Jedro

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. čl. ZD zastaralen. Pravica do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik. Taka morebitna ureditev pomeni, da spora o tem, ali pritožnici pripada nujni delež, sploh ni moglo biti od trenutka, ko ji je zapustnikov brat na zapuščinski obravnavi priznal dedno pravico, ne glede na to, da se tožnica takrat ni izjasnila o veljavnosti oporoke. Priznanje dedne pravice v zapuščinskem postopku (sodni postopek) pomeni pretrganje zastaranja in pritožnici v vsakem primeru gre dedna pravica (priznanje po temelju), vprašljiva je samo njena višina oziroma, ali ji gre zakoniti ali nujni delež. V nobenem primeru pa zaradi priznanja v sodnem postopku dedna pravica pritožnici ne more zastarati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine in zakonita dedna upravičenca ter na podlagi oporočnega dedovanja za dediča proglasilo zapustnikovega brata D. K. ter A. F. za volilojemnico do 1/5 stanovanjske hiše ter odločilo, da je pravica A. F. do uveljavljanja nujnega deleža zastarala ter istočasno po pravnomočnosti sklepa odredilo vpis lastninske pravice na dediča D. K. 2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zakonita dedinja A. F., ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo zastaranje nujne dedinje za uveljavitev nujnega deleža, saj je pritožnica na zapuščinski obravnavi 14. 10. 2009 uveljavljala zakonito dedno pravico in je že to dejanje zakonite dedinje pretrgalo zastaranje. Zaradi dogovarjanja sta dediča večkrat predlagala preložitev obravnav in zaradi tega tudi ni podala posebne izjave, da uveljavlja nujni delež. Dedič D.K. je pri realizaciji dednega dogovora sodeloval le toliko časa, da je lahko podal ugovor zastaranja, kar je nepošteno.

3. Dedič D.K. je na pritožbo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo ter potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. čl. Zakona o dedovanju zastaralen. Pravica do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik. Taka morebitna ureditev pomeni, da spora o tem, ali pritožnici pripada nujni delež, sploh ni moglo biti od trenutka, ko ji je zapustnikov brat na zapuščinski obravnavi priznal dedno pravico 14. 10. 2009, ne glede na to, da se tožnica takrat ni izjasnila o veljavnosti oporoke. Priznanje dedne pravice v zapuščinskem postopku (sodni postopek) pomeni pretrganje zastaranja in pritožnici v vsakem primeru gre dedna pravica (priznanje po temelju), vprašljiva je samo njena višina oziroma, ali ji gre zakoniti ali nujni delež. V nobenem primeru pa, kot že rečeno, zaradi priznanja v sodnem postopku dedna pravica pritožnici ne more zastarati, kot pravno zmotno meni sodišče prve stopnje. Določbe 208. člena ZD, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje kot na specialni predpis, v ničemer ne vplivajo na odločitev v tej zadevi, saj je zastaranje pretrgano s priznanjem dedne pravice in v nobenem primeru ne more začeti ponovno.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

7. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino nujnega deleža, ki pripada pritožnici in ponovno odločiti o zadevi.