Jedro

Ni neobičajno in nezakonito, če se pripor odredi pod odložnim rokom in pričetek izvrševanja pripora veže na datum izteka prestajanja zaporne kazni po drugi obsodilni sodbi.

Sklep o odreditvi pripora ni nezakonit, če v njegovem izreku ni navedeno, točno koliko časa traja pripor, saj takšna opredelitev trajanja pripora izhaja že iz 361. člena ZKP.

Če v pravnomočni sodbi ni odločeno o pravilnem vštetju pripora, ga s posebnim sklepom všteje v izrečeno kazen predsednik senata, ki je odločal na prvi stopnji in se v takih situacijah kršitve ne odpravlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo.

Izrek

Pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v kazenski zadevi zoper obsojenega (takrat obtoženega) J. S. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), po 4. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s 25. členom KZ ter po prvem odstavku 310. člena KZ, v okviru odločanja o pritožbah zoper sodbo sodišča druge stopnje, na pritožbeni seji dne 17. 12. 2014 zoper obsojenega odredilo pripor. Pripor je bil odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer od 3. 1. 2015, ko bo obsojenec prestal kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 21332/2013 z dne 15. 5. 2013. 2. Zoper sklep o odreditvi pripora je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da ni podan razlog begosumnosti glede na dejstvo, da je bil na prostosti sedem let in se je redno udeleževal sodnih obravnav.

3. Prav tako je zoper sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Uvodoma je zagovornik navedel, da je sklep nepravilen in nezakonit, saj ga je izdalo Vrhovno sodišče v funkciji pritožbenega sodišča tretje stopnje, ki nima zakonske podlage za odreditev pripora, to pa je utemeljil z dejstvom, da obramba na podlagi četrtega odstavka 399. člena ZKP nima na voljo pritožbe kot rednega pravnega sredstva zoper tak sklep in se torej sklepa o odreditvi pripora, ki ga izda Vrhovno sodišče, ne more izpodbijati iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je v nasprotju z 20. in 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V nadaljevanju je zagovornik izpodbijal obstoj okoliščin, ki utemeljujejo priporni razlog begosumnosti in navedel, da zgolj izrek desetletne zaporne kazni ni takšna nova okoliščina, ki bi kazala na nevarnost obsojenčevega pobega, tudi ob upoštevanju dejstev, da se obsojenec ni skrival, da je bil tekom kazenskega postopka dosegljiv organom in se je udeleževal procesnih dejanj, da prestaja dveletno zaporno kazen in da je državljan Republike Slovenije, v kateri ima svoje stalno prebivališče in družino. Zagovornik je v zvezi z dopisom Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) z dne 4. 11. 2014 navedel, da ga je Vrhovno sodišče povzelo v sklep, ne da bi se nanj sklicevala vrhovna državna tožilka in ne da bi bil na pritožbeni seji predstavljen ali vročen obrambi v izjavo, s tem pa zagovornik in obsojenec nista bila soočena, niti ne zaslišana v smislu določb prvega odstavka 361. člena ZKP. Vrhovno sodišče je po mnenju zagovornika nezakonito odredilo pripor, saj ga je odredilo brez obrazložitve državne tožilke, ki je priporni predlog utemeljila zgolj z višino izrečene zaporne kazni in brez zaslišanja obrambe, s tem pa je Vrhovno sodišče nezakonito prevzelo funkcijo obtožbe. Teža kaznivega dejanja je pri tem lahko podlaga za odreditev pripora iz razloga begosumnosti zgolj v povezavi z drugimi konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na osebnost obsojenca, le-teh pa vrhovna državna tožilka ni predstavila in zatrjevala, niti niso navedene v izpodbijanem sklepu. Zagovornik očita izpodbijanemu sklepu tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nima razlogov o odločilnem dejstvu in ga ni mogoče preizkusiti. Iz dopisa ZPKZ Maribor z dne 4. 11. 2014 namreč izhaja, da je bil obsojenec nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom iz razlogov begosumnosti, ki pa sploh niso pojasnjeni in je še toliko manj jasno, zakaj naj bi bil begosumen, saj mu je že omejena osebna svoboda, ker je na prestajanju zaporne kazni. Zaradi tega je izpodbijani sklep nezakonit tudi v zaključku, da je pripor neogibno potreben zaradi izvršitve (v času vložitve zahteve še nepravnomočno) izrečene kazni zapora, tak zaključek pa ni niti obrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi iste zakonske podlage je pripor nezakonit, ker v izpodbijanem sklepu nikjer ni obrazložena narava sorazmernosti odrejenega pripora in ga zato ni mogoče preizkusiti. Zagovornik izpodbijanemu sklepu očita nezakonitost tudi zaradi dejstva, da je bil pripor odrejen "na zalogo", saj je kot omejevalni ukrep lahko odrejen zgolj takoj, ne pa po izteku kazni zapora po drugi sodbi, prav tako pa v izreku izpodbijanega sklepa ni navedeno, koliko časa sme pripor trajati. Kot zadnjo od nezakonitosti zagovornik očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem pa tudi kršitev kazenskega zakona po 49. členu KZ (oziroma 56. členu KZ-1), saj ni izrečeno glede vštevanja odrejenega pripora v izrečeno kazen. Na podlagi vsega navedenega zagovornik predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog vrhovne državne tožilke za odreditev pripora zavrne oziroma podredno, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

