Jedro

Glede na uzakonjeno objektivno odgovornost proizvajalca za stvari z napako (179. člen ZOR) potrošniku ni treba dokazovati konkretne storitve ali opustitve v proizvodnem procesu, ki je povzročila napako proizvoda. Proizvajalec mora dokazati, da napaka v proizvodnji ni bila mogoča in da je osnovni vzrok v okoliščinah, za katere ne odgovarja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v obsodilnem delu prve tožene stranke (točka I. izreka prve sodbe prvi odstavek izreka druge sodbe) ter v izreku o plačilu stroškov prve tožene stranke pred sodiščem prve stopnje (točka I. izreka prve sodbe) in v odločitvi o pritožbenih stroških (drugi odstavek izreka druge sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka J. M. Z. p.o. plačati tožnicama po 700.000,00 SIT odškodnine vsaki, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek proti drugotoženemu T. p. C. C. je v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da sta si tožnici pokvarili zdravje 5.10.1992, ko sta jedli že pripravljene čevapčiče, ki jih je izdelala prva tožena stranka in jih je prva tožnica kupila pri drugotoženi stranki. Ker sta tožnici zboleli zaradi okužbe s Salmonello enteritidis, ki je bila kasneje najdena tudi v preostalem zavitku čevapčičev, je sodišče štelo, da je podana vzročna zveza med uživanjem okuženih čevapčičev in boleznijo tožnic. V zvezi z odgovornostjo je z metodo izključevanja ugotovilo, da je po 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) objektivno odgovoren proizvajalec, to je prva tožena stranka, pri kateri ni mogoče izključiti okužbe živila v proizvodnem procesu, morebitno odgovornost druge tožene stranke in tožnic pa je izključilo. Glede škode se je prepričalo, da so podani pogoji za prisoditev odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po 200. členu ZOR in da znaša pravična odškodnina po 700.000,00 SIT za vsako od tožnic. Poleg navedenih glavnic je prvi toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v nerazdelnem znesku 448.404 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila prva tožena stranka, ki je uveljavljala vse tri pritožbene razloge, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je z uporabo prvega odstavka 179. člena ZOR in z razlago, da so edini možni izvor okužbe kontaminirani čevapčiči. Očitane bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je presojalo predvsem v povezavi z izpodbijanjem dejanske podlage prvostopenjske odločitve, a se je strinjalo, da je ob prosti presoji dokazov in izključitvi vseh drugih možnih prenašalcev okužbe podana le odgovornost prve tožene stranke, ki je proizvedla sporno živilo. V zvezi s stroški pritožbenega postopka je odločilo, da jih morata kriti stranki sami.

Prvotožena stranka je nato vložila revizijo, v kateri izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenih zahtevkov, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita bistveno kršitev postopkovnih določil po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih in ker razlogi nasprotujejo listinam in zapisnikom ter sami sebi. Po njenem ni dokazov, da so bili čevapčiči okuženi s salmonelo že pri proizvajalcu, saj sodišči to samo domnevata, čeprav bi morali tožnici dokazati obstoj napake v proizvodu. Sodišči, ki sta ugotavljali kontaminiranost spornih čevapčičev z izločitvijo ostalih možnih prenosov okužbe, nista upoštevali razlogov za izločitev odgovornosti prvotožene stranke. Neutemeljeno sta upoštevali mnenje Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, čeprav ob njegovi izdelavi niso bili upoštevani predpisi in pravila stroke. Pravilnik o metodah mikrobioloških analiz in superanaliz živil namreč natančno določa postopek mikrobiološke preiskave živila, dejansko pa je bil vzet vzorec v nasprotju s predpisom, saj je tehtal manj kot 200 gramov in ni bilo analizirano originalno zapakirano živilo istega datuma proizvodnje kot sporno živilo. Neupoštevanje teh določil in pojasnilo pritožbenega sodišča, češ da omenjeni pravilnik ureja le preizkušanje vzorcev, revidentka ne more sprejeti. Dodaja, da je bilo analizirano živilo, ki je bilo kupljeno in zaužito 5.10.1992, šele 8.10.1992, ves vmesni čas pa je bilo pri tožeči stranki. Revidentka očita sodišču druge stopnje, da pri tem ni upoštevalo in ni navedlo, zakaj ni upoštevalo izpovedi priče J. M., ki je opozoril, da bi morali analizirati originalno zapakiran vzorec živila istega proizvodnega datuma; da bi morali zajeti v analizo tudi kuhinjo tožeče stranke in predmete v njej ter da je priča pojasnila, da je pri proizvodnji prvotožene stranke organiziran stalen nadzor veterinarske inšpekcije, ki stalno jemlje vzorce; da iz listin izhaja, da v letu 1992 ni bilo nobene okužbe s salmonelami, niti v mesu živali, niti pri delavcih, da je bilo tedaj proizvedenih 1200 paketov čevapčičev in da nikjer v Sloveniji ni bilo nobenega drugega primera okužbe. Zato revidentka trdi, da ni dokazan obstoj napake na izdelku, to je njegova okuženost s salmonelo v času, ko so bili čevapčiči dani v promet. Izraža možnost okužbe pri tožnicah (bodisi v kuhinji ali s priborom ali z rokami kliconoske), torej sekundarne okužbe, za katero prvotoženka ni odgovorna, in drugostopenjskemu sodišču očita, da ni pojasnilo svoje trditve, da lahko posamezne predmete okuži le bacilonosec, saj trditev ni resnična in nima opore v podatkih spisa (posamezni predmeti so bili lahko predhodno ukuženi z drugimi živili).

