Jedro

Res je, da tožnikove telesne bolečine niso bile hude in tudi ne dolgotrajne, ter da med zdravljenjem razen šumenja in zvonenja v ušesih (zlasti zvečer in ponoči) tožnik ni trpel kakšnih izrazitih neugodnosti. Vendar to še ne pomeni, da pretrpele telesne bolečine ne predstavljajo pravno priznane oblike škode. Zmerne telesne bolečine (četudi jih je mogoče lajšati z navadnimi analgetiki in četudi jih ne spremljajo izrazite neugodnosti med zdravljenjem) namreč niso neznatne oziroma zanemarljive, ki ne bi presegale praga pravne priznanosti te oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.220.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (ki jo je utrpel zaradi zvočnega udara pri streljanju med služenjem vojaškega roka) in sicer 100.000 SIT za telesne bolečine, 120.000 SIT za strah in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 202.807 SIT stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 1.620.000 SIT (100.000 SIT za telesne bolečine, 120.000 SIT za strah in 1.400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter mu povrniti 414.749 SIT stroškov postopka. Sicer je tudi tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti še 51.733 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožnika (skupaj z drugimi vojaki) opozorila na uporabo zaščitnih sredstev pri streljanju. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z ogledom video posnetka vojaške vaje, vendar tega dokaza ni ocenilo. Tožena stranka je v pritožbi ponovno opozorila, da je bil tožnik seznanjen z uporabo zaščitnih sredstev, vendar pritožbeno sodišče njene trditve ni upoštevalo. Tožena stranka je že 10.2.1999 izvedla usposabljanje iz predmeta Varstvo pri delu in zdravstvena zaščita ter dan kasneje pouk iz predmeta Osebno orožje s poukom streljanja z avtomatsko puško. Dne 17.2.1999 je organizirala usposabljanje v zvezi s streljanjem s trombloni. Ta predmetnik izhaja iz dopisa 76. protioklepnega bataljona Vojašnice Murska Sobota z dne 10.12.2002. Z vsebino tega dopisa je tožena stranka ustno seznanila prvostopno sodišče. Iz vseh trditev tožene stranke izhaja, da je tožnik streljal z avtomatsko puško že meseca februarja 1999 in da je bil takrat tudi opozorjen na uporabo vseh zaščitnih sredstev, torej tudi sredstev za zaščito sluha. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb tožene stranke, da je bil tožnik seznanjen z varnostnimi ukrepi in zdravstveno zaščito pred zvočnim udarom. Tožnik je torej vedel, kako se mora zaščititi pri streljanju, saj je omenjene instrukcije prejel mesec dni pred ponovnim streljanjem. Tožnik bi torej lahko uporabil zaščitne čepe oziroma zaprosil četnega bolničarja, naj mu jih zagotovi. Ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali teh trditev tožene stranke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Čepi za zaščito pred zvočnim udarom omogočajo zaščito sluha, vendar je sodni izvedenec ugotovil, da bi poškodba nastala tudi, če bi tožnik uporabljal zaščitne čepe. Izvedenec je navedel: "Tudi, če bi tožnik slučajno uporabljal pri streljanju antifone, bi pri njem prišlo do okvare sluha, zaradi poškodbe notranjih ušes". Sodišči druge in prve stopnje o tej izvedenčevi navedbi nista zavzeli stališča. Iz izvedenčevega mnenja ni razvidno, ali je imel tožnik okvaro notranjih ušes že pred spornim streljanjem. Izvedenec pa je ugotovil, da se tožnik nagiba bolj k okvaram sluha, kot ostali, kar se s preventivnimi pregledi ne more ugotoviti. Te izvedenčeve ugotovitve sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, čeprav pomeni "že podano lastnost tožnika, torej njegovo, že prej prisotno, očitno prirojeno napako in zato že obstoječo škodo".

Previsoka je tudi tožniku dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Utrpel je namreč lažjo telesno poškodbo, zaradi katere je imel zmerne telesne bolečine, ki so trajale le do dva dni in jih je bilo mogoče blažiti z navadnimi protibolečinskimi sredstvi. Tožnik torej dejansko ni imel bolečin (oz. so bile te neznatne), zato tudi ni upravičen do denarnega zadoščenja. Enako velja za sekundarni strah, saj glede na trajanje in intenzivnost strahu ter glede na okoliščine primera (telesna poškodba in starost tožnika) ne predstavlja pravno priznane oblike škode. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je bilo treba upoštevati, da bo tožnik to škodo lahko učinkovito saniral z uporabo slušnega aparata.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki pa nanjo in odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku- Ur. l. RS, št. 26/99 - 58/2003, v nadaljevanju ZPP), so irelevantne vse tiste revizjske trditve, ki gredo v tej smeri.

Revizijsko sodišče se tako ni ukvarjalo s trditvami, "da je bil tožnik skupaj z drugimi vojaki opozorjen na uporabo zaščitnih sredstev", da je dne 10.2.1999 "toženka izvedla usposabljanje iz predmeta 'Varstvo pri delu in zdravstvena zaščita' in dne 11.2.1999 pouk iz predmeta 'Osebno orožje s poukom streljanja z avtomatsko puško', dne 17.2.1999 pa organizirala usposabljanje v zvezi s streljanjem s trombloni", ter "da je tožnik streljal z avtomatsko puško meseca februarja 1999 in da je bil takrat v okviru varstva pri delu in zdravstvene zaščite opozorjen na uporabo vseh zaščitnih sredstev, torej tudi sredstev za zaščito sluha".

