Jedro

Ker je komunalno podjetje utemeljeno poravilo priključek na toženkinem vodovodu, nora tožena stranka povrniti stroške tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 9.5.1996 za glavnico v višini 43.321,00 SIT, obresti v višini 6.759,80 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1996 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v višini 7.805,00 SIT. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 17.740,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je presodilo, da gre v obravnavanem primeru za stroške popravila hišnega priključka, kar ne drži, ker je bilo popravilo izvedeno na sredini cestišča, to je na glavnem cevovodu. Na osnovi tega je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka tista, ki mora plačati stroške popravila. Tožena stranka meni, da je sodišče ob tem napačno citiralo Zakon o komunalnih dejavnostih ter iz tega izpeljalo tudi napačen zaključek glede obveznosti plačila. Tožeča stranka je res pooblaščena za odpravo poškodb, vendar ne na stroške tožene stranke. Tožena stranka opozarja še na dejstvo, da je vodo ves čas imela in iz tega zaključuje, da ni bil v popravilu njen priključek, ampak kaj drugega, tožeča stranka pa je stroške naprtila njej. Poudarja, da ni naročila nobenega popravila, ni dala soglasja, niti ni podpisala nobenih listin. Če je tožeča stranka samovoljno vodila dokumentacijo na njen račun, je to pač njen problem. Tožena stranka še opozarja, da ji sodišče v obrazložitvi sodbe neutemeljeno očita, da ni dala pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe. Meni, da ta ugotovitev sodišča nima nobene zveze z njenimi navedbami in izpovedjo, kajti sodišču je obrazložila razloge, zaradi katerih vtoževanega zneska ne bo poravnala.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je na podlagi izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki, ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev v tej pravdi ter svojo odločitev tudi obrazložilo. Tako je odločitev sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče V.J., ki je pojasnil, da je šlo v konkretnem primeru za popravilo napake na hišnem priključku za dovajanje vode toženki. To je podprl predvsem s podatki o dimenzijah porabljenega materiala, iz česar je razvidno, da je šlo za popravilo hišnega priključka in ne javnega cevovoda. Te navedbe je sodišče preverilo z vpogledom v izdajnico materiala in delovni nalog in na osnovi tega štelo navedbe priče za dokazane. Da so bila dela, vključno z asfaltiranjem, v celoti opravljena, izhaja tudi iz zaslišanja tožene stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka na podlagi 210. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tako da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov dejansko ni podan. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določila Zakona o komunalnih dejavnostih (3. člen ZKD, Ur. l. SRS, št. 8/82, ki je veljal v času izstavitve računa). S tem zakonom je bilo Komunali kot javnemu podjetju dejansko dano pooblastilo za "oskrbo naselij z vodo, ki obsega zajemanje, čiščenje in dovajanje vode gospodinjstvom, industriji in drugim uporabnikom". To pooblastilo vključuje tudi odpravo poškodb na omrežju oziroma vzdrževanje komunalnih objektov in naprav, kamor seveda sodi tudi popravilo hišnih priključkov. Da mora uporabnik nositi stroške popravila okvare na svojem priključku, določa Odlok Občinskega sveta občine Radovljice o izvajanju gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v občini Radovljica (Uradni vestnik Gorenjske 11/2000, člen 5). Prej pa je to določal Pravilnik javnega podjetja Komunala, kar je sedaj urejeno z občinskim odlokom. Šlo je za takšno delo, ki ga ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, zato veljajo v tem primeru določila o poslovodstvu brez naročila. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo toženkinih ugovorov, da teh del ni naročila, da ni ničesar podpisala in da ni odgovorna za nastalo škodo, saj podlage za odločitev v sporu ne predstavljajo določbe o odškodninski odgovornosti, temveč je podlaga dejansko opravljeno delo, porabljen material ter stroški v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje se pravilno ni ukvarjalo z navedbami tožene stranke o tem, da ni odškodninsko odgovorna, saj je šlo za drugo tožbeno podlago. Če pa tožena stranka meni, da so za nastale stroške krivi tovornjaki ali delavci, ki upravljajo cesto, bo lahko naperila regresni zahtevek zoper njih.

Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus morebitnega obstoja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, na obstoj katerih mora paziti tudi po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi, da tudi nobena od teh kršitev ni bila storjena, je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.