Jedro

V 8. členu Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, je določeno, da morajo biti delavcem, ki so razporejeni na delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba ne šteje več s povečanjem, izdane nove odločbe. Slednje pomeni, da o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem v odvisnosti od razporeditve na posamezna delovna mesta pri toženi stranki odloča delodajalec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka na delovnem mestu načelnika Odseka za logistiko na Policijski upravi v P. od 1.4.2000 dalje dolžna priznati tožniku pravico do zavarovalne dobe s povečanjem. Ugotovilo je, da je bila tožniku do 31.3.2000 pri toženi stranki priznana zavarovalna doba s povečanjem, da novi Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnim mest Ministrstva za notranje zadeve in Policije na tožnikovem delovnem mestu zavarovalne dobe s povečanjem res ni več predvideval, vendar določb pravilnika ni upoštevalo, ker tožena stranka ni dokazala, da bi bil ustrezno objavljen.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ob ugotovitvi, da je tožnik "v tem sporu zahteval le ugotovitev, da ima tudi po novi razporeditvi na delovno mesto načelnika Odseka za logistiko v PU P. pravico do benificirane delovne dobe", je presodilo, da gre za spor o socialni pravici s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri v predhodnem postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ni bilo (dokončno) odločeno. Tako procesne predpostavke za sprožitev socialnega spora pred delovnim in socialnim sodiščem še niso izpolnjene. Le če bi tožnik zahteval presojo odločbe o razporeditvi, ki bi vsebovala tudi odločitev o pravici do benificirane delovne dobe, bi bila podana pristojnost delovnega sodišča za odločanje v sporu.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da bi šlo za socialni spor, saj mu pravica do zavarovalne dobe s povečanjem od 1.4.2000 dalje ni bila priznana z razporeditveno odločbo tožene stranke z dne 6.3.2000. Tožnik je uveljavljal dajatveni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem in sodišče prve stopnje je o tako postavljenem zahtevku pravilno odločilo. Na podlagi takšne (pravnomočne) sodbe bi tožnik lahko zahteval dopolnitev odločbe tožene stranke v izvršbi. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov za ugotovitev, da tožnik take presoje razporeditvene odločbe glede nepriznanja zavarovalne dobe s povečanjem ni zahteval. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je izpodbijani sklep nezakonit. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Tako Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami) kot sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) določata, da se delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (211. člen ZPIZ/92), oziroma na katerih so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (282. člen ZPIZ-1), lahko določajo z zakonom oziroma podzakonskim aktom. ZPIZ-1 v 430. členu tega ne spreminja, temveč ob svoji uveljavitvi ureja zgolj upoštevanje dotlej pridobljenih pravic iz tega naslova in za starejše zavarovance ohranja prejšnji sistem zavarovanja, s tem, da je bil novi sistem obveznega dodatnega zavarovanja na podlagi določb prvega odstavka 449. člena ZPIZ-1 uveljavljen šele s 1.1.2001. Zavarovalno dobo s povečanjem je za delavce notranjih zadev urejal takrat veljavni Zakon o notranjih zadevah (ZNZ - Uradni list RS, št. 28/90 s spremembami), ki je v 90. členu določal, da se pooblaščenim uradnim osebam vsakih 12 mesecev dejanskega opravljanja dela šteje za 16 mesecev zavarovanja. Na podlagi navedenih določb je bila izdana Uredba o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/98 in 110/99), ki je veljala tudi za Ministrstvo za notranje zadeve in organe v njegovi sestavi (1. člen). Poleg splošnejše opredelitve delovnih mest pri toženi stranki, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (2. člen), je v 7. členu določala, da se taka delovna mesta konkretneje določijo v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki so ga bili prizadeti državni organi dolžni uskladiti z uredbo v roku tridesetih dni. Hkrati je uredba v 8. členu izrecno določala, da morajo biti delavcem, ki so razporejeni na delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba več ne šteje s povečanjem, izdane nove odločbe. To pomeni, da o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem v odvisnosti od razporeditve na posamezna delovna mesta pri toženi stranki odloča delodajalec.

Tožena stranka je v letu 2000 sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za notranje zadeve in Policije (pravilnik), v katerem je na novo uredila delovna mesta in določila, na katerih delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Pravilnik naj bi se uporabljal od 1.4.2000 dalje. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku pri toženi stranki na podlagi pravilnika izdana nova razporeditvena odločba dne 16.3.2000, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah iz delovnega razmerja na delovnem mestu načelnika Odseka za logistiko, da je tožnik zoper to odločbo pravočasno ugovarjal, ker mu ni bila priznana pravica do zavarovalne dobe s povečanjem, in da je dne 30.5.2000 tožena stranka njegov ugovor z odločbo zavrnila. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče obe odločbi tudi uporabilo v dokaznem postopku.

Glede na gornja dejstva in prikazano ureditev določanja delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem oziroma na katerih je po ZPIZ-1 predvideno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je potrebno tožnikovo zahtevo po priznanju pravice do zavarovalne dobe s povečanjem obravnavati v smislu socialnega spora, v katerim bi bil na pasivni strani lahko udeležen le Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma da bi moral tožnik svojo pravico predhodno uveljavljati v postopku pri zavodu v smislu določb 259. člena ZPIZ-1. Glede na takšno zmotno presojo se sodišče druge stopnje neutemeljeno ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke. Zato je bilo potrebno na podlagi določb prvega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče po vsebini opredeliti do pritožbenih navedb, zlasti do vprašanja objave Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ter njenega pomena za priznanje tožnikove pravice do zavarovalne dobe s povečanjem.