Revidentka očita sodiščema poleg bistvenih kršitev postopka tudi zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi bilo treba z izvedencem s področja veterine razčistiti sporna dejstva, ki jih je navajala že v vlogi z dne 5.5.1998. Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožnicama in drugotoženi stranki, ki nanjo niso odgovorile, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta za presojo proizvajalčeve odgovornosti pravilno izbrali materialnopravni predpis - 179. členu ZOR, ki pravi: "Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za morebitno škodo, ki nastane zaradi take napake." Analiza tega člena pokaže, da ZOR sicer ne opredeljuje pojma stvari, toda njegovo definicijo lahko najdemo v drugih zakonih. V konkretnem primeru je treba uporabiti Zakon o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (ZZNPRS, Ur.l. 55/78 in 58/85), ki v 1. in 2. členu določa, da so živila stvari, ki se proizvajajo in jih uporabljajo ljudje za hrano in pijače v predelanem ali nepredelanem stanju. V Zakonu o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (ZZN, Ur.l. SRS, št. 17/75 in 42/86) pa najdemo opredelitev, da zajema proizvodnja živil tudi obdelavo, predelavo in pripravo živil. Ker je pomemben čas napake, je proizvajalec odgovoren za proizvodnjo, dokler ne da živila v promet. Kot promet živil sta po ZZN mišljena ravnanje in postopek z živili od trenutka, ko je končana proizvodnja, pa do trenutka, ko je živilo izročeno potrošniku.

Pojem napake izdelka je treba široko razlagati, čeprav popolne varnosti proizvajalec ne more zagotoviti. Gre za pomanjkanje varnosti, ki jo lahko potrošnik upravičeno pričakuje. Proizvajalec mora upoštevati in potrošniku predstaviti izdelek glede na njegovo normalno rabo. Poleg tega ga mora opozoriti tudi na okoliščine, v katerih je stvar nevarna ali utegne postati nevarna, poskrbeti mora za embalažo, potrošnika pa mora posvariti tudi pred nepremišljeno uporabo stvari. Končno mora proizvajalec računati tudi s tem, da ljudje niso vedno pazljivi, da so pozabljivi in lahkomiselni. V konkretnem primeru gre za piščančje čevapčiče, s katerimi sta si tožnici okvarili zdravje, zato je treba upoštevati tudi predpise, ki veljajo za neoporečnost živil. Tako je v 3. členu ZZNPSR predpisano, da morajo biti živila higiensko neoporečna in da mora biti neoporečna njihova sestava, ki vpliva na biološko vrednost živil. Med razlogi higienske oporečnosti je predvidena predvsem okuženost z bolezenskimi mikroorganizmi ali bolezenskimi zajedavci ali z drugimi mikroorganizmi oziroma zajedavci, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje potrošnikov (prva alineja prvega odstavka 5. člena ZZNPRS). Po pravilniku o pogojih, ki jim morajo glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu (Ur.l. SFRJ, št. 45/83, 43/89 in 39/92), živila ne smejo vsebovati bakterij vrste salmonela v 25g (ml) - (prva točka 4. člena).

Odgovornost proizvajalca za stvar, ki ima napako, je po 179. členu ZOR objektivna, saj to izhaja že iz naslova 5. odseka, kamor je uvrščen ta člen, ki se glasi: Odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti; pa tudi iz vsebine člena, ki določa odgovornost proizvajalca, čeprav se proizvajalec ne zaveda napake ali rizika, ki izhaja iz stvari, ki jo je dal v promet. Zadostuje že potencialna nevarnost in v zvezi s tem sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnjuje, da je zakonodajalec določil tako hudo obliko proizvajalčeve odgovornosti zaradi zahtev po večji varnosti potrošnika. Seveda pa se moramo zavedati, da namen odškodninskih obveznosti ni samo v izravnalno socialnem izhodišču, ki naj varuje predvsem oškodovanca, tako kot v pravu evropskih držav ni samo v njegovi kaznovalni funkciji. Ne nazadnje je ZOR sprejel krivdno odgovornost kot načelo, objektivna odgovornost pa je določena kot izjema.