Revizija pritožbenemu sodišču očita, da "ni upoštevalo pritožbenih razlogov toženke, čeprav je le-ta v pritožbi ponovno opozorila, da je bil tožnik seznanjem z varnostnimi ukrepi in zdravstveno zaščito pred zvočnim udarom". Vendar ta očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč obravnavalo vse pritožbene navedbe in pritožniku (državnemu pravobranilcu) tudi argumentirano pojasnilo, zakaj njegovih tez ne sprejema (gl. 2. odstavek na 4. strani in 1. odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe). Zgrešeno je tudi revizijsko sklicevanje na "dopis 76. protioklepnega bataljona Vojašnice Murska Sobota, št. 823-09-1/2002-6 z dne 10.12.2002", saj že datum izdaje te listine pove, da ga sodišči prve in druge stopnje nista mogli obravnavati. Predvsem pa velja revidenta tudi v tej zvezi opozoriti na tretji odstavek 370. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje sicer res ni posebej ocenjevalo dokaza z ogledom video posnetka vojaške vaje. Vendar ta opustitev (na katero se državni pravobranilec sklicuje šele v reviziji) sodbi sodišča prve stopnje ne jemlje razumljivosti. Iz konteksta celotne obrazložitve namreč izhaja, da je video posnetek vojaške vaje dokazno nepomemben, da torej ne daje opore za trditve tožene stranke o tožnikovem prispevku k škodnem dogodku (ki bi bil lahko v tem, da je odklonil uporabo glušnikov, oz., da je bil opozorjen, ali da je vedel, da bi glušnike moral uporabljati, in da jih je tudi imel možnost uporabljati). Tudi državni pravobranilec v reviziji ne (po)ve, v čem naj bi bila dokazna relevantnost video posnetka. Tako kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero mora pritožbeno sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti) ni podana, četudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni še posebej pojasnilo, zakaj video posnetek ne daje opore za trditve tožene stranke, "da so bili zagotovljeni vsi varnostni ukrepi".

Zavrniti je treba tudi revizijski očitek, da se sodišči nista opredelili do ugotovitve izvedenca, da bi okvara sluha nastala kljub uporabi glušnikov. Je namreč v nasprotju s tistim, kar je zapisano v predzadnjem stavku na drugi strani sodbe sodišča prve stopnje. Sicer pa dejstvo, da bi prišlo do okvare sluha tudi v primeru, če bi tožnik uporabljal glušnike, ne izključuje (objektivne) odškodninske odgovornosti tožene stranke. Če bi namreč prišlo do škode v vsakem primeru (tudi ob uporabi glušnikov), tožniku niti hipotetično ne bi bilo mogoče pripisati prispevka k nastanku škode. Opustitev uporabe glušnikov tedaj ne bi bila (niti v naravni) vzročni zvezi z nastankom škode. Predpostavka za delno oprostitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca (tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR) pa je prav vzročna povezanost odškodovančevega ravnanja s škodnim dogodkom (ne sicer kot izključnega vzroka - v tem primeru bi šlo za drugi odstavek 177. člena ZOR, pač pa kot enega od (so)vzrokov).

Podobno velja za nadaljnji pravobranilčev očitek, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali izvedenčeve ugotovitve, da je tožnik bolj nagnjen k okvaram sluha kot ostali. Demantirajo ga namreč izčrpni in materialnopravno pravilni razlogi, ki so navedeni v drugem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe.

Res je, da tožnikove telesne bolečine niso bile hude in tudi ne dolgotrajne, ter da med zdravljenjem razen šumenja in zvonenja v ušesih (zlasti zvečer in ponoči) tožnik ni trpel kakšnih izrazitih neugodnosti. Vendar to še ne pomeni, da pretrpele telesne bolečine ne predstavljajo pravno priznane oblike škode. Zmerne telesne bolečine (četudi jih je mogoče lajšati z navadnimi analgetiki in četudi jih ne spremljajo izrazite neugodnosti med zdravljenjem) namreč niso neznatne oziroma zanemarljive, ki ne bi presegale praga pravne priznanosti te oblike nepremoženjske škode. Enako velja glede strahu za izid zdravljenja. Tri tedne trajajoč strah za izid zdravljenja (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil intenziven, pritožbeno sodišče pa je to ugotovitev /očitno/ sprejelo) vsekakor predstavlja pravno priznano obliko škode.

Pravilna je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kljub možnosti uporabe slušnega aparata je treba pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine konkretnega primera (načelo individualizacije), med katerimi poleg same stopnje okvare sluha (binavralna izguba sluha po Fowlerju za 13,6 %, zaradi česar tožnik težje posluša radio, koncerte in ostale množične prireditve) izstopa zlasti dejstvo, da je tožnika okvara sluha prizadela (tako telesno kot socialno) v najaktivnejšem obdobju življenja ter da ga ovira tudi pri komuniciranju z ljudmi. Dosojeni znesek zadoščenja (1.400.000 SIT) je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, skupaj dosojena odškodnina (1.620.000 SIT) pa pravično odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine).

Ker tako niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).