Jedro

Pošteni graditelj je lahko le tisti, ki gradi na tujem zemljišču v dobri veri, da je to zemljišče njegovo. Če se sklicuje na dogovor, originarne pridobitve ni. Lastninska pravica na podlagi dogovora (pogodbe) se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji tožnik trdi, da je v sporno gradnjo veliko vlagal in da za to obstajajo številni dokazi. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju zmotno oprlo na zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč iz leta 1973, sodišče druge stopnje pa je ta pritožbeni ugovor zanemarilo in se oprlo na ODZ in ZTLR. S tem je storilo kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Navedena predpisa pa je tudi materialnopravno zmotno tolmačilo. Ni pomembno, kdo je dejansko gradil, temveč animus in titulus. Ta volja pa je jasno izražena v pismu, v katerem lastnica zemljišča priznava vlagatelju lastnino na zgrajenih stavbah. Tožnik se na darilno pogodbo ni skliceval in zato so razlogi sodišča s tem v zvezi prezpredmetni. Tožnik uveljavlja le lastnino na svojih vloženih sredstvih in ne daritve oz. izročitve celotne kmetije. Nadalje trdi, da dogovor o izgubi pravice v primeru poroke ni obstajal, pa tudi ni res, da je v kraju, kjer je nepremičnina, običajen. Četudi bi bil sklenjen, bi bil ničen, saj bi posegal v z ustavo zajamčene pravice in svoboščine. Sodišče druge stopnje se glede tega ni izreklo in s tem prav tako kršilo ZPP. Pritožbeno sodišče je nadalje materialnopravno zmotno presojalo prispevke h gradnji nadomestnega objekta. Sosedje so res pomagali lastniku, lastnik pa je bil tudi tožnik. Končno se sodišče ni opredelilo glede dejstva, da ne gre več za zaščiteno kmetijo, ker je bila ta s soglasjem pristojnega organa razdeljena na dva dela, tj. dve nezaščiteni kmetiji. Tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident očita sodišču druge stopnje kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Očita mu, da ni odgovorilo na vrsto pritožbenih ugovorov. Trdi, da se je tudi v tem primeru "pokazala dokaj razširjena praksa, da sodišče enostavno ne obravnava ugovorov in razlogov, ki se ne skladajo s trenutno odločitvijo sodišča".

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje po 375. členu ZPP (ki na podlagi 399. člena ZPP veže tudi revizijsko sodišče) v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče je torej dolžno odgovarjati le na tiste ugovore, ki so za odločitev pravno pomembni.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da "je z gradnjo postal lastnik gospodarskega poslopja, ki stoji na parc. št. 350 in 349 do celote". Zahteval je torej ugotovitev, da je postal lastnik spornega poslopja na originaren način. Tožnik je tudi v pritožbi poudarjal, da "ne zahteva nič drugega kot ugotovitev, da je originarno z vlaganji pridobil lastninsko pravico na spornem hlevu" (l.št. 103 spisa). Enako zahteva tudi v reviziji, ko pravi, da "uveljavlja le lastnino na svojih vloženih sredstvih".

Ob takšnem zahtevku, ki je ostal ves čas postopka enak, je pravno odločilno za razsojo le to, ali so v času gradnje bili izpolnjeni pogoji za nastanek lastninske pravice na ta način ali ne. O tem je drugostopno sodišče zavzelo svoje stališče. Pravilno je ugotovilo, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na podlagi pravnega pravila 418 ODZ.

K razlogom sodišča druge stopnje revizijsko sodišče zaradi jasnosti dodaja še naslednje. Pošteni graditelj je lahko le tisti, ki gradi na tujem zemljišču v dobri veri, da je to zemljišče njegovo. Tožnik kaj takega ni nikoli trdil. Ves čas postopka in tudi še v reviziji se sklicuje na dogovor z materjo, ki naj bi bil izražen v pismu z dne 2.8.1964. Če pa je tako, pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice ni bilo. S tem pa tudi ne za ugotovitveni zahtevek, kakršnega je postavil tožnik. Lastninska pravica na podlagi dogovora (pogodbe) se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Vpis bi tožnik lahko dosegel brez tožbe, če bi bil dogovor nesporen. Ker je o njem med strankama spor, bi tožnik najprej moral tožiti na veljavnost dogovora in šele na njegovi podlagi na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker tako ni ravnal, z zahtevkom ni mogel uspeti. Materialnopravno je torej odločitev na prvi in drugi stopnji pravilna. Tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišči pri tem nista storili.

Vsi ostali ugovori v reviziji za odločitev niso pomembni in zato nanje, na podlagi že navedene določbe ZPP, revizijsko sodišče ne odgovarja. Reviziji tako ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).