4. Vrhovna državna tožilka je odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti in ju ocenila kot neutemeljeni. Po njenem mnenju je zoper sklep o priporu, odrejen s strani Vrhovnega sodišča, dopustna zahteva za varstvo zakonitosti in je obdolžencem zagotovljena pravica do pravnega sredstva. Prav tako na presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa ne vplivajo navedbe obrambe, da odreditev pripora ni neogibno potrebna zaradi obsojenčeve dosegljivosti sodišču, saj gre za zatrjevanje zmotne ugotovite pripornega razloga begosumnosti, ni pa podana niti kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je presoja sorazmernosti vsebovana že v presoji neogibnosti pripora. Vrhovna državna tožilka navaja, da je bil predlog tožilstva z orisom okoliščin, ki kažejo na nevarnost obsojenčevega pobega, predstavljen na pritožbeni seji, prav tako pa podatek o okoliščinah in režimu obsojenčevega bivanja v zaporu izhaja iz dopisa ZPKZ Maribor, ki se je nahajal v sodnem spisu in zato ne drži trditev zagovornika, da se z vsebino dopisa ni mogel seznaniti.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je podal izjavo, v kateri je nasprotoval navedbam vrhovne državne tožilke in v celoti vztrajal pri svojih argumentih, vloženih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

6. Glede na zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče najprej preizkušalo, ali ima, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, sploh zakonsko podlago za odreditev pripora ter, če to podlago ima, ali so bila obsojencu v tem postopku zagotovljena vsa procesna jamstva. Pri tem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zakonska ureditev obtožencu v postopku odreditve pripora pred sodiščem tretje stopnje ne zagotavlja temeljnega ustavnega jamstva, tj. pravice do ponovnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti odvzema prostosti, zato je postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZKP, v kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po 398. členu v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena ZKP.

