Jedro

Odločba, ki ni bila vročena, ne more postati izvršljiva ter organ ne more podvzemati nobenih izvršilnih dejanj, kar bo morala tožena stranka, ki je odločala o soinvestitorjevi pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa upoštevati, saj glede na okoliščine primera izrečenega ukrepa ni mogoče izvršiti delno, to je samo v breme tožnika. Takšna odločba bi bila v pravnem pogledu neizvršljiva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, Ljubljana, št. ... z dne 10. 4. 2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponoven postopek. 2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanistične inšpekcije, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A št. ... z dne 24. 7. 2001 in zavrnitev utemeljila z ugotovitvijo, da je prvostopni upravni organ 9. 7. 2001 opravil inšpekcijski pregled spornega posega v prostor ter ugotovil, da sta investitorja na zemljišču s parcelno št. 313/3 k. o. B zgradila betonsko talno ploščo tlorisne velikosti 11,3 m x 9,6 m, za navedeni poseg v prostor pa jima ni bilo izdano ustrezno dovoljenje, ki bi ga glede na določbe 50., 51. in 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 71/93 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN) morala imeti. Glede na navedeno je prvostopni upravni organ pravilno in zakonito odločil in investitorjema z izpodbijano odločbo izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 73. člena ZUN. Investitorju, ki poseže v prostor ne da bi si pred posegom v prostor pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del, se namreč izreče inšpekcijski ukrep po določbah 73. člena ZUN, ne glede na to iz kakšnega razloga je nedovoljeno posegel v prostor. Investitor sme s posegom v prostor pričeti šele po pridobitvi pravnomočnih navedenih dovoljenj, zato se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da bo v čim krajšem času pridobil potrebno dokumentacijo. Hkrati s pritožbo je pritožnik podal tudi predlog za podaljšanje roka za izvršitev naloženega dejanja, za odločanje o njem pa je v skladu z določbo tretjega odstavka 99. člena ZUN pristojen upravni organ prve stopnje. Po določbi 213. člena člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ odločiti o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, ker pa o predlogu za podaljšanje roka še ni bilo odločeno, bo moral prvostopni upravni organ o tem vprašanju še odločiti.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nepravilna, tako iz vsebinskih kot procesnih razlogov, meni pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Opozarja, da je postopek, ki se je končal z izdajo sporne odločbe vseboval številne nepravilnosti, zaradi česar je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, oziroma podrejeno ponoviti postopek pred prvostopnim upravnim organom. Citira določbo 42. člena ZUP v zvezi z ugotovitvijo, da bi kot stranka v postopku morala nastopati tudi AA, sicer solastnica spornih nepremičnin, kateri pa prvostopna odločba ni bila vročena in tako zoper njo ni mogla začeti učinkovati. Torej je nastala nevzdržna procesna situacija, ko je zoper enega izmed investitorjev odločba postala dokončna, zoper soinvestitorko pa ne, saj ji odločba ni bila vročena. Tako je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga. Prav tako pa niso točne navedbe tožene stranke, da za navedeni poseg investitorjem ni bilo dano ustrezno dovoljenje. Pravnemu predniku investitorja je bilo namreč izdano gradbeno dovoljenje, opr. št. 351-2407/78-7/2-4, investitorja pa sta na podlagi tega dovoljenja začela opravljati poseg, hkrati pa sta pri pristojnemu upravnemu organu predlagala postopek za spremembo gradbenega dovoljenja v smislu spremembe investitorjev. Glede na navedeno je obrazložitev tožene stranke, iz katere izhaja, da za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno iz kakšnega razloga je investitor nedovoljeno posegel v prostor, pač pa le, ali je imel za poseg ustrezno pravnomočno dovoljenje upravnega organa, napačna. V konkretni zadevi namreč navedeno ne more veljati, saj sta investitorja začela poseg v dobri veri, da imata za postopek veljavno gradbeno dovoljenje za gradnjo počitniške hišice. Iz izpodbijane odločbe je razvidno tudi, da je tožnik že v rednem postopku opozoril, da je v teku postopek za legalizacijo spornega posega. Nadalje navaja, da do dokončne odločitve v predmetni zadevi ne bo opravljal nikakršnih posegov na sporni nepremičnini. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi, predlaga povrnitev stroškov upravnega postopka, istočasno pa prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopni upravni organ, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota A, dne 24. 7. 2001 izdal investitorjema AA in BB, tožniku v tem upravnem sporu, odločbo št. 356-02-08-113/01-MB/OB, s katero je odredil odstranitev betonske talne plošče tlorisne velikosti 11,3 m x 9,6 m, zgrajene na zemljišču parc. št. 313/3 k.o. B, ki sta jo zgradila brez ustreznega dovoljenja, ter istočasno določil prepovedi iz določbe 76. c člena ZUN, veljavne za prej navedeni poseg v prostor, ter v 3. točki izreka odločil, da v kolikor investitorja ne bosta opravila naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje, investitorja pa bosta o datumu izvršbe obveščena naknadno. V 4. točki je prvostopni upravni organ odločil, da bosta stroške postopka nastale s prisilno izvršbo plačala investitorja na podlagi posebnega sklepa, ter odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

Upravni postopek se na prvi stopnji sklene in konča z izdajo odločbe o upravni stvari, ki je predmet postopka in z vročitvijo te odločbe. Vročitev odločbe ima pomembne pravne posledice za samo odločbo, ki se vroča in za tistega, ki mu je odločba vročena oziroma namenjena, saj začne odločba veljati šele s pravilno vročitvijo in obenem pravno učinkovati nasproti stranki. Odločba ki ni bila vročena, ne more postati izvršljiva (282. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - v nadaljevanju ZUP), ter organ ne more podvzemati nobenih izvršilnih dejanj. Iz predloženih podatkov upravnega spisa je razvidno, da odločba prvostopnega upravnega organa, tako kot navaja tožnik v tožbi, investitorici AA ni bila vročena, dne 2. 8. 2001 je bila vročena samo tožniku, prav tako pa iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo in kasneje tožbo samo tožnik. V obravnavani zadevi iz celotnega postopka vodenja inšpekcijskega nadzora (zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 9. 7. 2001), ter iz 1. točke izreka prvostopne odločbe izhaja nesporna ugotovitev in določitev investitorjev nedovoljenega posega v prostor, ki sta dolžna (1. točka izreka) odstraniti zgrajeno betonsko ploščo. Ker v odločbi rok za izvršitev navedenega dejanja ni določen, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva ko je bila izdana, rok za prostovoljno izvršitev naloženega dejanja pa skladno z določbo četrtega odstavka 282. člena ZUP prične teči od dne, ko je postala odločba izvršljiva, kar v konkretnem primeru, ko je v odločbi določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa, pomeni, da rok prične teči od dneva vročitve odločbe stranki. Glede na navedeno, po presoji sodišča, odločba prvostopnega upravnega organa v razmerju do investitorice AA ni postala izvršljiva, zato bi morala tožena stranka, ki je odločala o tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo, to upoštevati, saj glede na okoliščine primera izrečenega ukrepa ni mogoče izvršiti delno, to je samo v breme tožnika. Takšna odločba bi bila v pravnem pogledu neizvršljiva (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), kar bi morala tožena stranka pri svojem odločanju upoštevati.

Glede na navedeno, čeprav sodišče upoštevaje določbo tretjega odstavka 45. člena ZGO sicer nima pomislekov v pravilnost odločitve tožene stranke, je sodišče tožbi ugodilo, ter izpodbijano odločbo na podlagi tretjega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS) odpravilo, ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K 2. točki izreka: Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, zato skladno z določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranke svoje stroške postopka.

K 3. točki izreka: V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 - prečiščeno besedilo, RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/00 - ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila takse mora stranka predložiti tam navedene listine (zadnje odločbe o dohodnini zase in za družinske člane, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev, potrdilo o premoženjskem stanju).

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal oprostitev plačila sodnih taks, ter sodišču predložil Odločbo o odmeri dohodnine Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada A, št. 15 01632 0 za leto 1999, Potrdilo o premoženjskem stanju, št. 440/2002 z dne 20. 5. 2002, ki ga je izdalo Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad A, Izpostava A, ter kopije plačilnih listov za mesece januar, februar in marec 2002. Iz predloženih potrdil izhaja, da tožnik mesečno prejema povprečno 150.000,00 SIT plače, s prejetim zneskom pa se preživlja sam. Ker je sodišče ocenilo, da s plačilom sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana tožnikova sredstva za preživljanje, je predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.