V danem primeru, v katerem gre torej za objektivno odgovornost proizvajalca, potrošniku ni treba dokazovati konkretne napake (storitve ali opustitve) v proizvodnem procesu, ki je povzročila končno napako proizvoda, pač pa je proizvajalec tisti, ki mora dokazati, da napaka v proizvodnji ni bila mogoča in da je osnovni vzrok v okoliščinah, za katere on ne odgovarja; da gre torej za razloge, ki ga po 177. členu ZOR oprostijo odgovornosti. To pomeni, da tožnicama ni treba dokazati, da je prišlo do napake pri izdelavi piščančjih čevapčičev zaradi primarne okužbe pri uporabi mesa bolnih piščancev, niti da je prišlo do okužbe potem, ko so bili čevapčiči toplotno obdelani in je šlo za sekundarno okužbo v proizvodnem procesu. Dokazati morata le napako stvari v času proizvodnje in vzročno zvezo med zaužitjem spornega izdelka in njuno okvaro zdravja. Ker pa je med trenutkom, ko je prva tožena stranka dala proizvod v promet, do trenutka, ko sta tožnici zaužili sporne čevapčiče, potekal tako postopek prometa živila, kot postopek priprave hrane od nakupa zavitka do zaužitja njegove vsebine pri tožnicah, je treba omogočiti prvi toženi stranki, da dokazuje razloge, ki omogočajo oprostitev njene odgovornosti. V danem primeru se pravdne stranke strinjajo s tem, da sta se tožnici okužili s piščančjimi čevapčimi, v katerih se je razvila Salmonella enteritidis, torej ni mogoča ekskulpacija po prvem odstavku 177. člena ZOR. Toda prva tožena stranka ves čas postopka odklanja možnost, da bi bili sporni čevapčiči okuženi tedaj, ko jih je dala iz proizvodnje v promet, in zatrjuje, da je vzrok škode nastal kasneje, najverjetneje zaradi ravnanja oškodovanih tožnic (drugi odstavek 177. člena ZOR). Tu pa je treba pritrditi revidentki, da nižji sodišči nista uporabili vseh določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti, in da določb, ki sta jih uporabili, nista uporabili pravilno ter nista ugotovili vseh dejstev, ki so bila potrebna za odločitev, kdaj je prišlo do okužbe živila s Salmonello eniteritidis. Čeprav revidentka posebej ne opisuje kršitev materialnega prava, zlasti ne kršitve v zvezi z možno okužbo med prometom živila, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti sodbo tudi v mejah razlogov, ki so navedeni v 386. členu ZPP 1977. Zaradi česa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, bo natančneje pojasnjeno kasneje, v zvezi z bistvenimi kršitvami postopka.

Prva tožena stranka namreč zatrjuje tudi bistvene kršitve procesnega zakona. Pri teh mora sodišče po uradni dolžnosti paziti le na kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, sicer pa mora stranka, ki vloži revizijo, v njej opredeliti in obrazložiti procesne kršitve, ki jih navaja. Prva tožena stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 pred sodiščema prve in druge stopnje, podaja predvsem svojo dokazno oceno, kar ni revizijski razlog, saj je ta pridržana sodišču (8. člen ZPP 1977), poleg tega pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). Kljub temu pa je mogoče v drugem odstavku na 3. strani revizije izluščiti trditev, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbena izvajanja o tem, da analiza Zavoda za zdravstveno varstvo Celje ni bila ustrezna in strokovna, ker je treba za živila, za katera se sumi, da so povzročila alimentarne intoksinacije ali toksikoinfekcije vzeti količino, ki je večja od 200 g, odvisno od ostale količine živila, pri čemer je treba pred analizo ugotoviti stanje embalaže, v kateri je poslan vzorec, podatke o vzorcu, ki so napisani na embalaži in morebitne odmike. Posebej graja pojasnilo pritožbenega sodišča, češ da omenjeni pravilnik ureja le preizkušanje vzorcev, ne pa analize oporečnega živila. Graja je utemeljena, saj razlaga pritožbenega sodišča v zadnjem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe nima podlage v spisu, niti v predpisih.