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-12/15-13 z dne 28. 9. 2016 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 399. člena ZKP, v koliko izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da veljavna zakonska ureditev ni dovoljevala pritožbe zoper noben sklep Vrhovnega sodišča, torej tudi ne zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče odredilo pripor, kar pa je bilo v neskladju z drugim odstavkom 20. člena Ustave, ki zahteva, da je zoper vsako odreditev pripora dovoljena pritožba. Ob tem je Ustavno sodišče tudi navedlo, da nespoštovanje ustavnih procesnih jamstev, ki so izrecno določena v drugem odstavku 20. člena Ustave, hkrati pomeni, da se o posegu v pravico do osebne svobode odloča na protiustaven način in je bila zakonska ureditev iz tega vidika v neskladju tudi s prvim odstavkom 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je tudi odločilo o načinu izvršitve svoje odločbe in določilo, da o pritožbi zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče odredi pripor ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje, odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov, zoper odločitev o pritožbi pa ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče je upoštevalo pravico do pritožbe tudi pri odločanju o vseh vlogah, ki so bile v vmesnem času vložene kot zahteve za varstvo zakonitosti (kar velja tudi za konkretni primer) ter določilo način izvršitve svoje odločbe za navedene primere. V skladu s 3. točko izreka navedene ustavne odločbe je treba o navedenih zahtevah za varstvo zakonitosti odločiti kot o pritožbah, pri tem pa je Vrhovnemu sodišču naložilo, da o morebitni kršitvi človekovih pravic pri odreditvi pripora, če ta v času odločanja Vrhovnega sodišča ne traja več, izda ugotovitveno odločbo.

B-2.

8. Zagovornik zatrjuje, da navkljub izrečeni desetletni zaporni kazni ni drugih okoliščin, ki bi utemeljevale odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, saj se je obsojenec ves čas udeleževal kazenskega postopka in v trenutku odreditve pripora prestaja dvoletno zaporno kazen, s tem pritožbenim argumentom pa je sklep o odreditvi pripora izpodbijal tudi obsojenec. Vrhovno sodišče se sicer strinja z zagovornikovo trditvijo, da zgolj teža kaznivega dejanja ne more biti podlaga za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, vendar pa ni možno pritrditi njegovi nadaljnji trditvi, da druge okoliščine, ki bi utemeljevale odreditev pripora, niso bile podane. Obsojencu je bil odrejen pripor v zvezi z dejanjem poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, in čeprav se obsojencu očita dejanje poskusa navedenega kaznivega dejanja, ki sicer zmanjšuje intenziteto kaznivega dejanja, ni možno spregledati dejstva, da vendarle gre za obravnavo enega najtežjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, na njegovo izjemno težo pa kaže tudi predpisani kaznovalni okvir, saj se storilca kaznuje z zaporom od pet do petnajst let zapora. Vrhovno sodišče ob odreditvi pripora pa ni upoštevalo zgolj predpisanega kaznovalnega okvirja za navedeno kaznivo dejanje, ampak je na podlagi ocene vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin upoštevalo tudi že izrečeno visoko kazen deset let zapora, s tem pa je zagotovo imelo objektivno podlago za oceno o obsojenčevi begosumnosti v smislu izredno visoke teže kaznivega dejanja. Glede pritožbene trditve, da se je obsojenec ves čas udeleževal glavnih obravnav in se med kazenskim postopkom ni skrival, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil v ponovnem – tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje sprva na prostosti, in sicer tako ob izreku oprostilne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 18. 9. 2009, kakor tudi ob izreku obsodilne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 3. 2011, ko pa je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 29. 10. 2012 razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča in kazensko zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, se je obsojenec udeležil obravnave, vendar je bil nanjo vabljen preko ZPKZ Maribor, od koder je bil tudi pripeljan na obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Tako je očitno, da se ponovljenega sojenja obsojenec ni udeleževal s prostosti, temveč je bil na obravnavo pripeljan iz ZPKZ Maribor, Vrhovno sodišče pa na tem mestu še pojasnjuje, da obdolženčevo skrivanje oziroma neudeležba na glavni obravnavi ni pogoj oziroma edina okoliščina, na podlagi katere sodišče sklepa o njegovi begosumnosti. V času odreditve pripora so bile namreč poleg velike teže kaznivega dejanja in dejansko izrečene visoke desetletne zaporne kazni na obsojenčevi strani tudi druge okoliščine, ki so utemeljevale konkretno in realno nevarnost, da bi obsojenec po prestani kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru dne 3 1. 2015 pobegnil. Kakor je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, obdolženec kljub dejstvu, da je državljan Republike Slovenije in ima tu družino, nima nobenega premoženja niti poklica, ki bi mu zagotavljal redni mesečni dohodek za preživljanje, ob čemer je očitno, da se glede na njegova pretekla večletna prestajanja kazni, njegova družina preživlja brez njegove pomoči. Ob tem pa ni možno spregledati niti obsojenčevega značaja, saj je glede na njegovo obsežno predkaznovanost, sprva izrečene sankcije opozorilne narave, nato pa zaporne kazni, očitno, da gre za togo in neprilagodljivo osebnost, ki ni sposobna zadovoljevati svojih potreb na družbeno dovoljen način, in če so očitno tudi izrečene kazni zapora kot ultima ratio načela omejenosti represije pri obsojencu bile neuspešne, potem je bila vsekakor podana tudi konkretna in realna nevarnost, da bi obsojenec po prestani kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru dne 3. 1. 2015 pobegnil in se izognil prestajanju desetletne zaporne kazni, izrečene v tej kazenski zadevi.

