Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Okrajno sodišče v Murski Soboti obsojenega B.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 in mu izreklo po tem zakonitem določilu kazen 4 mesece zapora. Hkrati mu je po 68. členu Kazenskega zakona Jugoslavije izreklo varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 9 mesecev. Obsojencu so bili naloženi v plačilo še stroški kazenskega postopka s povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno prvostopno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.6.1998 vložil pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 371. členom in 427. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe napadeni sodbi - sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča, razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti meni, da zatrjevanje zahteve, da stopnja etilnega alkohola v obdolženčevi krvi v dosedanjem sodnem postopku ni bila pravilno ugotovljena, predstavlja oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Sicer pa v obravnavanem primeru možno minimalno odstopanje od stopnje alkoholiziranosti obdolženca ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi v okviru določbe 427. člena ZKP bilo lahko predmet presoje in glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Po mnenju zagovornika obsojenca B.K. naj bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče upoštevali pri ugotavljanju stopnje alkoholiziranosti obsojenca rezultate analize krvi obsojenca, ki je bila temu po podatkih zapisnika o odvzemu krvi odvzeta 14.9.1994 ob 20.05 uri, torej v času, ko obdolženec sploh še ni bil udeležen v prometni nesreči, ki se je zgodila istega dne, vendar ob 20.25 uri. Glede na navedeno rezultat analize 2,07 g/kg etilnega alkohola v obsojenčevi krvi ob času odvzema in glede na čas prometne nezgode ni pravilen in ne daje osnove za ugotovitev, da je v vinjenem stanju povzročil očitano kaznivo dejanje. Ugotavljanje pritožbenega sodišča v njegovi odločbi o tem, da je bil obsojencu odrejen odvzem krvi neposredno po nezgodi, je deloma točen, ni pa upoštevan čas, ko je moral obsojenec prisostvovati ogledu kraja prometne nezgode in bil pozneje odpeljan v bolnišnico M.S. na odvzem krvi, kjer je moral tudi čakati nekaj časa. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik z gornjimi izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Napaka pri navedbi časa odvzema krivi obsojencu v zapisniku o odvzemu krvi je bila povsem zanesljivo odpravljena v teku postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in tudi ustrezno obrazložena. Glede na podatek v izreku o krivdi prvostopne sodbe se je prometna nezgoda zgodila 14.9.1994 ob 20.25 uri. Upoštevanje trajanja postopka do trenutka odvzema krvi, pretečeni čas ne predstavlja podlage za dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v obeh napadenih sodbah; ko ne gre za precejšen dvom o resničnosti stopnje alkoholiziranosti, zaradi česar tudi ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, to je za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, saj ni podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.