Jedro

Pri ugotavljanju obstoja ugovornega razloga iz 403. člena ZFPPIPP je sodišče vezano na trditveno podlago in ponujene dokaze s strani vlagatelja ugovora.

Neutemeljeno je sklicevanje na končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega naj bi izhajalo, da dolg znaša 24.975,06 EUR. Sam pritožnik je v predlogu za začetek stečaja zatrjeval obstoj obveznosti, katerih terjatve niso vključene v končni seznam prijavljenih terjatev. Ker pa v osebnem stečaju, v posledici neprijave terjatve v stečajnem postopku le-te ne prenehajo, to ne pomeni, da dolžnik zaradi neprijave vseh obveznosti takšnih obveznosti nima.

Dolžnik je zatrjeval, da si je zneske, na katere sta se sklicevala upnika v ugovoru, izposodil zato, da jih je posodil naprej. To samo po sebi izkazuje prevzemanje obveznosti, za katere je vzpostavljeno tveganje ali jih bo uspel izpolniti, saj je na dolžnika prešlo tudi tveganje nezmožnosti izpolnitve njegovih dolžnikov.

Lažno prikazovanje premoženjskega stanja ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja pomeni kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. Zato sodišče takšnemu postopanju dolžnika ne more nuditi pravnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi ugovorov dveh upnikov ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik je v pritožbenem roku vložil pritožbo (red. št. 60). Uveljavljal je pritožbeni razlog nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ne ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ustavitvi postopka odpusta obveznosti utemeljilo na ugotovitvi obstoja ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pri tem je upoštevalo naslednja ugotovljena dejstva: - dolžnik je v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka prejemal le plačo v višini 600,00 EUR in se ni ukvarjal z drugo pridobitno dejavnostjo, - od 31. 10. 2010 dalje je dolžnik dolžan odplačevati kredit skupaj s K. P., najet pri banki C., v 240-ih mesečnih anuitetah po 502,38 EUR, - v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja si je dolžnik pri fizičnih osebah sposodil skupno 54.900,00 EUR.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje iz navedb dolžnika v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja in navedb upnikov v ugovorih, nepravilno sklepalo da naj bi si dolžnik v 3-letnem obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja pri fizičnih osebah najemal posojila v višini 54.900,00 EUR. V predlogu za začetek postopka osebnega stečaja (red. št. 1) se je dolžnik sicer skliceval na dolg v skupni višini 60.000,00 EUR, pri čemer je te dolgove specificiral kot dolg iz naslova neplačanega leasinga do upnika P. d. o. o., v višini 7.000,00 EUR, neplačan leasing v višini 2.800,00 EUR do zavarovalnice ... d. d., posojilo v višini 25.000,00 EUR do upnice S. T., posojilo v višini 6.000,00 EUR do upnika I. A., posojilo v višini 8.000,00 EUR do upnika A. S., posojilo v višini 1.800,00 EUR do upnika M. L. in posojilo v višini 7.000,00 EUR do upnika K. Dolžnik v tem okviru ni podal nobenih trditev o datumu prevzema obveznosti iz naslova navedenih posojil. Iz trditev dolžnika zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da naj bi te obveznosti nastale v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

6. Kar pa se tiče sklicevanja na trditvene navedbe obeh upnikov v ugovorih proti odpustu obveznosti, pa je upnik S. A. v ugovoru (red. št. 35) zatrjeval, da naj bi dolžniku v letu 2012 posodil 4.600,00 EUR in 6. 6. 2013 8.000,00 EUR. Pri tem se je skliceval na zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 54/2015, iz katere je razvidno, da je upnik dolžniku dne 25. 7. 2012 posodil 4.600,00 EUR. Dolžnik v odgovoru na ugovor z dne 29. 10. 2015 (red. št. 50) ni nasprotoval navedbam upnika S. A. o sklenitvi navedenih posojilnih pogodb znotraj 3-letnega roka pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Enako velja tudi glede trditev upnika R. T., da si je dolžnik dejansko sposodil 22. 3. 2013 3.300,00 EUR, ki naj bi jih vrnil najkasneje v roku dveh mesecev.

7. Upoštevaje navedeno je kot pravilno dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča mogoče šteti zgolj v tistem delu, ki se nanaša na sklenitev posojilnih pogodb, na katere sta se sklicevala oba upnika v ugovorih. Pri ugotavljanju obstoja ugovornega razloga iz 403. člena ZFPPIPP je sodišče namreč vezano na trditveno podlago in ponujene dokaze s strani vlagatelja ugovora. Kot pravilno dejansko ugotovitev je zato šteti zgolj, da je dolžnik sklenil tri posojilne pogodb znotraj 3-letnega roka pred uvedbo postopka osebnega stečaja v skupni višini 15.900,00 EUR.

8. Ne glede na navedeno zmotno ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa je tudi ob upoštevanju izkazane prevzete obveznosti dolžnika v nižjem znesku pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da so bile tudi tako prevzete obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega naj bi izhajalo, da dolg znaša 24.975,06 EUR. Sam pritožnik je v predlogu za začetek stečaja zatrjeval obstoj obveznosti, katerih terjatve niso vključene v končni seznam prijavljenih terjatev. Ker pa v osebnem stečaju, v posledici neprijave terjatve v stečajnem postopku le-te ne prenehajo (3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP), to ne pomeni, da dolžnik zaradi neprijave vseh obveznosti takšnih obveznosti nima.

10. Okoliščina, da solidarna zavezanka za kredit, katerega mesečna anuiteta znaša 502,38 EUR, le-tega odplačuje in da je kredit zavarovan s hipoteko, ne pomeni, da dolžnik ni bil dolžan te svoje obveznosti upoštevati pri prevzemanju novih obveznosti v obliki kredita. Dolžnik je v ugovoru na ugovora (red. št. 50) zatrjeval zgolj, da si je zneske, na katere sta se sklicevala upnika v ugovoru, izposodil zato, da jih je posodil naprej. To samo po sebi izkazuje prevzemanje obveznosti, za katere je vzpostavljeno tveganje ali jih bo uspel izpolniti, saj je na dolžnika prešlo tudi tveganje nezmožnosti izpolnitve njegovih dolžnikov.

11. Neupoštevno je pritožnikovo sklicevanje na drugačne podatke o višini plače dolžnika. Pritožnik te navedbe utemeljuje kot dopustno pritožbeno novoto, češ da zaradi svojega položaja v priporu ni imel možnosti ustreznega sodelovanja v dosedanjem postopku. Sodišče prve stopnje je pri oceni zmožnosti dolžnika za poravnavo prevzetih obveznosti kot relevanten podatek o višini plače upoštevalo navedbo samega dolžnika v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja (red. št. 1). Te podatke je dolžnik sodišču podal na zapisnik 10. 4. 2015, to je daleč pred 31. 8. 2015, ko je bil po pritožbenih navedbah priprt. Takšne pritožbene navedbe zato pomenijo spreminjanje trditvene podlage samega dolžnika. V kolikor bi bile te pritožbene navedbe resnične, bi samo po sebi pomenilo, da je dolžnik ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja lažno prikazal svoje premoženjsko stanje, kar bi pomenilo kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. Zato sodišče takšnemu postopanju dolžnika ne more nuditi pravnega varstva.

12. Ne glede na navedeno pa tudi takšne navedbe pritožnika ne bi vplivale na oceno o nesorazmernosti prevzetih obveznosti dolžnika, saj se je ob izposoji denarja zavezal, da bo v zelo kratkem časovnem obdobju izposojeni denar vrnil, pri čemer pa so zneski bistveno presegali njegove mesečne prihodke. Zgolj sklicevanje dolžnika na dobro vero pri plasiranju izposojenega denarja njegovim dolžnikom, ne zadostuje za utemeljitev postopanja dolžnika pri sprejemanju novih obveznosti v sorazmerju s svojim premoženjskim položajem.

13. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo obstoj ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP in v posledici navedenega ugovoru ugodilo skladno s 1. točko prvega odstavka 460. člena ZFPPIPP. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).