9. Zagovornik na več mestih graja odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pripor med drugim odredil tudi na podlagi spornega dopisa ZPKZ Maribor. Pritožbeni senat po pregledu podatkov ugotavlja, da dopis ZPKZ Maribor sicer res ni bil pretresen na pritožbeni seji dne 17. 12. 2014, vendar s tem ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, kakor to skuša prikazati zagovornik. Čeprav omenjeno načelo zahteva tudi, da je obrambi omogočeno, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, pa vendarle načelo kontradiktornosti nalaga sodišču zgolj dolžnost, da obrambi omogoči seznanitev s spisom in gradivom, ne pa tudi, da sodišče opozarja stranke na vsebino posamičnih dokazov. Zasledovanje obdolženčevih koristi je eno osnovnih zagovornikovih vodil pri opravljanju njegovega dela in te koristi narekujejo zagovornikovo aktivno ravnanje seznanitve s spisom, zato zagovornik nima prav, ko zatrjuje, da ni imel možnosti seznanitve z omenjenim dopisom. Tudi sicer je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da tega dokaza (dopisa ZPKZ Maribor) ni pridobilo tožilstvo, niti ga ni po uradni dolžnosti pridobilo Vrhovno sodišče, temveč ga je na lastno iniciativo poslal ZPKZ Maribor, ko je poizvedoval o fazi obravnavanega kazenskega postopka glede na obsojenčev vložen predlog za pogojni odpust, kar je okoliščina, ki je bila obsojencu zagotovo sama po sebi znana. Prav tako iz vsebine dopisa ZPKZ Maribor ne izhaja ničesar, kar bi za obsojenca predstavljalo nepoznano dejstvo; iz dopisa namreč izhaja, da obsojenec dne 3. 1. 2015 prestane kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, poleg tega pa je navedeno, da je iz razlogov begosumnosti nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom. Poudariti je potrebno, da ni naloga tega pripornega postopka, da ugotavlja utemeljenost takšnega bivalnega režima in s tem načina izvrševanja izrečene kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, kar neutemeljeno skuša prikazati zagovornik. Na podlagi prvega odstavka 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) se namreč v bivalni prostor s strožjim režimom med drugim namestijo tudi obsojenci, ki so izrazito begosumni. Ocena o begosumnosti in razvrstitvi obsojencev v takšne prostore pa je na podlagi tretjega odstavka istega člena ZIKS-1 v domeni direktorja zavoda in zato taka ocena ne more biti predmet presoje utemeljenosti v tej priporni zadevi, ko se begosumnost utemeljuje s povsem drugimi okoliščinami (teža kaznivega dejanja in osebne okoliščine obsojenca v tej kazenski zadevi). Ob tem ne gre spregledati načela kontradiktornega pripornega postopka, po katerem sta bila na pritožbeni seji Vrhovnega sodišča o predlogu vrhovne državne tožilke za odreditev pripora obveščena tako obsojenec kot tudi njegov zagovornik, prav tako pa jima je bila dana možnost, da se o tem izjasnita in podata odgovor, kar je zagovornik z nasprotovanjem predlogu tudi storil, obsojenec pa se je z njegovimi navedbami strinjal. 10. Vrhovno sodišče s tem, ko je ob odločanju o odreditvi pripora presojalo tudi dopis ZPKZ Maribor, ni prestopilo svoje funkcije sojenja in prešlo v funkcijo obtožbe. Glede na osnovno obtožbeno načelo, ki se upošteva v pripornih zadevah, lahko sodišče odredi pripor glede tistega kaznivega dejanja, tistega osumljenca oziroma obdolženca in iz tistega pripornega razloga, ki ga predlaga tožilstvo. S tem pravilom pa sodišče ni vezano izključno na tista dejstva in dokaze, ki jih za odreditev pripora utemeljuje tožilstvo, ampak lahko v skladu z instrukcijsko maksimo upošteva in izvaja po uradni dolžnosti tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz kazenskega spisa, ne glede na to, ali so obdolžencu v korist ali v škodo, saj je sodišče tudi pri pravilni in zakoniti odreditvi pripora vezano na načelo materialne resnice. Tako je bil dopis ZPKZ Maribor pravilno ocenjen kot dokaz, ki je dodatno služil za oceno o realni in konkretni nevarnosti obsojenčevega pobega po prestani kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, kot že zapisano, pa je imela obramba možnost seznanitve z njegovo vsebino, ki pa za obsojenca ni predstavljala novih, zanj nepoznanih, dejstev. Zagovornik tudi nima prav, da je Vrhovno sodišče odločalo o odreditvi pripora mimo obrazložitve vrhovne državne tožilke, saj je iz zapisnika o pritožbeni seji Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 2014 razvidno, da je vrhovna državna tožilka podala predlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti zoper obsojenega zaradi višine izrečenih zapornih kazni. Tako ne drži, da je bil predlog vrhovne državne tožilke neobrazložen, prav tako pa tudi ne drži, da je bil tožilkin predlog neutemeljen, saj gre v tem primeru za vprašanje pravilne subsumpcije dejanskega stanja pod določbe materialnega prava, ki so predmet presoje sodišča in je tudi po mnenju pritožbenega senata bil predlog vrhovne državne tožilke utemeljen.

