Jedro

V tem postopku je bilo odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je prvostopenjski organ menil, da zadostuje vpogled v evidence, čeprav je tožnik kasneje v pritožbi dokazoval, da je nemogoče, da ne bi bil izbrisan. Taka možnost dokazovanja tožniku ni bila dana v postopku na prvi stopnji in je zato šlo tudi za bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-3200/2013-5 z dne 26. 9. 2013 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Navedeno določilo določa, da se za državljana Republike Slovenije, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje, šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva Republike Slovenije. O navedenem se državljanu Republike Slovenije na prošnjo izda posebna odločba. S posebno odločbo se odloči o tem, da se šteje, da je imel tujec ali slovenski državljan v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje tudi za nazaj, to je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do sprejema v državljanstvo Republike Slovenije in da je imel v tem času v Republiki Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče. Prvostopenjski organ je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije dne 21. 5. 2001 in da mu pred tem ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil iz evidence registra stalnega prebivalstva pa je razvidno, da tožnik ni bil odjavljen na podlagi 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91 – I). Glede na to, da je tožnik vložil zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izenačen z državljani Republike Slovenije, z izjemo možnosti nakupa nepremičnin. To pomeni, da mu ni prenehala prijava stalnega prebivališča na podlagi določb 81. člena Zakona o tujcih, saj ima neprekinjeno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. od 6. 10. 1976. Šteje se, da je bila oseba izbrisana, če ji je dne 26. 2. 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča. Tožnik pa je imel ves čas prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. in ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb 81. člena Zakona o tujcih. Prvostopenjski organ je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, naj se vsi pritožbeni ugovori iz upravnega postopka štejejo sedaj za tožbene ugovore. Ne strinja se s trditvijo, da ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik bi moral biti izenačen z državljani Republike Slovenije na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine, v resnici pa ni bil, ampak je bil izenačen z izbrisanimi. ZUSDDD take situacije izbrisanih, katerih izbris iz registra stalnega prebivalstva je bil po mnogih letih molče anuliran, sploh ne upošteva in tako uradnikom ne daje izrecne podlage za kakršnekoli pozitivne ali negativne odločitve. Iz navedenega razloga tožnik meni, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, zato subsidiarno predlaga prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti ZUSDDD. Sicer pa je možno ob logični, sistematični in teleološki interpretaciji ZUSDDD tudi takim prošnjam, kot je v obravnavanem primeru, ugoditi in sicer z vzpostavitvijo fikcije, da je prizadeti v spornem obdobju imel dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi bila pravičnejša in hitrejša rešitev. Iz navedenega razloga tožnik sodišču predlaga tako razlago ZUSDDD, ki omogoča opisano rešitev. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v svoji odločbi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZUSDDD v 1.b členu določa, da se za državljana Republike Slovenije, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje, šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije dne 21. 5. 2001, pač pa je sporno, ali je bil tožnik izbrisan. Prvostopenjski organ se pri tem sklicuje na podatke iz evidence registra stalnega prebivalstva, iz katerih izhaja, da tožnik ni bil odjavljen na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Prvostopenjski organ še navaja, da glede na to, da je tožnik vložil zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izenačen z državljani Republike Slovenije. Po mnenju prvostopenjskega organa to pomeni, da mu ni prenehala prijava stalnega prebivališča. Nadalje zatrjuje, da ima neprekinjeno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. v Ljubljani od 6. 10. 1976. Vendar pa v konkretnem primeru dejansko stanje glede tožnikovega izbrisa ni nesporno ugotovljeno. Tožnik navaja, naj se pritožbene navedbe upoštevajo tudi kot tožbene navedbe. V teh pritožbenih navedbah pa tožnik zatrjuje, da vse do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo, ni mogel uveljavljati nobenih pravic, ki so bile vezane na stalno prebivališče. Trdi, da ne drži navedba pristojnega organa, da je v celotnem obdobju od osamosvojitve lahko uveljavljal vse pravice, razen nakupa nepremičnine. Zatrjuje, da ni mogel urediti nobene svoje pravice. Med drugim tudi zatrjuje, da ni mogel pridobiti osebne izkaznice, podaljšati vozniškega dovoljenja, legitimiral se je lahko zgolj s potrdilom o vloženi prošnji za začasno prebivanje z dne 19. 9. 1994. Razen tega ni mogel pridobiti kartice zdravstvenega zavarovanja ter obiskati osebnega zdravnika. Tožniku ni bilo dano, da bi to navajal že v postopku na prvi stopnji, ker prvostopenjski organ ni opravil zaslišanja stranke, saj se odločba opira izključno na evidence registra stalnega prebivalstva, ni pa se z zaslišanjem tožnika preverjalo, ali je res točno, da je tožnik ves čas bil vpisan v register stalnega prebivalstva, ko pa je v pritožbenem postopku navajal drugače. Tožniku v prvostopenjskem postopku ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, to je o tem, ali res ni bil izbrisan. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku pa je bilo odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je prvostopenjski organ menil, da zadostuje vpogled v evidence, čeprav je tožnik kasneje v pritožbi dokazoval, da je nemogoče, da ne bi bil izbrisan. Taka možnost dokazovanja pa tožniku ni bila dana v postopku na prvi stopnji in je zato šlo tudi za bistveno kršitev pravil postopka.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dati tožniku možnost, da se seznani s trditvijo, da ni bil nikoli izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da se o tej trditvi izjasni.

Sodišče je odločilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka in ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz teh razlogov, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.