (tožnik je imel pravico do letnega dopusta za leto 2008) izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače V skladu z drugim odstavkom 131. člena ZDR pa mora delodajalec regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo zakonske zamudne obresti od 2. 7. 2008 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.