Jedro

Sodišče prve stopnje ni začelo postopka za oceno ustavnosti zakona (246. člena ZUJF), zato niso bili podani vsi pogoji za zakonito prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. U-I-250/12-3. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi kot razlog za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi navedel, da ureditev po ZUJF pomeni, da delovno razmerje posameznikom preneha različno glede na spol in posredno na starost, ker so skladno z veljavno pokojninsko zakonodajo pogoji za pridobitev starostne pokojnine različno urejeni in jih ni mogoče enako upoštevati pri določanju razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je navedel, da je možnost upokojevanja z nižjo starostjo in z manj delovne dobe pri upokojevanju ugodnost, je pri prenehanju delovnega razmerja lahko neugodnost in diskriminacija, ki je prepovedana po ZDR. Tožnik je bil ob prenehanju pogodbe star 49 let, 10 mesecev in 2 dni ter je dopolnil 40 let, 6 mesecev in 21 dni delovne dobe. Tožnik je zatrjeval, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona, ki grobo posega v pravice posameznika in ustavna načela in omenil, da je ocena ustavnosti zakona že vložena, vendar pa tožnik ni hkrati predlagal, da bi sodišče do odločitve Ustavnega sodišča RS, postopek prekinilo. Tožena stranka meni, da je izdan sklep nepravilen, ker sodišče v tem postopku ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti zakona in tudi sicer sodišču glede na tožbeni zahtevek ne bi bilo potrebno sprejeti odločitve na podlagi ZUJF, pač pa na podlagi ZDR oziroma ZDSS-1. Trditve tožnika, da je diskriminiran zaradi ZUJF, so popolnoma nelogične, ugodnejši pogoji za upokojitev so bili po sedaj veljavni pokojninski zakonodaji ugodnejši za ženske in tožnik kot moški ni bil diskriminiran, ne po starosti, ne po pokojninski dobi. Prav tako gre za spor zaradi prenehanja oziroma obstoja delovnega razmerja, ki se po določbi prvega odstavka 41. člena ZDSS-1 šteje kot prednosten in bi sodišče, skladno s tretjim odstavkom iste določbe, moralo opraviti poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo v treh mesecih od prejema odgovora na tožbo. Tožena stranka se zaveda, da njeno stališče o ustavnosti zakonske določbe 246. člena ZUJF naslovnega sodišča ne zavezuje in da je očitno naslovno sodišče že sprejelo stališče, da je določba 246. člena ZUJF protiustavna, vendar navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da je stališče naslovnega sodišča napačno. Ustavno sodišče RS je v preteklosti že obravnavalo ocene ustavnosti nekaterih podobnih zakonskih določb in za nekatere ugotovilo njihovo neustavnost, vendar je potrebno poudariti, da pri nobeni od teh odločb ni šlo za reševanje podobnega pravnega vprašanja. Tako je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo št. U-I-49/98 z dne 25. 11. 1999, kjer se je presojala ustavnost 101. člena ZDR/90, ki je določal prenehanje delovnega razmerja z dne, ko delavec dopolni pogoje za pridobitev polne starostne pokojnine. Sodišče je v odločbi tedaj navedlo, da je možnost upokojitve z nižjo starostjo in z manj delovne dobe za pridobitev pravice do pokojnine ugodnost (pozitivna diskriminacija, ki je dopustna), pri prenehanju delovnega razmerja pa gre lahko za negativno diskriminacijo. Vendar je v konkretni zadevi ustavno pritožbo vložila ženska in da je po tej veljavni zakonodaji ženska izpolnila pogoje za nezmanjšano pokojnino že, če je dopolnila 35 let pokojninske dobe, medtem ko je bila za moške določena pokojninska doba 40 let. Navedeno določilo je bilo diskriminatorno le za ženske, ki so izpolnjevale pogoje za upokojitev bistveno prej kot moški. Z odločbo U-I-224/6 z dne 31. 5. 2006 je Ustavno sodišče RS razveljavilo drugi odstavek 162. člena ZJU, ki je določil, da lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju odpovednega roka, kadarkoli od prvega dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo dosegel polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. Slednje zgolj iz razloga, ker v konkretnem primeru niti s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm, ni bilo mogoče priti do jasne vsebinske zakonske določbe, kaj pomeni polna pokojninska doba, saj navedenega pojma ZPIZ-1 ni definiral. Tudi navedena odločba Ustavnega sodišča RS torej ni neposredno uporabljiva v tem delovnem sporu, končno ZUJF prenehanje pogodbe o zaposlitvi navezuje na konkretno določene okoliščine, to je izpolnitev pogoja za pridobitev starostne pokojnine, brez zmanjšanja. Tožena stranka pa je opozorila tudi na odločbo sodišča Evropske skupnosti Felix Palacios de la Villa C-411/OS z dne 16. 10. 2007, v kateri je sodišče obravnavalo združljivost obvezne upokojitve, ob dopolnitvi določene starosti, s pravom Evropske skupnosti. Tožena stranka tako ugotavlja, da je Republika Slovenija sprejela ZUJF z zasledovanjem legitimnega cilja, to je cilja kakovostnega prestrukturiranja oziroma vzpostavitve ugodne starostne strukture javnih uslužbencev in spodbuja dostop do zaposlitve z boljšo medgeneracijsko porazdelitvijo, da je torej sledila istim ciljem kot tožena stranka v navedeni odločbi, saj po mnenju tožene stranke določba ZUJF ni diskriminatorna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah smiselno uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 6. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil postopek v tem individualnem delovnem sporu prekinjen na podlagi 6. točke 1. odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da sodišče postopek prekine, če drug zakon tako določa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da je sodišče prve stopnje ta postopek prekinilo upoštevaje 23/1. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUst; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), ki določa, da v primeru, če sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče v tem individualnem delovnem sporu začelo postopek za oceno ustavnosti 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012), je potrebno ugotoviti, da niso bili podani vsi pogoji za zakonito prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje bi lahko zakonito prekinilo postopek v tem individualnem delovnem sporu po 6. točki člena 205/1 ZPP v zvezi z 23/1. členom ZUstS le v primeru, če bi obenem v tem individualnem delovnem sporu podalo zahtevo za oceno ustavnosti 246. člena ZUJF.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje ustavnosti že omenjenega 246. člena ZUJF ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (1. odstavek 366. člena ZPP, 360. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.