Jedro

Tožnik je na podlagi treh letnih ocen odlično izpolnil pogoje za izredno napredovanje, to je napredovanje za dva plačna razreda v skladu z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki določa, da javni uslužbenci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, lahko napredujejo za največ dva plačna razreda, če ob prvem napredovanju dosežejo najmanj 14 točk, ob nadaljnjih napredovanjih pa 15 točk. Tožnik je na podlagi treh ocen odlično prejel 15 točk, pri čemer je točkovanje določeno v 1. odstavku istega člena Uredbe, kar v skladu s citirano določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe ustreza napredovanju za dva plačna razreda.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 dalje do 15. 3. 2011 obračunati bruto plačo za 49. plačni razred in izplačati razliko med tako obračunano plačo ter dejansko izplačano, in sicer z odvedbo davkov in prispevkov, neto razliko pa izplačati na transakcijski račun tožnika v roku 15 dni, od izteka paricijskega roka dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (I. in II. točka izreka sodbe) in izpodbijani del sklepa (V. točka izreka sklepa) sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se odločba tožene stranke št. … z dne 13. 8. 2009 razveljavi (I. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti v 49. plačni razred od 1. 4. 2009 dalje, v roku 15 dni (II. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 do 15. 6. 2012 obračunati bruto plačo za 49. plačni razred in izplačati razliko med tako obračunano plačo ter dejansko izplačano, in sicer z odvedbo davkov in prispevkov, neto razliko pa izplačati na transakcijski račun tožnika v roku 15 dni, od izteka paricijskega roka dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (III. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu za ugotovitev, da je bil tožnik za svoje delo v letu 2008 ocenjen z oceno „odlično“ in da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda (IV. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 281,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopa po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sta si prva in druga točka izreka izpodbijane sodbe v nasprotju, zaradi česar se ju ne da izvršiti. V prvi točki izreka sodbe je odločeno, da se odločba tožene stranke z dne 13. 8. 2009 razveljavi, kar pomeni, da je ta odločba ostala v veljavi vse do 15. 6. 2012, v drugi točki izreka pa je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti v 49. plačni razred od 1. 4. 2009 dalje. Vse do 15. 6. 2012 je bila torej veljavna odločba tožene stranke z dne 13. 8. 2009, ki pa za čas od 1. 4. 2009 dalje tožniku napredovanja za dva plačna razreda (in posledično uvrstitev v 49. plačni razred) ni priznavala in je njegovo zahtevo za varstvo pravic zavrnila kot neutemeljeno. Izpodbijana sodba tudi posega v sklep tožene stranke št. …. z dne 28. 8. 2009, s katerim je bil tožnik zaradi napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu sekretar za sistemske zadeve z dnem 1. 4. 2009 uvrščen v 48. plačni razred. Tožniku je bila najprej v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi, št. …., ki pa je ni podpisal in mu je bil v posledici navedenega dne 28. 8. 2009 izdan citirani sklep. Zoper navedeni sklep tožnik ni podal ugovora in je tako postal dokončen in pravnomočen. Kljub temu, da je sodišče vezano na dokončne in pravnomočne odločitve delodajalca, pa je sodišče za čas od 1. 4. 2009 dalje tožniku priznalo uvrstitev v 49. plačni razred, čeprav je bil tožnik na podlagi sklepa z dne 28. 8. 2009 za to obdobje že uvrščen v 48. plačni razred. Sodišče prav tako ni upoštevalo dejstva, da je bila tožniku nadalje v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi, št. ….. z dne 15. 3. 2011, ki jo je dne 18. 3. 2011 tožnik podpisal in na podlagi katere je bil prav tako uvrščen v 48. plačni razred, kar pomeni, da se je z uvrstitvijo strinjal. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se do navedenega sklepa in pogodbe o zaposlitvi v sodbi ni opredelilo, posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko navaja, da sta si prva in druga točka izreka izpodbijane sodbe v nasprotju in se ju ne da izvršiti, ker je v prvi točki izreka navedeno, da se odločba tožene stranke z dne 13. 8. 2009 razveljavi, kar pomeni, da je ta odločba ostala v veljavi do 15. 6. 2012, v drugi točki izreka pa je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti v 49. plačni razred od 1. 4. 2009 dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Sodna razveljavitev odločbe namreč pomeni, da ta odločba nima učinka, kar pa je smiselno enako kot odprava odločbe v upravnem postopku, kot to uveljavlja pritožba. S tem, ko je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 13. 8. 2009, ta nima več učinka, in tako z odločitvijo v drugi točki izreka, da je tožena stranka tožnika dolžna razporediti v 49. plačni razred od 1. 4. 2009 dalje, ni podano medsebojno nasprotje.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke uveljavlja razporeditev v 49. plačni razred od 1. 4. 2009 in od tega dne dalje obračun plače za 49. plačni razred ter izplačilo razlik med tako obračunano in dejansko izplačano plačo. Tožnik je zatrjeval, da je upravičen do izrednega napredovanja, to je do napredovanja za dva plačna razreda, na podlagi treh odličnih ocen v letu 2006, 2007 in 2008. Tožena stranka pa je navajala, da je tožnik upravičen zgolj do rednega napredovanja, to je do napredovanja za en plačni razred, na podlagi dveh odličnih ocen v letu 2006 in 2007 in ocene prav dobro v letu 2008. Napredovanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.) v določbah od 16. do 20. člena in Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba). V 1. odstavku 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. V skladu s 3. odstavkom istega člena lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu s 3. odstavkom 1. člena Uredbe javni uslužbenec napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. Napredovalno obdobje je po 2. odstavku 2. člena Uredbe čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje.

