Jedro

Po določbi drugega odstavka 23. člena ZTPDR je bila tožena stranka dolžna tožnici vročiti pisni sklep, s katerim je odločila o njenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Sklep o razporeditvi tožnice na delo v drug kraj je bila dolžna izdati tudi, če ni šlo istočasno za razporeditev na drugo delovno mesto. Pri tem pa bi morala upoštevati primere in pogoje, določene s kolektivno pogodbo, pod katerimi je taka razporeditev dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 1. 10. 2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela. Tožnica se po končanem bolniškem staležu dne 23. 7. 2002 ni več zglasila na delo. Ker enota v Ljubljani, kjer je tožnica delala prej, ni več obratovala, bi se tožnica morala zglasiti na sedežu tožene stranke na Rakeku.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Razveljavilo je sklep direktorja tožene stranke z dne 1. 10. 2002, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 24. 7. 2002, ampak ji še traja, ugodilo pa je tudi (opisnemu) denarnemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožnica na delo v Rakek ni bila razporejena s sklepom ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Tožnici je bil sicer izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi z delovnega mesta v Ljubljani v družbo G. d. d. (dne 21. 6. 2002), vendar je bil ta sklep kasneje s pravnomočno sodbo razveljavljen. Tudi iz tega sklepa je razvidno, da je bila zadnja veljavna razporeditev tožnice v Ljubljani. Kolikor bi tožena stranka izdala tožnici sklep o razporeditvi na Rakek, glede na določbo 14. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. - SKPGD) takega sklepa brez privolitve tožnice ne bi mogla izdati.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 6. točko 100. člena ZDR90. Potem, ko ji je potekel bolniški stalež, se tožnica pri delodajalcu ni zglasila. Tožnica je bila zaposlena v P. s sedežem na Rakeku in je le začasno delala v obratu v Ljubljani, sicer pa je bilo njeno delovno mesto na sedežu podjetja. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi morali toženka tožnici izdati sklep o razporeditvi na delo v Rakek, ker je bila dejansko že zaposlena na Rakeku.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Ker tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Za odločitev so bistvene naslednje dejanske ugotovitve: - tožnica je bila v bolniškem staležu do 23. 7. 2002, od 24. 7. 2002 dalje pa se na delo pri toženi stranki na Rakeku ni zglasila, - obrat tožene stranke v Ljubljani ni več obratoval, - s sklepom tožene stranke z dne 21. 6. 2002 je bila tožnica razporejena na delo k drugemu delodajalcu (v Trbovlje) s tem, da ji s 30. 6. 2002 preneha delovno razmerje pri toženi stranki; ta sklep je bil kasneje v sodnem postopku (v letu 2002 oziroma 2004) razveljavljen.

8. Trditev tožene stranke, da se je bila tožnica po končanem bolniškem staležu 24. 7. 2002 dolžna zglasiti na delo na sedežu tožene stranke na Rakeku, je v očitnem nasprotju z njenim lastnim sklepom z dne 21. 6. 2002, ki tožnico razporeja na delo k drugemu delodajalcu v Trbovljah. Dejstva, da se tožnica 24. 7. 2002 ni zglasila na delo na Rakeku, ji zato ni mogoče šteti v škodo. To, da se ni zglasila pri novem delodajalcu, bi lahko imelo za posledico prenehanje delovnega razmerja na podlagi navedenega sklepa, ki pa ga tožena stranka ni izvršila.

9. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje (ki ji tožena stranka v reviziji ne oporeka), da tožnice na delo na Rakek brez njene privolitve ni bilo mogoče razporediti, ker bi bila v nasprotju s 14. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. - SKPGD). Sodišče je izhajalo iz dejstva, da je bila glede na sklep z dne 21. 6. 2002 zadnja veljavna razporeditev tožnice na delovno mesto v Ljubljani. Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da je tožnica imela delovno mesto na Rakeku in je bila v Ljubljano razporejena le začasno. Vendar za take trditve ni predložila nobenega dokaza, saj ni predložila nobenega sklepa o razporeditvi tožnice, ki bi take navedbe potrjeval. Iz ugotovljenega dejanskega ne izhaja, da bi tožena stranka delavce (konkretno tožnico) razporejala iz Rakeka v Ljubljano, temveč je prenašala svojo dejavnost iz Ljubljane na Rakek.

10. Po določbi drugega odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), ki je veljal v letu 2002, je bila tožena stranka dolžna tožnici vročiti pisni sklep, s katerim je odločila o njenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Torej je bila dolžna izdati sklep o razporeditvi tožnice na delo v drug kraj, tudi če ni šlo istočasno za razporeditev na drugo delovno mesto (prvi odstavek 25. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Pri tem pa bi morala upoštevati primere in pogoje, določene s kolektivno pogodbo, pod katerimi je taka razporeditev dopustna.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in zakonita. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Ker navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je sodišče sklenilo, da krije stroške zanj tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).