Jedro

Sosed ne more biti stranka v postopku izdaje obrtnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občinskega sekretariata za gospodarstvo z dne 17.9.1992, s katero je prvostopni organ zavrnil njegov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo obrtnega dovoljenja Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 14.4.1992. Tožena stranka je v postopku namreč ugotovila, da tožnik kot sosed v postopku za izdajo obrtnega dovoljenja ne more biti stranka, ker ni nosilec pravice ali obveznosti in je iz tega razloga pritožbo tudi zavrnila. V tožbi toženik navaja, da izpodbijana odločba ni zakonita. Meni, da mu položaj stranke v postopku daje določba 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da ima vsakdo, katerega pravice ali pravne koristi so prizadete pravico udeleževati se postopka. Zato ni potrebno, kot meni tožena stranka, da bi posebni predpisi morali izrecno navajati pravice stranskih strank. Ker je stanovanje, v katerem prebiva tudi neposredno nad poslovnimi prostori, ki jih za opravljanje gostinskih dejavnosti uporablja zasebna obrtnica, mu je vsekakor priznati lastnost stranke v postopku za izdajo obrtnega dovoljenja. Zato predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala svoj upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je predlagal obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z dokončno odločbo o obrtnem dovoljenju, s katerim je bila A.M. dovoljena ustanovitev obratovalnice, s firmo ... in z dejavnostjo okrepčevalnice. Tožnik je predlagal obnovo postopka, ker meni, da bi v postopku moral imeti položaj stranke, saj je stanovanje, v katerem prebiva, neposredno nad poslovnimi prostori, ki se uporabljajo za opravljanje gostinske dejavnosti tako, da so prizadete njegove pravice in pravne koristi.

Po določbi 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je stranka v upravnem postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pri tem pravice ali pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezno pravno področje. V konkretnem primeru je to obrtni zakon (Uradni list RS, št. 35/88 in 24/89 - OZ), na podlagi katerega je bilo izdano obrtno dovoljenje, katerega skuša v obnovi postopka tožnik odpraviti. Ta zakon pa ne daje opore za trditev, da bi tožnik kot sosed lahko v postopku izdaje obrtnega dovoljenja varoval kakršnokoli svojo pravico ali pravno korist. Zato tožnik tudi ne more biti stranka v postopku in zato ni podan obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, kot je to pravilno ugotovila že tudi tožena stranka. Na taki podlagi bi moral upravni organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 256. člena navedenega zakona tožnikov predlog za obnovo postopka pravzaprav zavreči, ker ga ni vložila upravičena oseba. Čeprav upravni organ prve stopnje ni tako ravnal in tudi tožena stranka te nepravilnosti ni odpravila, kot bi morala zaradi tega ni tožnik prizadet v kakšni svoji pravici, ker ima za tožnika zavrnitev enake učinke, kot če bi bil predlog zavržen.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče glede na določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabila kot predpis Republike Slovenije.