11. Na podlagi zgornjih pritožbenih navedb, ko zagovornik očita kršitev 361. člena ZKP, zagovornik izpodbija sklep o odreditvi pripora tudi iz razloga absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijani sklep po njegovem mnenju nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pritožbeni senat temu ne pritrjuje. Vrhovno sodišče je namreč ob odreditvi pripora upoštevalo težo kaznivega dejanja, predvsem pa dejstvo, da je bila obsojencu na tretji stopnji izrečena desetletna zapora kazen, s čimer kazenski postopek v tem delu ni več odprt v smislu negotovega izida, ampak je zaradi visoke izrečene zaporne kazni nastopila nova okoliščina, ki kaže na nevarnost obsojenčevega pobega in s tem izognitvi prestajanja te kazni. Prav tako je Vrhovno sodišče poudarilo, da je bila izrečena kazen zgolj za dejanje poskusa kaznivega dejanja umora, medtem ko je za dve kaznivi dejanji umora v sostorilstvu in za kaznivo dejanje proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov bila kazenska zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v ponovno sojenje, tako da je bil v zvezi s tema dvema kaznivima dejanjema izid kazenskega postopka ob odreditvi pripora še vedno negotov. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče pri odreditvi pripora upoštevalo podatke kazenskega spisa in na njihovi podlagi ugotovilo tudi okoliščine, povezane z obsojenčevo osebnostjo, ki niso imele narave pozitivne prognoze. Ni namreč mogoče spregledati obsojenčeve obsežne predkaznovanosti in dejstva, da je v tem kazenskem postopku predhodno že bil odrejen pripor (obsojenec ga je prestajal od dne 4. 10. 2005 do dne 17. 7. 2007 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti), kakor tudi prestajanja kazni v času odreditve tega pripora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, prav tako pa je za podlago svoji odločitvi imelo dopis ZPKZ Maribor, iz katerega izhaja obsojenčeva begosumnost celo med prestajanjem omenjene kazni zapora. S takšno obrazložitvijo je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevam po odreditvi pripora zaradi begosumnosti, dejstvo pa je, da je bil prav izrek visoke zaporne kazni v trajanju desetih let tista nova okoliščina, ki je poglavitno utemeljevala izrek takšnega ukrepa, kar je Vrhovno sodišče kot odločilno dejstvo tudi izčrpno obrazložilo.