Iz evidenčenega lista ocene javnega uslužbenca za leto 2006 in 2007 izhaja, da je bil tožnik za navedeni leti ocenjen z oceno odlično (B1), kar med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno. Sporna je bila ocena tožnika za leto 2008. Iz ocenjevalnega lista uradnika za leto 2008 z dne 23. 1. 2009 (A1) izhaja, da je bil tožnik ocenjen z oceno odlično. Dne 27. 2. 2009 pa je tožena stranka izdala nov ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti za leto 2008, s katerim je prejšnjo oceno spremenila in tožnika ocenila z oceno zelo dobro (B2). Tožena stranka je tožnika dne 30. 3. 2009 obvestila, da z dnem 1. 4. 2009 napreduje za en plačni razred, in sicer v 48. plačni razred ter mu v podpis ponudila predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni podpisal. Dne 27. 7. 2009 je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, s katero je zahteval napredovanje za dva plačna razreda, tožena stranka pa je njegovo zahtevo zavrnila z odločbo z dne 13. 8. 2009. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi z oceno tožnikovega dela v letu 2008 ugotovilo, da je pravno relevantna ocena odlično, kot izhaja iz ocenjevalnega lista uradnika za leto 2008 z dne 23. 1. 2009, saj je bil tožnik s to oceno seznanjen in se je z njo strinjal. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, pa v postopku ni dokazala, da je tožnik prejel ocenjevalni list z dne 27. 2. 2009, s katerim je tožena stranka oceno odlično popravila v oceno prav dobro. Pritožbeno sodišče se z navedenimi dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, teh pa tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija. Glede na ugotovitve, da je bil tožnik seznanjen zgolj z oceno odlično na ocenjevalnem listu z dne 23. 1. 2009 in da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika seznanila s spremenjeno oceno na ocenjevalnem listu z dne 27. 2. 2009, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je pri napredovanju upoštevna in pravno relevantna ocena odlično na ocenjevalnem listu z dne 23. 1. 2009. V skladu z določbo 6. odstavka 17.a člena ZSPJS je namreč veljavna zgolj ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen.

Na podlagi ugotovitev o treh letnih ocenah odlično v letih 2006, 2007 in 2008 je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialno pravni zaključek, da je tožnik izpolnil pogoje za izredno napredovanje, to je napredovanje za dva plačna razreda v skladu z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe. Tožnik je namreč na podlagi treh ocen odlično prejel 15 točk, pri čemer je točkovanje določeno v 1. odstavku istega člena Uredbe, kar v skladu s citirano določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe ustreza napredovanju za dva plačna razreda. Glede na to, da je bil tožnik pred napredovanjem uvrščen v 47. plačni razred je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, kjer tožnik uveljavlja napredovanje za dva plačna razreda, to je v 49. plačni razred, od 1. 4. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 dalje do 15. 6. 2012 obračunati bruto plačo za 49. plačni razred in izplačati razliko med tako obračunano plačo in dejansko izplačano plačo (II. točka izreka). Pravilna je odločitev, da tožniku pripada obračun plače za 49. plačni razred od 1. 4. 2009, zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mu ta obračun pripada do 15. 6. 2012, to je do odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, saj pri odločitvi ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 3. 2011, katero je sicer sprejelo v dokazno oceno. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je bila navedena pogodba o zaposlitvi podpisana s strani obeh pravdnih strank in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe uvrščen v 48. plačni razred. Glede na to, da iz navedene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 (B7) izhaja, da učinkuje od 15. 3. 2011 dalje, je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za 49. plačni razred in izplačati razliko med tako obračunano plačo in dejansko izplačano plačo le do 15. 3. 2011 in ne do 15. 6. 2012, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba posega v sklep tožene stranke št. …. z dne 28. 8. 2009, s katerim je tožena stranka tožnika s 1. 4. 2009 razvrstila v 48. plačni razred. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je bila tožniku najprej ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni podpisal, zaradi česar je dne 28. 8. 2009 izdala sklep o uvrstitvi tožnika v 48. plačni razred. Navajala je tudi, da tožnik zoper navedeni sklep ni podal ugovora in je ta sklep postal dokončen in pravnomočen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer navedeni sklep upoštevalo pri odločitvi, in ga je sprejelo v dokazno oceno, res pa se ni izrecno opredelilo do zgoraj navedenih trditev tožene stranke, kar po prepričanju pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost odločitve. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik že v odgovoru na tožbo navajal, da tožena stranka ni izdala nobenega sklepa v zvezi s sporno uvrstitvijo v plačni razred, na glavni obravnavi dne 25. 4. 2012 pa je po tem, ko je tožena stranka s pripravljalno vlogo dne 5. 4. 2012 predložila sklep z dne 28. 8. 2009, izrecno navajal, da tega sklepa ni prejel, tožena stranka pa v zvezi z navedenim sklepom ni niti zatrjevala niti izkazala, da je bil tožniku ta sklep tudi dejansko vročen. Učinek dokončnosti in pravnomočnosti ima le odločba, ki je nasprotni stranki vročena. Glede na to, da tožena stranka ni izkazala vročitve sklepa z dne 28. 8. 2009, navedeni sklep nima učinka dokončnosti in pravnomočnosti in so zato pritožbene navedbe tožene stranke o poseganju izpodbijane sodbe v navedeni sklep neutemeljene.

Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je datum 15. 6. 2012 nadomestilo z datumom 15. 3. 2011. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (I. in II. točka izreka sodbe) in izpodbijani del sklepa (V. točka izreka sklepa) sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da tožnik ni uspel zgolj z majhnim delom tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče v odločitev glede povrnitve stoškov ni posegalo (3. odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).