Jedro

Tožnikove pavšalne navedbe o posegu v pravico do družinskega življenja v obravnavanem primeru ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja, s čemer se zagotavljata javni red in nacionalna varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Policijska uprava Maribor tožniku – državljanu Srbije določila 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev. Rok začne teči z dnem dokončnosti odločbe. Tožniku pa je kot kraj bivanja do odhoda iz Republike Slovenije določila na naslovu ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik nezakonito bival v Republiki Sloveniji, saj je bilo dovoljenje za stalno prebivanje z odločbo zavrnjeno. Prav tako mu je bila dne 10. 6. 2009 zavrnjena vloga za pridobitev državljanstva. Tožnik je osumljen več kaznivih dejanj od leta 2002 dalje, med drugim tudi storitve kaznivega dejanja po členu 205/I-1 KZ, storjenega dne 19. 5. 2013. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Ugotavlja, da je bila tožniku dne 8. 5. 2012 zavrnjena vloga za dovoljenje za stalno prebivanje za državljane tretje države, ki jo je tožnik vložil dne 21. 12. 1999. Navedena odločba o zavrnitvi je postala dokončna 13. 6. 2012. Prav tako je Upravna enota Maribor dne 1. 6. 2009 izdala odločbo o zavrnitvi sprejema v državljanstvo RS. Odločba je postala dokončna dne 7. 4. 2011. Tožnik torej nezakonito prebiva na ozemlju RS najmanj od 13. 6. 2012. V zvezi s sklicevanjem tožnika na pravice izbrisanih pa tožena stranka ugotavlja, da se tožnik od 26. 2. 1992 dalje res ne nahaja več v registru stalnega prebivalstva, vendar pa sta bili obe vlogi za ureditev statusa zavrnjeni, zato ni nobene ovire za izrečeni ukrep zaradi nezakonitega bivanja.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj v Sloveniji živi neprekinjeno od leta 1973. V času svojega bivanja v Sloveniji se je poročil in in ima pet otrok. Do leta 1986 je bil zaposlen ter kasneje do 15. 10. 1992 vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Dne 30. 6. 1992 je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS, vendar do danes na to prošnjo ni dobil odgovora. Od leta 1992 dalje je podal več laičnih vlog za ureditev svojega statusa. Odločbe, ki so bile v zvezi s tem izdane, so nepravilne in nezakonite. Izvirni greh izhaja iz odločb št. 2140-152/2006 z dne 8. 5. 2012 in št. 214-696/2011 z dne 1. 6. 2009, ki ju ni mogel uspešno izpodbijati, ker je bil na prestajanju zaporne kazni, zaradi česar ni uspel pravočasno dostaviti potrebnih listin. Leta 1992 je bil izbrisan iz Centralnega registra prebivalstva, zato zanj veljajo določbe Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), saj je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tedaj dalje v RS tudi dejansko živi. Zaradi navedenega uporaba določb Zakona o tujcih v njegovem primeru ne pride v poštev. Kolikor bi upravni organ o njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in za sprejem v državljanstvo odločil v razumnem roku in ne v 20 letih, dejstvo, da je bil leta 2005 obstojen na zaporno kazen, ne bi imelo nobenega vpliva na izdajo odločbe za stalno prebivanje. V času vložitve prošnje v letu 1992 pa je bil tožnik nekaznovan, torej bi brez dvoma izpolnil vse pogoje za izdajo stalnega dovoljenja za prebivanje po določbah ZUSDDD. Odločitev upravnega organa o prostovoljni vrnitvi pa je sporna tudi iz razloga, ker se nima kam vrniti, saj v Sloveniji živi že skoraj 40 let. Tukaj je tudi središče vseh njegovih aktivnostih in življenja (družina). V kraju in državi, od koder je v Slovenijo prišel, ne pozna nikogar, nima ne sorodnikov ne premoženja ne urejenega statusa. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 64. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki določa, da policija izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, odločbo o vrnitvi. V odločbi tudi določi rok, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, ki ne sme biti krajši od sedmih in ne daljši od tridesetih dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu policija lahko določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 67. člena ZTuj-2).

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Iz podatkov spisa ter navedb tožnika izhaja, da je tožnik prišel v Slovenijo leta 1973, da od tedaj dalje tukaj prebiva ter da je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz evidence v registru stalnega prebivalstva. Nadalje je iz spisa tudi razvidno, da si je tožnik v RS poskušal urediti status in sicer na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje ter na podlagi sprejema v državljanstvo RS. Vsi ti postopki so se končali z zavrnitvijo njegovih vlog, tako da ne drži navedba tožnika v tožbi, da o vlogi za sprejem v državljanstvo RS z dne 30. 6. 1992 ni prejel odgovora. Odločbe pa so tudi že pravnomočne. Po podatkih vpisnika Upravnega sodišča je tožnik v zvezi z zavrnitvijo sprejema v državljanstvo RS vložil dve tožbi, ki ju je sodišče obravnavalo pod opr. št. U 231/2001 ter II U 32/2010. Tožba v prvi zadevi je bila pravnomočno zavržena dne 19. 11. 2001, v drugi zadevi pa pravnomočno zavrnjena dne 7. 4. 2011. Prav tako je odločitev sodišča v zadevi II U 295/2012, ki se nanaša na postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, postala pravnomočna dne 18. 10. 2012 na podlagi fikcije umika tožbe. Tožnik je torej izkoristil pravne možnosti, ki mu jih je dajal ZUSDDD, vendar s svojim zahtevkom ni uspel. Glede na to, da je zoper izdano odločitev po navedeni pravni podlagi imel samostojna pravna sredstva, ki jih je tudi izkoristil, vendar z njimi ni uspel, ne more v tem postopku uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na navedeni postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je torej tožnik izkoristil možnosti, ki mu jih je dal ZUSDDD, neutemeljeno ugovarja, da v njegovem primeru ni mogoče uporabiti določb ZTuj-2 o vrnitvi tujca. Navedeno pa posledično pomeni, da nezakonito prebiva v RS.

Čeprav ZTuj-2 kot pogoj za odstranitev tujcev iz RS določa le nezakonito prebivanje v RS, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 487/2012 zavzelo stališče, da je treba pri odločanju o vrnitvi tujca v izvorno državo na podlagi določb ZTuj-2 opraviti tudi presojo z vidika pravice do družinskega življenja in pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda. Pri tem mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je Slovenija središče vseh njegovih aktivnosti in življenja (družina) ter da se nima kam vrniti, saj v izvorni državi nima sorodnikov, premoženja ali urejenega statusa. Sodišče ugotavlja, da so navedbe tožnika, ki jih je smiselno štelo, da z njimi uveljavlja poseg v njegovo pravico do družinskega življenja, povsem pavšalne, brez konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi izrečen ukrep pomenil prekomeren poseg v izvrševanje družinskega življenja. Iz podatkov spisa je razvidno le, da je tožnik v Sloveniji že od leta 1973, da se je tu poročil ter da ima 5 otrok. Drugih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno siceršnje tožnikovo družinsko življenje, ne navaja. Ob tem sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik v svoji izjavi o premoženjskem stanju kot družinskega člana navedel le svojo ženo. Glede na navedeno po mnenju sodišča tožnikove pavšalne navedbe ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahteve za povračilo stroškov sodnega postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.