12. Zagovornik sicer pravilno navaja, da je bila v času odreditve pripora s strani Vrhovnega sodišča obsojencu že omejena osebna svoboda, vendar pa spregleda, da mu je bila omejena osebna svoboda v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, v kateri mu je bila izrečena dveletna zaporna kazen, takšna omejitev obsojenčeve osebne svobode pa ni v nobeni vsebinski povezavi z odreditvijo pripora v tej kazenski zadevi. Vrhovno sodišče je namreč odredilo pripor kot tisti ukrep, ki je za uspešno izvedbo tega kazenskega postopka neogibno potreben zaradi začetka obsojenčevega prestajanja izrečene desetletne zaporne kazni. V času odreditve pripora je Vrhovno sodišče namreč razpolagalo z dvema bodočima objektivnima dejstvoma, ki sta bili po svoji naravi gotovi, in sicer s podatkom, da se obsojencu izteče prestajanje kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru dne 3. 1. 2015 (torej čez 17 dni od dneva odreditve pripora v tej kazenski zadevi) in da bo izrečena desetletna zaporna kazen postala pravnomočna z dnem, ko bo sodišče prve stopnje prejelo overjene prepise kazenske sodbe Vrhovnega sodišča ter bo z vročitvijo obsodilne sodbe obsojencu takšna sodba postala tudi izvršljiva. Ker pravnomočna sodba, s katero je izrečena zaporna kazen, še ni izvršljiva, je zato bistvena njena vročitev obsojencu, na podlagi katere se potem tako izrečena zaporna kazen izvrši. Vrhovno sodišče je zato v konkretnem primeru tudi po mnenju pritožbenega senata pravilno štelo, da pomeni izvršitev izrečene zaporne kazni bistveni del kazenskega postopka in pogoj za njegovo uspešno dokončanje. Do začetka izvrševanja zaporne kazni z dnem njenega nastopa je namreč v konkretnem primeru lahko prišlo zgolj z odreditvijo pripora glede na dejstvo, da je obstajala realna in konkretna nevarnost na strani obsojenca, da bi se izvršitvi izrečene desetletne zaporne kazni z begom izognil. Tako se pritožbeni senat ne strinja z zagovornikovo navedbo, da odreditev pripora ni bila neogibno potrebna za potek kazenskega postopka, v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora za varnost ljudi pa pritožbeni senat odgovarja, da takšno oceno terja odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne pa tudi begosumnosti. Tudi po prepričanju pritožbenega senata obsojenec glede na navedeno ni mogel biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep po načelu subsidiarnosti iz drugega odstavka 192. člena ZKP, saj je po prepričanju pritožbenega senata, kljub temu, da je pripor globok poseg v obdolženčevo osebno svobodo, bilo možno edino s priporom obsojencu preprečiti begosumnost. Pri tem pa pritožbeni senat zagovorniku tudi odgovarja, da utemeljitev neogibnosti pripora v konkretnem primeru sama po sebi implicira tudi odgovor, zakaj Vrhovno sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa.

