Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o ugovoru zastaranja.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o ugovoru zastaranja.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženko 18. 2. 2010 vložila tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neprestanih imisij (prekomerni hrup, vibracije in plini), ki jih je povzročal tranzitni promet po cesti G1-3, ob kateri živi. Zatrjevala je, da je tovrstno škodo trpela v obdobju od leta 2003 do 31. 10. 2008, zahteva pa povrnitev tiste škode, ki jo je trpela v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi utemeljenega ugovora zastaranja. Ker ne gre za okoljsko škodo, sodišče ni sledilo tožničinemu stališču, da je treba uporabiti 30 letni zastaralni rok iz določbe 110. člena Zakona o varstvu okolja, temveč se je oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika. Kot je pojasnilo, je s tožbo zahtevana terjatev zastarala, ker je še pred vložitvijo tožbe potekel objektivni zastaralni rok. Ta je namreč začel teči od trenutka nastanka škode, ki je po prepričanju sodišča vezan na trenutek, ko je tožnica začela trpeti duševne bolečine (leta 2000 oziroma najkasneje 2003), in sicer ne glede na to, koliko časa so nato te bolečine trajale in v kakšnem obsegu jih je oškodovanka trpela, saj dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih, na začetek zastaralnega roka ne vpliva (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 327/2001 z dne 9. 1. 2002 in II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005). Sodišče nadalje ni sledilo tožničinemu sklicevanju na vložitev zahtevka na Državno pravobranilstvo za zunajsodno rešitev spora, saj tak zahtevek ne pretrga zastaranja, poleg tega pa je bil vložen šele 25. 11. 2009, ko je objektivni zastaralni rok že potekel. Posledično se ni opredelilo ne do poteka subjektivnega zastaralnega roka ne do toženkinega podrednega ugovora, da lahko tožnica terja odškodnino le za obdobje teh let pred vložitvijo tožbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi se je strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje, da izpodbijana odločitev glede zastaranja odstopa od enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča, obenem pa kaže na neenotno sodno prakso pritožbenih sodišč. Opozarja, da odškodninska terjatev ne more zastarati, preden je dospela oziroma je oškodovanec še ni mogel uveljavljati. Ne strinja se s stališčem sodišč nižjih stopenj, ki začetek zastaralnega roka opredeljujeta z začetkom preseganja mejnih in kritičnih vrednosti hrupa, saj takrat še ni bilo mogoče določiti, kako dolgo in intenzivno je pričakovati nadaljevanje posegov, zato tožnica ne bi mogla uveljavljati niti kontinuirane bodoče škode. Trenutek škodnega dogodka za začetek teka zastaralnega roka ni odločilen. Poudarja, da sta se v konkretnem primeru kontinuirano izrazila tako poseg v tožničino pravico do zdravega življenjskega okolja kot tudi njena nepremoženjska škoda. Očitek nepravočasnega uveljavljanja odškodninske terjatve je mogoče oškodovancu naprtiti šele od trenutka, ko je celotni obseg škode postal določljiv oziroma dokončen. Meni, da zastaralni rok začne teči od konca ponavljajočih škodnih dejanj, ko ima oškodovanec možnost, da izve za obseg škode (VS Srbije, Rev 502/82 z dne 2. 3. 1983). Na zmotnost zaključka sodišč o začetku teka zastaralnega roka poleg tega kaže tožničina izpovedba, da se je vseh posledic škodnega dejanja zavedla šele po preusmeritvi tovornega prometa na avtocesto (2008), pa tudi dejstvo, da dovoljene dnevne vrednosti hrupa niso bile prekoračene do leta 2004. Toženka tako ni dokazala, da bi tožnica že prej vedela za povzročitelja in nastalo ji škodo, ki presega običajne meje. Predlagateljica končno navaja, da obravnavana vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev pritožbena sodišča v istovrstnih zadevah rešujejo različno (stališče, da zastaralni rok v takšnih okoliščinah še ni iztekel, je Višje sodišče v Mariboru zavzelo v zadevah I Cp 1844/2010, I Cp 1712/2010 in I Cp 1781/2010).

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Podobna vprašanja je revizijsko sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 68/2001 z dne 30. 6. 2011, v kateri je zavzelo drugačna stališča o zastaranju kot sodišči nižjih stopenj v predmetni pravdi.