Jedro

Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo pa je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen in kot je bil tožniku tudi materialnopravno pravilno (in pravnomočno) izrečen.

Tožnikova pravica do lastninske pravice ni absolutna v smislu kot to meni tožnik (in sicer, da ima pravico graditi na svoji zemlji), temveč je način pridobivanja in uživanja lastnine (tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija) določen z zakonom.

tožnik z navedbami o uporabi prizidka za delo ni uspel izkazati, da bi izvršitev odrejenega ukrepa ogrozilo njegovo pravico do spoštovanja doma, tožbeno navedbo, da gre za del doma, pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožnika za odlog izvršbe in ugotovil, da pri odločanju niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil predlog za odlog izvršbe, ki ga je presojal na podlagi prvega odstavka 156. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da je predmet odloga izvršbe nelegalna gradnja - prizidek k obstoječi stanovanjski hiši etažnosti K + P neizdelano nadstropje na parc. št. 1409/2, k.o. ..., ki ni vpisan v kataster stavb kot stavba. Tožnik ima stalno prebivališče prijavljeno na ..., to je stanovanjska hiša na parc. št. 1408/2, k.o. ... (stavba št. 3069), s katero se stika predmetni nelegalni prizidek. Na inšpekcijskem pregledu 3. 10. 2017 je bilo ugotovljeno, da je prizidek nedokončan, zgrajena je samo ab konstrukcija objekta in deloma opečni zidovi, stavbno pohištvo ni vgrajeno, se ne uporablja, v in ob objektu je odložen različni material, stanovanjska hiša, s katero se prizidek stika, pa se uporablja za bivanje. Večji del prizidka se nahaja na območju K2 - Druga kmetijska zemljišča, manjši južni del pa na območju SK - Površine podeželskega naselja. Iz dopisa Oddelka za urejanje prostora MOL z dne 9. 10. 2017 izhaja, da sprememba namembnosti za ta del zemljišča ni predvidena. Tožnik je izjavil, da prizidek uporablja za delo, predvsem uporablja teraso. Ker se prizidek ne uporablja za bivanje in ker do spremembe namenske rabe iz kmetijskega v stavbno zemljišče ne bo prišlo, je organ tožnikov predlog zavrnil. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da objekt uporablja tudi v tem stanju, ker mu nudi zaščito pred soncem in padavinami. Za spremembo namembnosti rabe in legalizacijo objekta je zbiral dokumentacijo, ki jo je posredoval organu. Objekt se nahaja v strnjenem vaškem okolju, potek razmejitvene črte se vidi v prilogi. Tožbo vlaga zaradi diskriminacije pri pridobivanju soglasja za legalizacijo nedovoljene gradnje. Meni, da je ukrep rušenja nesorazmeren, neprimeren, pretiran in neproporcionalen poseg v lastninsko pravico in pravico do spoštovanja doma. Ta objekt stoji že veliko let, pa dosedaj ni nikogar motil, kar pomeni, da gre za arbitrarno poseganje v njegove pravice do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja (33. in 36. člen Ustave RS). Objekt mu služi kot del doma in bi v primeru rušenja izgubil streho nad glavo, ker bodo stroški rušenja toliko narasli, da bo izgubil vse. Objekt je nujen za njegovo bivanje (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-64/14 z dne 12. 7. 2017). Ta parcela je v lasti njegove družine že nekaj generacij, gradnjo mu je omogočila babica. Meni, da ni nevarnosti, da bi njegov objekt ogrožal vodovarstveno območje, saj je odprtega tipa, namenjen za bivanje in delo kot dvostopenjska terasa, ki je zelo majhna. Zgradil ga je že pred več kot 40 leti, da bi boljše živel v prihodnosti, imel večji prostor za shranjevanje živil in imel pokrit prostor za bivanje in delo, nad teraso pa je nameraval tudi zgraditi podstrešne sobice v smislu turistične dejavnosti, vendar je prej želel pridobiti soglasje za legalizacijo. Če bi vedel, da gradnja ni dovoljena, ne bi gradil. Meni, da ima pravico na svoji zemlji graditi kot drugi. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi tako, da ugodi njegovemu predlogu za odlog izvršbe, da bo uspel pridobiti vsa soglasja in da se ga vključi v prostorski plan.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikovega predloga za odlog izvršbe, ki poteka zaradi izvršitve odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku, s katero je gradbeni inšpektor izrekel ukrep odstranitve nelegalne gradnje tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu. Organ je svojo odločitev oprl na 156. a člen ZGO-1, za katerega tožnik meni, da ga je organ uporabil napačno.

7. Po prvem odstavku 156. a člena ZGO-1 gradbeni inšpektor poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da : - gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona (prva alineja), - se v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda ali bi izvršitev inšpekcijskega ukrepa pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje (druga alineja), - je inšpekcijski zavezanec dal pobudo za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah (tretja alineja), - je inšpekcijski zavezanec vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja (četrta alineja).

8. Tožnik je svoj predlog za odlog izvršbe (pred izdajo odločbe ter v pritožbenem postopku) utemeljeval z naslednjimi dejstvi: - da je za (pred 40 leti zgrajen) objekt (prizidek) pričel z legalizacijo (pridobivanjem soglasij) in dal pobudo za spremembo prostorskega akta, in - da prizidek (predvsem teraso) uporablja za delo in skladišče. Organ je njegov predlog zavrnil, ker se prizidek ne uporablja za bivanje in ker je bilo na podlagi dopisa Oddelka za urejanje prostora pri MOL z dne 9. 10. 2017 ugotovljeno, da za zemljišče s parc. št. 1409/2, k.o. ..., kjer leži obravnavani objekt, ni predvidena sprememba namenske rabe prostora, ker pa se zemljišče nahaja na območju s strogim vodovarstvenim režimom VVO II A vodonosnika Ljubljanskega polja, taka sprememba, četudi bi bila vložena pobuda, ne bi bila možna.

9. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna, saj tožnik ni izkazal razlogov za odlog izvršbe ne po prvi in ne po tretji alineji 156. a člena ZGO-1, dejstev in dokazov, ki bi jih bilo možno upoštevati v tem upravnem sporu (po arg. a contrario 20. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), pa tudi sedaj v tožbi ne navaja oziroma ne ponuja. Ponavlja le, da objekt uporablja tudi v tem stanju (kot zaščito pred vremenskimi pojavi) in da je diskriminiran pri pridobivanju soglasja za legalizacijo oziroma pri postopku sprejemanja sprememb prostorskega akta, vendar to niso pravno utemeljeni razlogi, ki bi jih organ glede na zgoraj citirano določbo 156. a člena ZGO-1 mogel upoštevati pri svoji odločitvi.

10. Tožnik tudi meni, da je ukrep rušenja prizidka nesorazmeren, neprimeren, pretiran in neproporcionalen poseg v njegovo lastninsko pravico, ker pa objekt dosedaj nobenega ni motil, gre očitno za arbitrarno samovoljo organa. Sodišče najprej pojasnjuje tožniku, da po drugem odstavku 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpektor res pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo pa je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen in kot je bil tožniku tudi materialnopravno pravilno (in pravnomočno) izrečen. Zato pa s tem tudi ni prišlo do posega v ustavne pravice tožnika do lastninske pravice in nedotakljivosti stanovanja (33. in 36. člen Ustave RS). Tožnikova pravica do lastninske pravice tudi ni absolutna v smislu kot to meni tožnik (in sicer, da ima pravico graditi na svoji zemlji), temveč je način pridobivanja in uživanja lastnine (tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija) določen z zakonom (67. člen Ustave), zemljišča pa uživajo še posebno varstvo (71. člen Ustave). Med taka zemljišča sodijo npr. tudi zemljišča, ki se nahajajo v vodovarstvenem območju. Za njih pa velja, da je rabo in druge posege vanje treba programirati, načrtovati in izvajati tako, da se njihovo stanje ne poslabšuje (5. člen Zakona o vodah).

11. Tožnik še ugovarja, da je objekt del njegovega doma, v primeru njegove odstranitve pa bo ostal brez strehe nad glavo zaradi visokih stroškov rušenja, ob tem pa se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14 z dne 12. 10 2017. 12. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 152. in 156. a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in da je do odprave ugotovljene protiustavnosti posameznikom zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in še, da se izvršba sme odložiti večkrat. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je protiustavnost teh določb ugotovljena na primeru, ko je bila po presoji Ustavnega sodišča ogrožena pravica do spoštovanja doma (ko je bil predmet odstranitve nelegalne gradnje objekt, ki fizični osebi pomeni dom) in s tem posledično zagrešen poseg v pravico iz 36. člena Ustave, določb 152. in 156. a člena ZGO-1 pa ni razveljavilo, ker je presodilo, da bi njuna razveljavitev popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena (152. člen ZGO-1), oziroma ker bi inšpekcijskim zavezancem odvzela vsako možnost preprečiti izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta (156. a člen ZGO-1), kar bi bilo sporno z vidika varovanja javnega interesa kot z vidika varovanja pravice do spoštovanja doma (točka 33).

13. Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, gre za nedokončan prizidek (s teraso), ki očitno ni v uporabi za bivanje per se, tožnik pa je v postopku tudi sam navajal, da objekt uporablja za delo, šele v tožbi pa, da gre za del njegovega doma. Sodišče sodi, da tožnik z navedbami o uporabi prizidka za delo ni uspel izkazati, da bi izvršitev odrejenega ukrepa ogrozilo njegovo pravico do spoštovanja doma, kot to razloguje v zgoraj citirani odločbi Ustavno sodišče RS in kot je to pravilno zaključil tudi upravni organ. Tožbeno navedbo, da gre za del doma, pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Slednjega pa tožnik v tožbi ni navedel. Sodišče le pripominja, da o stroških odstranitve objekta (še) ni bilo odločeno.

14. Kot nedopustno tožbeno novoto sodišče zavrača tudi ugovor tožnika, da je nameraval nad teraso zgraditi podstrešne sobice za turistično dejavnost, saj tudi tega razloga (v smislu druge alineje prvega odstavka 156. a člena ZGO-1) v postopku ni uveljavljal, v tožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj ne. Ob tem sodišče dodaja, da mora stranka, ki želi kot razlog za odlog izvršbe uveljavljati opravljanje gospodarske dejavnosti in gospodarsko škodo v primeru izvršitve izrečenega inšpekcijskega ukrepa, to gospodarsko dejavnost opravljati že od začetka inšpekcijskega postopka.

15. Ostale tožbene navedbe (da gre za zemljišče, ki je v lasti njegove družine že več generacij, da ni nevarnosti, da bi objekt ogrožal vodovarstveno območje ter da ni vedel, da gradnja ni dovoljena) pa glede na v tem primeru veljavne materialnopravne določbe niso pravno pomembne in jih sodišče zato tudi zavrača. 16. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.