13. V zvezi z zagovornikovo pritožbeno grajo o pomanjkanju obrazložitve sorazmernosti izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora pritožbeni senat izpostavlja, da je pri odreditvi pripora potrebno upoštevati, da je ta poseg v sorazmerju s težo kaznivega dejanja in povzročeno škodo, ko gre za priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, medtem ko pri pripornem razlogu begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP praviloma ni treba presojati sorazmernosti v ožjem pomenu, torej tehtati med nevarnostjo pobega obdolženca in posegom v njegovo pravico do osebne svobode. Že Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je pripor med drugim tudi sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje (torej obsojenčevemu nastopu izrečene desetletne zaporne kazni), takšnemu zaključku pa pritrjuje tudi pritožbeni senat. Dejstvo je, da je bil pripor odrejen v zvezi z dejanjem poskusa kaznivega dejanja umora, ki po vsebini predstavlja enega najtežjih kaznivih dejanj, saj se s tem dejanjem odvzame žrtvi življenje kot eno najpomembnejših pravno zavarovanih dobrin. Glede na časovni trenutek odreditve pripora, ko je bilo vnaprej jasno, da obsojenec čez 17 dni prestane drugo zaporno kazen, pa je Vrhovo sodišče tudi utemeljeno ocenilo, da je bila nevarnost pobega obsojenca tako velika in konkretna, da je brez dvoma terjala poseg v njegovo pravico do osebne svobode in je zato le preko pripora bilo možno takšno nevarnost odvrniti in s tem hkrati omogočiti uspešno izvedbo kazenskega postopka v obliki izvršitve izrečene zaporne kazni. Na podlagi navedenega se zagovornikova pritožbena navedba o pomanjkanju sorazmernosti odrejenega pripora izkaže za neutemeljeno in obrazložitev Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Zagovornikova nadaljnja pritožbena graja se nanaša na izrek izpodbijanega sklepa, v katerem je pripor določen vnaprej oziroma "na zalogo". Pritožbeni senat odgovarja, da takšna odreditev pripora pod odložnim rokom ni neobičajna in še manj nezakonita. V konkretni priporni zadevi je Vrhovno sodišče odredilo pripor ob upoštevanju dejstva, da se obsojencu izteče prestajanje zaporne kazni dne 3. 1. 2015 po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 21332/2013 z dne 15. 5. 2013 in je pričetek izvrševanja pripora vezalo na datum izteka omenjene zaporne kazni. Šele z iztekom omenjene zaporne kazni je namreč nastopila konkretna in realna nevarnost obsojenčevega pobega, glede na novo nastalo okoliščino, da mu je bila med njenim prestajanjem na Vrhovnem sodišču kot zadnji instančni stopnji izrečena nova, visoka zaporna kazen v trajanju desetih let. Povedano drugače, v obravnavani procesni situaciji Vrhovno sodišče niti ne bi moglo in smelo na drug način odrediti pripora iz pripornega razloga begosumnosti glede na to, da v času odreditve pripora obsojenec zaradi prestajanja druge zaporne kazni begosumen zagotovo ni bil, pač pa je svojo odločitev pravilno vezalo na odložni rok izteka druge zaporne kazni in odredilo pripor z ustreznim časovnim zamikom. Poleg navedenega pa zagovornik niti ne navede nobene določbe kazenskega procesnega prava, ki naj bi jo Vrhovno sodišče s takšnim načinom odreditve kršilo, niti ne pojasni in tega ne ugotavlja niti pritožbeni senat, v čem naj bi se okoliščine, ki so nedvomno utemeljevale sklep o odreditvi pripora v času odločanja (teža obravnavanega kaznivega dejanja, izrečena desetletna zaporna kazen, predhodno prestajanje kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru v bivalnem prostoru s strožjim režimom, obsojenčeva predkaznovanost, brezposelnost, odsotnost premoženja oziroma rednih mesečnih dohodkov ter dejstvo, da ga pretekle izrečene zaporne kazni niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj in gre za socialno neprilagojeno osebnosti) do konca prestajanja druge zaporne kazni oziroma do nastopa pripora spremenile do te mere, da bi podlaga za odreditev pripora takrat odpadla, zato je zagovornikovo stališče tudi v tem delu pritožbe neutemeljeno.

