Jedro

Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, da Okrajno sodišče na Jesenicah ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Čeprav ZPP nima določb, ki bi dajale toženi stranki pravico zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta, ji je takšna pravica v sodni praksi priznana.

Za primer, da tožeča stranka s tožbo uveljavlja dva tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago, pa navede le skupno vrednost obeh zahtevkov, tretji odstavek 44. člena ZPP sodišču nalaga ocenitveno dolžnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta v tej pravdni zadevi 50.000,00 EUR (točka I izreka). Posledično se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje krajevno in stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju (točka II in III izreka).

2.Tožeča stranka v pritožbi in njeni pravočasni dopolnitvi takšno odločitev izpodbija. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je kršilo procesne pravice tožeče stranke, saj ji odgovora na tožbo ni vročilo. O navedbah toženih strank se tako pred odločitvijo sodišča o vrednosti spornega predmeta ni mogla izjaviti. Ker ji odgovor tudi kasneje ni bil vročen, je onemogočena tudi pri vlaganju pritožbe. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti. Odločitev je preuranjena in oprta le na enostranske in neresnične ter izkrivljene navedbe toženih strank ter napačne podatke GURS-a. Odločitev sodišča zasleduje namen kako se znebiti zadeve, tožeči stranki pa je s takšno odločitvijo znatno otežen dostop do sodišča in kršena njena ustavna pravica do pravne varnosti ter sodnega varstva. Glede na vrednost spornega predmeta, ki je bila navedena v tožbi in vrednost, ki jo je zatrjevala tožena stranka v odgovoru, bi moralo sodišče tožeči stranki, pred izdajo izpodbijanega sklepa, vročiti odgovor na tožbo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na katero parcelno številko se nanašajo podatki o vrednosti nepremičnine, ki jo je upoštevalo. Odločitev je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Meni, da je bil način preizkusa vrednosti, za katerega se je odločilo sodišče, res hiter, nikakor pa ne primeren. Podatki GURS-a so nepravilni. Sodišče je arbitrarno in v nasprotju s podatki in listinami v spisu zaključilo, da tožeča stranka zahteva priznanje lastninske pravice na približno polovici nepremičnine in tudi služnost in znaša zato vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR. Tožeča stranka vtožuje priznanje lastninske pravice in služnosti na delu nepremičnine, ki ga je A. navidezno prodal K.. Gre za v tožbi navedenih 37/100 parc. št. 45/0 k.o. X, ne pa tudi za del parc. št. 46/1 k.o. X okrog sporne štale. V prodajni pogodbi je kupnina za ta del znašala 12.518,78 EUR. To je v tožbi tudi navedeno, prodajna pogodba z dne 17. 11. 2005 pa je bila tožbi tudi priložena. Vrednost spornega predmeta bi bila zato lahko kvečjemu 12.518,78 EUR, glede na trend zniževanja vrednosti nepremičnin, pa nižja še za 20%. V nobenem primeru ta vrednost ne more biti 50.000,00 EUR. Opozarja, da je Okrožno sodišče v Kranju že odločalo v dveh podobnih zadevah, v obeh pa je bila vrednost spornega predmeta označena z zneskom 8.763,15 EUR. Opozarja tudi na to, da je v letu 2002, ko je kupila parc. št. 47/0, ki je obsegala poleg stanovanjske stavbe z dvoriščem tudi gospodarski objekt (cenitev z dne 3. 12. 2012), znašala kupnina za vse skupaj 49.033,55 EUR. Stanovanjska hiša pa je vredna bistveno več kot gospodarsko poslopje in je nesorazmerje jasno vidno. Da v tožbi navedena vrednost ni prenizka, tako potrjuje - kupna pogodba med toženima strankama iz leta 2005, ko sta sporno gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem in zemljiščem, ki naj bi bil predmet služnosti ter dostopom, prodali oziroma kupili za 12.518,78 EUR; - pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 790/2005 in I P 321/2007, v katerih je bil predmet spora ocenjen na 8.763,13 EUR; - pravdna zadeva Okrožnega sodišča v Kranju I P 867/2008 na izpraznitev in izročitev gospodarskega poslopja, v kateri sta toženi stranki vrednost spora opredelili v višini 10.432,31 EUR; - cenilno poročilo izvedenca Č. z dne 3. 12. 2002, ki je bilo priloženo tožbi, in v katerem je bil gospodarski objekt ocenjen na 5.608,89 EUR, upoštevaje faktor 2,16, pa to znese 12.115,20 EUR. Meni, da znaša vrednost sporne nepremičnine tako največ 10.000,00 EUR.

3.Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Z odločitvijo se strinjata. Menita, da pritožba ni dovoljena in jo je zato potrebno zavreči, podrejeno pa neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Priglašata stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena ZPP) je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, da Okrajno sodišče na Jesenicah ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Ugovor tožene stranke, da pritožba ni dopustna, je zato neutemeljen.

6.Čeprav ZPP nima določb, ki bi dajale toženi stranki pravico zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta, ji je takšna pravica, preko ustavno skladne razlage določb ZPP o ugotovitvi vrednosti, v sodni praksi priznana. Stranki morata namreč imeti enakovredne procesne možnosti za uveljavljanje svojih pravic. Če je dana tožniku možnost vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta, procesno ravnotežje položaja strank zahteva, da mora imeti to možnost tudi toženec(1). V kolikor jo izkoristi, pa ima seveda tožeča stranka, še pred odločitvijo sodišča, pravico biti seznanjena s takšnim ugovorom (in argumenti zanj) ter mora imeti tudi možnost, da se o njem izjavi. Na to njeno pravico ne vpliva dejstvo, da ima sodišče, če je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka, pa to odpira vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, tudi brez zahteve tožene stranke korekturno dolžnost. 7.V konkretnem primeru je tožena stranka možnost zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta izkoristila, saj je v odgovoru na tožbo vrednosti spora ugovarjala in navedla, da so bile vse dosedanje tožbe tožnika, z enakim tožbenim zahtevkom, vložene pred okrožnim sodiščem in je bila tudi vrednost spora določena glede na stvarno pristojnost okrožnega in ne okrajnega sodišča. Vrednost spora v tej zadevi po oceni tožene stranke znaša najmanj 60.000,00 EUR, saj je to vrednost nepremičnine, za katero tožeča stranka trdi, da je njena. V zvezi s temi trditvami je predlagala tudi nekatere dokaze.

8.Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovora na tožbo, in ne da bi le-tega vročilo tožeči stranki v izjavo, preverilo očitek o neustrezni navedbi vrednosti spornega predmeta in o novo ugotovljeni vrednosti odločilo s sklepom. Pritožnica v zvezi s takšno odločitvijo sodišču prve stopnje zato utemeljeno očita, da ji ni dalo možnosti, da se o trditvah tožene stranke glede vrednosti spora izjavi. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano odločitev na podlagi 354. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP razveljaviti.

9.Pritožbeno sodišče, ki je na pravilno uporabo materialnega prava(2) dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa opozarja, da je odločitev tudi sicer napačna.

10.Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka s tožbo uveljavljala dva tožbenega zahtevka, in sicer zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ki se nanaša na del nepremičnine parc. št. 45/0 k.o. X ter zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti na delu iste nepremičnine. Gre za zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru pa je, saj se pristojnost in pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, potrebno v tožbi ločeno opredeliti vrednost vsakega od zahtevkov. Tega tožeča stranka ni storila, saj je vrednost spornega predmeta opredelila skupaj za oba zahtevka.

11.Za tak primer pa tretji odstavek 44. člena ZPP sodišču nalaga ocenitveno dolžnost. To pomeni, da mora sodišče v konkretnem primeru poleg preizkusa vrednosti, ki ga je zahtevala tožena stranka, ugotoviti tudi vrednost vsakega od zahtevkov.

12.Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je odločitev o ugotovitvi (skupne) vrednosti obeh zahtevkov materialnopravno napačna, posledično pa je napačna tudi odločitev, s katero se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno. O morebitni stvarni nepristojnosti bo lahko odločalo šele, ko bo določena vrednost vsakega zahtevka posebej (2. odstavek 40. člena ZPP).

13.Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede načina preverjanja vrednosti nepremičnine, to je uporabe podatkov GURS-a na njeni spletni strani, saj gre za hiter in primeren način. Opozarja pa, da to ne odveže sodišča dolžnosti, da se, ko bo ponovno odločalo o vrednosti posameznega zahtevka, opredeli tudi do tistih navedb v tožbi, ki kažejo na drugačno vrednost in jih pritožnik v svoji pritožbi posebej izpostavlja, ter da svojo odločitev obrazloži tako, da bo mogoč njen preizkus.

14.O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče, saj to ni potrebno, ne izjavlja.

15.Stroški pritožbenega postopka so, saj gre za procesen sklep, del pravdnih stroškov. O njih bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 233 in 234. (2) Kadar ima procesno pravo vlogo prava, od katerega je odvisna odločitev o stvari (o meritumu sklepa), se kršitev procesnega prava obravnava kot kršitev materialnega prava.