Četrti člen Pravilnika se namreč sklicuje na v prilogi objavljene metode za mikrobiološke analize živil, v teh pa je v drugem odstavku prvega dela posebej navedeno, da "Če gre za živila, za katera se sumi, da so povzročila alimentarne intoksinacije ali toksikoinfekcije ", torej ne gre le za (preventivno) preiskušanje vzorcev. Poleg tega tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na to, da sodišče lahko prosto ocenjuje dokaze, ni povsem resnična, ker ZPP 1977 vsebuje izjeme od tega pravila, zlasti pa jih vsebujeta ZZN in ZZNPSR. Navedena zakona opredeljujeta organe za opravljanje zdravstvenega nadzora nad živili in izvajanje tega nadzora, v katerem predpisujeta način analiziranja vzorcev ter vsebujeta domneve o dokazni vrednosti izidov take analize in superanalize. Revizijsko sodišče se strinja s trditvijo prve tožene stranke, da so s pojasnitvijo analize Zdravstvenega doma v Celju povezana pomembna pravna vprašanja, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev v sporu in da bi bilo mogoče na podlagi originalno zapakiranega oporečnega proizvoda, ki bi ga dal proizvajalec v promet istega dne, kot sporni zavitek živila, nedvoumno ugotoviti, da je prišlo do okužbe živila v fazi proizvodnje, sicer pa obstaja dvom. Zato je zmotna razlaga pritožbenega sodišča, češ da je škodo povzročila točno določena stvar, ki je imela napako, in da ugotavljanje napak na drugih stvareh, kot tudi morebitnih drugih okužb, za to pravdo ni relevantno. Proizvajalec namreč ni izdelal samo tistega zavitka, ki sta ga zaužili tožnici, temveč je izdelal v isti seriji več zavitkov, zato so podatki o njihovi oporečnosti pomembni za ugotavljanje časa, v katerem je lahko prišlo do okužbe spornega zavitka.

Ob pomanjkanju dokaza o strokovno opravljeni analizi izdelkov, ki so bili sočasno dani v promet in bi toženi stranki lahko omogočili ekskulpacijo, ker med proizvodnjo ni prišlo do okužbe, pa je nadvse pomembna dokazna ocena o vprašanju, če je lahko prišlo do okužbe čevapčičev po tem, ko je bila stvar dana v promet in zlasti ko je prva tožnica kupila sporni proizvod. V zvezi s slednjim revidentka utemeljeno graja utemeljitev pritožbenega sodišča v tretjem odstavku na 4. strani sodbe in v drugem odstavku na 5. strani sodbe, po kateri je izključena možnost klicenoštva tožnic in možnost okužbe z gospodinjskimi predmeti pri njih doma. Res ni pojasnjena trditev, da tožnici nista mogli okužiti čevapčičev, ker nista bili bacilonoski in ker se jih potem, ko sta jih odprli, nista dotaknili. Revidentka tudi utemeljeno navaja, da je taka trditev v nasprotju z izpovedjo izvedene priče J. M., ki je pojasnil, da se meso lahko kontaminira z rokami klicenosca, pa tudi na delovni površini v kuhinji, na mizi in s priborom. Da je možna okužba živila z različnimi predmeti v kuhinji, izhaja iz dejstev, ki so splošno znana, pa tudi iz osnov logičnega mišljenja.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje med postopkom storili kršitve procesnega prava, za katere se po drugem odstavku 354. člena ZPP 1977 domneva, da so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, predvsem pa so lahko vplivale na pravico do nepristranskega sodnega varstva, ki je opredeljeno v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) in v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 41/94 - MP, št. 7). Zato je bilo treba po prvem odstavku 394. člena ZPP 1977 razveljaviti sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrniti prvemu sodišču, ki naj ponovno izvede dokaze in odloči o zadevi. Pri tem naj upošteva predlog prve tožene stranke, ki ga je podala na prvem naroku za glavno obravnavo, da je treba pridobiti izvid analize Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, ugotoviti, če gre za organ, ki je bil pristojen izvajati zdravstveni nadzor nad živili po ZZN in ZZNPRS, ugotoviti kako je bil izveden postopek analize in morebitne superanalize, kako so bili obveščeni prizadeti in zlasti inšpekcijski organi in kaj so ukrenili (pri čemer se bo morda pojasnilo tudi vprašanje kontaminiranosti ostalih zavitkov piščančjih čevapčičev, ki so bili izdelani sočasno s spornim zavitkom in dani v promet). Za izvedence naj sodišče izbira strokovnjake, ki niso prizadeti in ki niso sodelovali v postopkih pred pravdo, s čimer bo izključen dvom v pravilnost sojenja. Če bo ponovno ugotovilo, da se proizvajalka spornih čevapčičev ne more ekskulpirati, naj ponovno pretehta, kolikšna je pravična odškodnina za telesne bolečine tožnic, ki sta bili hispitalizirani in sta trpeli hude bolečine, vendar te niso bile dolgotrajne.

Ker je sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi v delu, s katerim je bila prva tožena stranka obsojena na plačilo odškodnine, in je zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje (zahtevek proti drugi toženi stranki je pravnomočno zavrnjen), je razveljavilo tudi odločitev o tem, da mora prvotožena stranka povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o revizijskih stroških je po tretjem odstavku 166. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.