15. Pritožbeni senat se ne strinja z zagovornikovo pritožbeno navedbo, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker v njegovem izreku ni navedeno, koliko časa lahko traja odrejeni pripor in je s tem kršena določba šestega odstavka 361. člena ZKP. Praksa sodišč sicer je, da v primeru, če ob izreku sodbe, s katero obdolženca obsodi na kazen zapora, v izreku sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora tudi navede, da sme trajati pripor do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni zapora, izrečene s sodbo. V obravnavanem primeru v izreku sklepa Vrhovnega sodišča to ni navedeno, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je izpodbijani sklep nezakonit, zlasti še, ker iz določila šestega odstavka 361. člena ZKP povsem jasno izhaja, da sme v takem primeru pripor trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka izrečene kazni zapora. Ob tem ne gre spregledati tudi obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je Vrhovno sodišče navedeno procesno določbo izrecno upoštevalo in obrazložilo, da je odrejeni pripor iz razloga begosumnosti neogibno potreben zaradi izvršitve izrečene desetletne zaporne kazni in zato traja do njenega nastopa.

16. Zadnja od zagovornikovih pritožbenih navedb se nanaša na pravilo vštevanja pripora v izrečeno zaporno kazen, ki ga je po zagovornikovem mnenju Vrhovno sodišče spregledalo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa je kršilo tudi kazenski zakon. Pritožbeni senat poudarja, da se čas, prestan v priporu, v skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ všteva v izrečeno kazen zapora, pri čemer je po vsebini določbe takšna procesna situacija možna le v primeru, ko obdolženec prestaja pripor pred izrekom zaporne kazni oziroma pred pričetkom prestajanja izrečene zaporne kazni. V konkretnem primeru pa je Vrhovno sodišče najprej s sodbo izreklo desetletno zaporno kazen, vendar na novo odrejenega pripora vanjo ni moglo všteti, glede na to, da je bil odrejen pod odložnim rokom, medtem ko je v izrečeno zaporno kazen pravilno vštelo že prestan pripor, ki je bil odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in ga je obsojenec prestajal od dne 4. 10. 2005 do dne 17. 7. 2007. Ko zagovornik zatrjuje, da ni razjasnjeno v zvezi s vštevanjem pripora, odrejenega s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 2014, mu pritožbeni senat odgovarja, da je za take primere potrebno uporabiti določbo 133. člena ZKP, po kateri v primeru, da v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji s posebnim sklepom. V konkretnem primeru je namreč pravnomočnost sodbe nastopila z dnem, ko je kazenski spis z overjenimi prepisi sodbe Vrhovnega sodišča na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP prejelo sodišče prve stopnje, medtem ko je bil pripor odrejen pod odložnim rokom in je bilo njegovo trajanje ob izreku zaporne kazni še nedoločeno. Šele po celotno prestanem priporu je znana njegova celotna dolžina, ki naj se všteje v izrečeno zaporno kazen, takšno kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP pa se ne odpravlja s pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, niti ne z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, temveč z izdajo posebnega sklepa na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, ki je tudi podlaga na nadaljnjo izdajo naloga za izvršitev kazni zapora.

C.

17. Pritožbeni senat v izpodbijanem sklepu in v postopku ni našel kršitev, na katere je dolžan paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeni in potrdil sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora.