Jedro

Za pretrpljene telesne bolečine (hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude 3 tedne, trajne lahke z občasnimi srednje hudimi še nadaljnje 3 tedne, občasne lahke do zaključka zdravljenja) in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem (štiridnevna hospitalizacija, kirurška oskrba ran na glavi v lokalni anasteziji, dva preveza ter odstranitev šivov, vsaj 10 rtg preiskav, in sicer CT glave, vratu, prsnega koša, CT angiografija, uz preiskava trebuha, več laboratorijskih preiskav, jemanje uroantiseptika, nekajdnevno jemanje močnih analgetikov v obliki injekcij in tablet, nato v obliki tablet še cca. šest tednov, lažje in občasne pa do zaključka zdravljenja, devet fizioterapij) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR. V skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse je prisojena odškodnina občutno previsoka.

Utemeljeno tožena stranka izpodbija kot previsoko tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba namreč ob ugotovljenem, da je tožnik utrpel zgolj začasne spremembe na psihičnem zdravju, saj je zaradi postkomicijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje imel težave s spominom, koncentracijo, splošno umsko sposobnostjo, večjo razdražljivostjo in stalnim strahom pred novo prometno nezgodo, utemeljeno poudarja, da je šlo zgolj za začasne omejitve v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, ki tudi po intenzivnosti ne utemeljujejo odškodnine v takšnem znesku, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 12.181,70 EUR, v 2. točki izreka pa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnje zahtevanih 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2013 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa tako, da se znesek 215,06 EUR nadomesti z zneskom 44,20 EUR, znesek 1.699,37 EUR pa z zneskom 805,25 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 513,00 EUR pritožbenih stroškov in je hkrati dolžna sama kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo najprej sklenilo, da se tožeči stranki dovoli sprememba tožbenega zahtevka, kot izhaja iz njenega petega pripravljalnega spisa z dne 23. 1. 2015, in v 1. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 26.181,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2013 dalje do plačila, v 2. točki je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih: 43.125 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2013 dalje do plačila, 316,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2013 dalje do plačila, 320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje do plačila, 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 dalje do plačila, 229,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2015 dalje do plačila ter za plačilo mesečne rente v višini 160,00 EUR od 1. 2. 2015 dalje in v 3. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožeče stranke povrniti v roku 15 dni v znesku 251,06 EUR na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št. ... in znesek 1.699,37 EUR na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št...., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka in uvodoma uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V uvodnem delu pritožbe povzema določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in izpostavlja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine, kar pomeni, da se pri določitvi odškodnine upošteva specifične okoliščine posameznega primera, ob tem pa je potrebno odškodnino določiti objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje in ob upoštevanju drugih primerljivih primerov sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod. Opozarja, da se je pri ugotavljanju narave poškodb in vrste ter obsega nepremoženjske škode sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnika kot stranke in izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Navaja, da je v izvedeniškem mnenju natančno opisana intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Izvedenec je ocenil, da je tožeča stranka v okviru hospitalizacije trpela hude bolečine v trajanju 4 dni, bolečine srednje intenzitete, zlasti v predelu prsnice in zlomljenega rebra, v desni rami in desni roki, v trajanju 3 tedne (21 dni), bolečine lahke intenzitete v trajanju 3 tedne (21 dni) in občasne bolečine lahke intenzitete do zaključenega zdravljenja 7. 1. 2010 (76 dni). Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da tožeča stranka zaradi poškodb, ki jih je utrpela v nezgodi, po zaključenem zdravljenju 7. 1. 2010 ne trpi več bolečin in jih tudi v prihodnje ne bo trpela. Zdravljenje poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavi nezgodi 23. 10. 2009, je bilo zaključeno 7. 1. 2010. Bolečine v vratu z izžarevanjem v desni zgornji ud so se pojavile šele po zaključenem zdravljenju in niso v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Tožnik se je v nadaljevanju zdravil zaradi cevikobranhialnega sindroma, ki je posledica degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici in na cervikotorakalnem prehodu, ki so bile na dan nezgode že vidne na CT preiskavi vratu. CT je izključil sveže postravmatske spremembe in postavil možnost izbočenja intervertebralnega diskusa, ki pa ni posledica poškodbe, temveč degenerativne spremembe. Tožnik ni imel kliničnih znakov za poškodbo vratne hrbtenice, bila je prosto gibljiva in neboleča. EMG preiskava je potrdila blage kronične spremembe v področju segmenta Th1. Degenerativne spremembe so bile nato potrjene z več preiskovalnimi metodami tudi v nadaljevanju zdravljenja. Bolečine v vratu z izžarevanjem v desno ramo in zgornji ud ne morejo biti in niso posledica obravnavane nezgode. Tožena stranka je prepričana, da tožeča stranka glede intenzivnosti in trajanja bolečin ter ugotovljenih neugodnosti, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, ni upravičena do prisojene odškodnine iz tega naslova v višini 14.000,00 EUR, saj sodna praksa v podobnih primerih ne narekuje tako visoke odškodnine, kot jo je v odmerilo prvostopno sodišče. Tožena stranka je mnenja, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnostmi med zdravljenjem v znesku 5.000,00 EUR. Prisojena odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 2.000,00 EUR je po mnenju tožene stranke primerna in v skladu s sodno prakso. Primarni strah je trajal okvirno nekaj minut, pri čemer ni moč spregledati dejstva, da tožeča stranka navaja obdobje amnezije. Je pa izvedenec potrdil navedbe tožnika glede sekundarnega strahu, in sicer sekundaren zmeren strah je trajal 3 dni, medtem ko je sekundarni blag strah trajal dva meseca in 11 dni. Prvostopno sodišče je tožniku iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, pri čemer želi tožena stranka opozoriti, da iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja: - da poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi, niso zapustile trajnih funkcionalnih posledic, tako da zaradi njih njegove splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane, - trajne anatomske posledice predstavljata dve brazgotini v predelu lasišča, ki na komunikacijsko razdaljo nista vidni, - pri tožniku po obravnavanem škodnem dogodku ni mogoče ugotoviti trajnih posledic na njegovem psihičnem zdravju, ki bi jih bilo mogoče povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožena stranka izpostavlja, da je iz razpoložljive medicinske dokumentacije, na kar opozarja tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, razbrati, da je tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom že doživel hujšo prometno nesrečo, kar predstavlja dejavnik tveganja za pojavljanje posttravmatske stresne motnje. Sicer pa glede na podatke v razpoložljivi medicinski dokumentaciji in podatke ob pregledu tožnika pri izvedencih diagnostični kriteriji posttravmatske stresne motnje niso bili izpolnjeni. V razpoložljivi medicinski dokumentaciji je pri tožniku opisana nevrastenija, vendar je ni mogoče povezati z obravnavanim škodnim dogodkom, saj ne sodi niti v sklop s stresom povzročenih psihičnih motenj niti v sklop organskih psihičnih motenj, temveč je v skladu z mednarodno klasifikacijo bolezni opredeljena kot pretirana psihična ali telesna utrudljivost. Pri tožniku osebnostna spremenjenost zaradi obravnavanega škodnega dogodka ni prisotna, saj niso izpolnjeni diagnostični kriteriji niti za organsko osebnostno motnjo niti za osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji. Tudi sicer ni mogoče ugotoviti pomembnejših sprememb v tožnikovi osebnosti zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Pri tožniku ni ugotoviti pomembnih okoliščin v zvezi s spremembo tožnikovega zdravstvenega stanja po škodnem dogodku 23. 10. 2009 od že navedenih. Mnenja je, da pravična satisfakcija za to obliko nepremoženjske škode, upoštevaje izvedensko mnenje ter intenzivnost, trajanje in obseg (vsebino) duševnih bolečin, znaša največ 5.000,00 EUR, pri čemer gre poudariti, da je obseg nadomestne zadovoljitve (z namenom tolažbe, zmanjšanja trpljenja, možnega povečanja ugodja) omejen, zato bi prisoja višje odškodnine predstavljala neupravičeno obogatitev in bi bila v nasprotju z namenom te odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Kljub dejstvu, da Vrhovno sodišče RS ni sprejelo tehničnih kriterijev oz. tabel za odmero odškodnine in da odškodnine ni mogoče izračunati enostavno na matematični način, pa vendarle obstajajo zneski, ki predstavljajo nek okvir znotraj katerega sodišča glede na okoliščine primera odločajo o višini odškodnine. Tožena stranka izpostavlja, da je ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocena sodišča in ne izvedencev, ki pojasnijo oblike zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa v predmetni zadevi nikakor ni moč mimo ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska vprašanja v Ljubljani in dejstva, da je tožeča stranka še zmeraj delovno aktivna, vozi avto, je sposobna vzdrževanja socialnih stikov in da po obravnavanem škodnem dogodku ni bilo mogoče ugotoviti trajnih posledic na njenem psihičnem zdravju, ki bi jih bilo mogoče povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Pri tožniku so bili sicer prisotni določeni simptomi posttravmatske stresne motnje in postkomocijski sindrom, vendar se navedene psihične motnje danes pri tožeči stranki več ne odražajo. Tožena stranka je prepričana, da je primerna odškodnina za nematerialno škodo v znesku 12.000,00 EUR. Vsled navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino za nematerialno škodo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzemala za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP odločbo sodišča prve stopnje preizkusi v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka v uvodnem delu pritožbe sicer navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar pa je glede na vsebino predložene pritožbe in ob izrecni pritožbeni navedbi, da je pritožbeno sporna vrednost 14.181,70 EUR s pripadki (od prisojenega plačila 26.181,70 s pripadki), zaključiti, da se pritožbeno izpodbija le prisodilni del sodbe (1. točka izreka sodbe), v katerem je sodišče prve stopnje toženki v plačilo naložilo znesek 26.181,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2013 dalje do plačila in to zgolj nad za toženo stranko nespornim zneskom 12.000,00 EUR.

7. Pojasniti je tudi, da tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, torej uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka v pritožbi teh pritožbenih razlogov ne obrazloži, saj ne navede, katere določbe pravdnega postopka naj bi sodišče kršilo in v čem naj bi bila zmotno ugotovljena dejstva oz. katera dejstva sploh naj ne bi bila ugotovljena, zato je pritožba v tem delu povsem pavšalna in jo je zavrniti.

8. Iz pritožbe izhaja, da se tožena stranka sklicuje na vsebino izvedeniškega mnenja glede vrste, obsega in posledic zadobljenih poškodb tožnika v škodnem dogodku dne 23. 10. 2009, kar pomeni, da se strinja z izdelanim pisnim izvedeniškim mnenjem, ki ga je sodišče prve stopnje v sodbi korektno povzelo in ga kot glavni dokaz upoštevalo pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode tožnika. Tožena stranka v pritožbi tako uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj navaja, da sta prisojeni odškodnini iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoki glede na primerljive primere v sodni praksi.

9. Sodišče prve stopnje je glede presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova nepremoženjske škode izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, ki je v določbah 179. in 182. člena OZ, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča ti delno zmotno uporabilo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. in 182. členu OZ sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je potrebno upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi odškodnina podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo objektivne pogojenosti odškodnine se izraža tako predvsem v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje v sodni praksi.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku z dne 23. 10. 2009 utrpel rane po glavi, zlom prsnice, pretres možganov, zlom šestega rebra levo, udarnino spodnje čeljusti, udarnino desne roke in zapestja, odrgnine in udarnine desnega kolena in goleni in da je zdravljenje teh poškodb trajalo do 7. 1. 2010. Za pretrpljene telesne bolečine (hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude 3 tedne, trajne lahke z občasnimi srednje hudimi še nadaljnje 3 tedne, občasne lahke do zaključka zdravljenja) in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem (štiridnevna hospitalizacija, kirurška oskrba ran na glavi v lokalni anasteziji, dva preveza ter odstranitev šivov, vsaj 10 rtg preiskav, in sicer CT glave, vratu, prsnega koša, CT angiografija, uz preiskava trebuha, več laboratorijskih preiskav, jemanje uroantiseptika, nekajdnevno jemanje močnih analgetikov v obliki injekcij in tablet, nato v obliki tablet še cca. šest tednov, lažje in občasne pa do zaključka zdravljenja, devet fizioterapij) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR. V skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse je prisojena odškodnina občutno previsoka, saj je bolečinsko obdobje trajalo le dva meseca in pol, od tega je tožnik trpel hude bolečine samo štiri dni, pri tem pa sedanjih oz. bodočih bolečin tožnik zaradi škodnega dogodka ne trpi, poleg tega pa tudi ugotovljene neugodnosti niso takšne, da bi utemeljevale višjo odškodnino iz tega naslova. Pritožbeno zavzemanje tožene stranke za znižanje odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti na 5.000,00 EUR je tako utemeljeno.

11. Utemeljeno tožena stranka izpodbija kot previsoko tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba namreč ob ugotovljenem, da je tožnik utrpel zgolj začasne spremembe na psihičnem zdravju, saj je zaradi postkomicijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje imel težave s spominom, koncentracijo, splošno umsko sposobnostjo, večjo razdražljivostjo in stalnim strahom pred novo prometno nezgodo, utemeljeno poudarja, da je šlo zgolj za začasne omejitve v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, ki tudi po intenzivnosti ne utemeljujejo odškodnine v takšnem znesku, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je tudi v tem delu ugoditi pritožbi, ko se zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova na 5.000,00 EUR.

12. Prisojena odškodnina na pritožbeni stopnji skupaj s prisojeno odškodnino za strah v višini 2.000,00 EUR, ki ni bila pritožbeno izpodbijana, tako znaša 12.000,00 EUR in tudi ne odstopa od okvirov odškodnin prisojenih v podobnih primerih v sodni praksi1(prim. odločbe VSL I Cp 3458/2012, II Ips 208/2009, II Ips 243/2009), zaradi česar ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Odločbi, na kateri se v odgovoru na pritožbo sklicuje tožnik, II Ips 174/2014 in VIII Ips 73/2013, obravnavata hujše poškodbe (poškodbe notranjih organov in pnevmotoraks) z daljšim in intenzivnejšim bolečinskim obdobjem in trajnimi posledicami, zato nista primerljivi z obravnavanim primerom.

13. Tožena stranka izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz premoženjske škode v višini 181,70 EUR vendar pritožbe v tem delu v ničemer ne obrazloži, saj ne navede nobenih razlogov s katerimi bi izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi premoženjske škode. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP opravilo uradni preizkus, ki pa ni pokazal nepravilnosti, saj je odločitev sodišča obrazložena, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo.

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče moralo poseči v stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi na pritožbeni stopnji znaša pravdni uspeh tožnika 17,58 % (=12.181,70 : 69.306,70), pravdni uspeh tožene stranke pa 82,42 %. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP, ki glede povrnitve stroškov uzakonja končni uspeh stranke v pravdi, in ob pritožbeno neizpodbijanem načinu izračuna in obsega povračila pravdnih stroškov tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje v višini 5.498,15 EUR je tako tožeča stranka glede na dosežen končni uspeh upravičena do povrnitve 966,57 EUR stroškov, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa ob pritožbeno neizpodbijanem načinu izračuna in obsega povračila stroškov na prvi stopnji v višini 142,10 EUR do povrnitve 117,12 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti 849,45 EUR stroškov tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje imela odobreno brezplačno pravno pomoč z odločbama Bpp 1787/2014 z dne 15. 1. 2015 (oprostitev stroškov pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje) in Bpp 573/2015 z dne 7. 5. 2015 (oprostitev stroškov izvedenca), zato je dolžna tožena stranka povrniti znesek 849,45 EUR na računa Okrožnega sodišča za Bpp.

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče druge stopnje po obrazloženem delno utemeljeni pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v izpodbijanem delu sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je v 1. točki izreka znesek 26.181,70 EUR znižalo na znesek 12.181,70 EUR, v 2. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za nadalje zahtevnih 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2013 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa tako, da je znesek 251,06 EUR nadomestilo z zneskom 44,20 EUR, znesek 1.699,37 pa z zneskom 805,25 EUR. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP), saj v preostalem delu pritožbeno uveljavljani razlogi niso bili podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena in 154. členom ZPP odločilo tudi o priglašenih pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo uspela skoraj v celoti (98,70 %), zato je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh potrebnih pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo znesek predpisane sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki glede na vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji (14.181,00 EUR) znaša 513,00 EUR in ne 741,00 EUR kot je nepravilno sodno takso v plačilnem nalogu z dne 4. 2. 2016 odmerilo sodišče prve stopnje (preplačilo lahko tožena stranka uveljavlja v skladu s 36. členom ZST-1), pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v višini 10,00 EUR, saj jih tožena stranka ni opredelila po vrsti niti višini (drugi odstavek 163. člena ZPP). Znesek 513,00 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj s trditvami v odgovoru na pritožbo ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Skupaj prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR predstavlja, upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, 11,6 takratne povprečne mesečne neto plače. Povprečna neto mesečna plača na zaposleno osebo v RS je v decembru 2015 znašala 1.035,58 EUR (Uradni list RS, št. 18/2016).