Jedro

Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko II. in IV. izreka izpodbijane sodbe in sklepa se ugodi in se sodba in sklep prve stopnje v tem izpodbijanem delu razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper točko III. izreka sodbe in sklepa se zavrne in se sodba in sklep v tem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi zaradi plačila 352.555,41 EUR s pripadki (točka I. izreka). Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi ugotovitve obstoja terjatve v znesku 244.095,22 EUR s pripadki (točka II. izreka). Nasprotno tožbo s podrednim zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve v višini 205.664,72 EUR s pripadki je zavrglo (točka III. izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

2. Tožeča stranka po tožbi oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi se zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila in je ni izpodbijala.

3. Tožeča stranka po nasprotni tožbi (v postopku na prvi stopnji tudi tožena stranka po tožbi - v nadaljevanju: tožeča stranka) s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki II., III. in IV. izreka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v točkah II., III. in IV. izreka spremeni tako, da ugodi njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov v roku 15 in pod izvršbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje njene trditve, s katerimi je uveljavljala plačilo pogodbene kazni, nepopolno povzelo in posledično zmotno presodilo, da je uveljavljala pogodbeno kazen zgolj zaradi zamude, saj je uveljavljala pogodbeno kazen tako zaradi zamude, kot tudi zaradi neizpolnitve pogodbe. Vztraja, da je navajala obe situaciji, za kateri je bila s pogodbo dogovorjena pogodbena kazen. V obeh primerih, tako zaradi zamude v izpolnitvi del kot zaradi neizpolnitve, pa da je upravičena do maksimalno dogovorjene pogodbene kazni v višini 10 % vrednosti pogodbenih del. Sodišču prve stopnje očita, da je to zgrešeno interpretiralo tretji odstavek 3. člena obravnavane pogodbe, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da citirana določba pogodbe ne določa zgolj pogodbene kazni zaradi zamude, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, ampak dejansko določa: “V primeru, da izvajalec brez naročnikove krivde in/ali izven primerov višje sile, pogodbenih del ne bo zaključil v pogodbenem roku”, s čemer je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen za neizpolnitev pogodbe v pogodbenem roku. Ker pa pogodba s strani tožene stranke ni bila izpolnjena niti v roku 500 dni po izteku pogodbenega roka, je s tem dejansko prišlo do maksimalne zamude (po 500 dneh zamude namreč pogodbena kazen zaradi zamude ne narašča več) in de facto tudi do neizpolnitve, s čimer je tožena stranka vsekakor upravičena do maksimalno dogovorjene pogodbene kazni in to ne glede na to, ali se njen zahtevek obravnava po tretjem ali četrtem odstavku 3. člena obravnavane pogodbe. Meni, da bi sodišče vsekakor moralo zaključiti, da je tožena stranka podala zahtevek za plačilo pogodbene kazni na podlagi tretjega odstavka 3. člena obravnavane pogodbe, se pravi zahtevek zaradi neizpolnitve v pogodbenem roku, ki ni bila izpolnjena niti v 500 dneh po izteku pogodbenega roka. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, je po mnenju tožeče stranke posledično tudi neutemeljeno zavrglo podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ter nepravilno odločilo o stroških postopka.

Tožeča stranka uveljavlja tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka po specificiranem stroškovniku.

4. Tožena stranka (po nasprotni tožbi) odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba je, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (točka II. izreka) utemeljena in posledično je utemeljena tudi pritožba v delu o pravdnih stroških (točka IV. izreka). Kolikor izpodbija odločitev o zavrženju podrednega tožbenega zahtevka (točka III. izreka) pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o primarnem zahtevku po nasprotni tožbi (točka II. izreka)

6. Tožeča stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala zahtevek iz naslova pogodbene kazni, kot je bila dogovorjena v tretjem odstavku 3. člena pogodbe. Navajala je, da sta se pogodbeni stranki v Aneksu št. 5 z dne 2. 8. 2010 dogovorili, da se rok za izvedbo pogodbenih del podaljša do 10. 11. 2010, da med tem, ko je cesta v uporabi od 12. 8. 2011, ko je tožeča stranka pridobila uporabno dovoljenje, meteorna in fekalna kanalizacija še nista dokončani, da je tožena stranka po nasprotni tožbi z dokončanjem ceste zamudila 9 mesecev in dva dni, fekalna in meteorna kanalizacija pa da še 19 mesecev po roku izvedbe še vedno nista dokončani, da najdaljša zamuda tožene stranke po nasprotni tožbi presega 500 dni, kar da dosega najvišji pogodbeno dogovorjeni znesek pogodbene kazni za zamudo v višini 10 % pogodbene vrednosti. V nadaljevanju je navajala tudi, da ne le, da je z deli zamudila, temveč jih niti ni dokončala.

7. Tožena stranka je zahtevek po nasprotni tožbi prerekala z navedbami, da roka za izvedbo del ni prekoračila, ker da je zgrajeni predmet tožeči stranki izročila že 31. 8. 2009 in torej že pred rokom za dokončanje del dogovorjen z Aneksom št. 5, da ni izvedla le še zasipa kanalov, vendar iz razlogov, ki so izven njene sfere ter še, da tožeča stranka niti ni napovedala uveljavljanja pogodbene kazni.

8. Tožeča stranka je uveljavljala primarni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 244.095,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 in podredni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v nižjem znesku in sicer v znesku 205.664,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013. 9. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo z ugotovitvijo, da sta se pravdni stranki v tretjem odstavku 3. člena Pogodbe dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi tudi ves čas postopka navajala, da uveljavlja pogodbeno kazen zaradi zamude, dejansko pa iz njenih trditev izhaja, da je šlo za neizpolnitev pogodbe in ne za izpolnitev z zamudo, ter da je prišlo do zaustavitve/prenehanja izvajanja del in da je tožeča stranka zapustila gradbišče preden je opravila vsa pogodbena dela. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje nato zaključilo, da tožeča stranka nima terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude na podlagi tretjega odstavka 3. člena pogodbe, zato je njen primarno postavljeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da je bila v pogodbi (v četrtem odstavku 3. člena) sicer dogovorjena pogodbena kazen tudi za primer neizpolnitve ali delne izpolnitve, vendar tožeča stranka zahtevka iz naslova neizpolnitve ali delne izpolnitve ni podala.

10. Sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da se je tožeča stranka po nasprotni tožbi pri uveljavljanju pogodbene kazni sklicevala zgolj na določbo tretjega odstavka 3. člena med pravdnima strankama nesporno sklenjene Pogodbe in pritožbene navedbe v delu, ko tožeča stranka zatrjuje, da se je sklicevala na določbo 3. člena Pogodbe, ki pa kot je ugotovilo samo sodišče prve stopnje, v četrtem odstavku vsebuje dogovor pravdnih strank tudi o pogodbeni kazni za neizpolnitev oziroma delno izpolnitev pogodbenih del, niso utemeljene. Tožeča stranka je uveljavljala pogodbeno kazen po določbi tretjega odstavka 3. člena Pogodbe (Pogodba za komunalno opremo dela poslovne soseske G. ...), ki jo upravičuje do uveljavljanja pogodbene kazni v primeru, če izvajalec (torej tožena stranka) brez naročnikove krivde in/ali izven primerov višje sile pogodbenih del ne bo zaključil v pogodbenem roku, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo kot pogodbeno kazen zaradi zamude.

11. Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen.(1) Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbena kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo.(2)

12. Prav to, da pogodbeno dogovorjena dela še niso dokončana, kljub poteku pogodbenega roka, je vseskozi trdila tožeča stranka, kar je razvidno iz njenih navedb v spisu, ki pa jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot to utemeljeno opozarja tožeča stranka, le delno povzelo. Pri tem je dodati, da tožeča stranka ni navajala le zamude tistih pogodbenih del, ki jih tožena stranka ni dokončala (npr. fekalne in meteorne kanalizacije - zasutje kanalov), temveč tudi zamudo pri delih, ki so bila končana (izgradnja ceste, za katero je navajala zamudo 9 mesecev in dva dni).

13. Tožeča stranka po nasprotni tožbi tako utemeljeno navaja, da je uveljavljala obe situaciji - torej samo zamudo, kot tudi neizpolnitev, zato je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da že iz navedb tožeče stranke izhaja, da tožena stranka pogodbenih del ni dokončala, kar da pomeni neizpolnitev pogodbe. Zgolj dejstvo, da je prišlo do zaustavitve/prenehanja izvajanja del in da je tožena stranka zapustila gradbišče preden je opravila vsa pogodbena dela, kot je to brez kakršnihkoli razlogov zaključilo sodišče prve stopnje, zato ne more biti odločilnega pomena za zaključek, da tožeča stranka do pogodbene kazni za zamudo del ni upravičena. Sploh pa to ne drži ob dejstvu, da pa so bila očitno nekatera dela (glede na med pravdnima strankama nesporno vrednost opravljenih pogodbenih del, kot je ugotovljena v postopku po tožbi, pa očitno pretežni del teh) izvedena, česar pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča sploh ni ugotavljalo.

14. Za pravilno odločitev o zahtevku tožeče stranke potrebno dejansko stanje, je tako ostalo neugotovljeno. Pritožbi je bilo zato ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. in posledično v izreku o pravdnih stroških razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more odpraviti pomanjkljivosti oziroma dopolniti postopka ter predvsem zaradi pravice strank do pritožbe (člen 355 ZPP).

K odločitvi o zavrženju nasprotne tožbe s podrednim zahtevkom (točka III. izreka)

15. Sodišče prve stopnje je zavrglo podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi iz razloga, ker je ugotovilo, da gre za t.i. vključeni zahtevek, ko je drugi zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku. Ugotovilo je, da tožeča stranka po nasprotni tožbi v obeh zahtevkih (v primarnem in podrednem) vtožuje ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude na podlagi tretjega odstavka 3. člena Pogodbe, tako da je v obeh primerih podano identično dejansko stanje. Znesek v podrednem tožbenem predlogu je sicer nižji od primarnega zahtevka, to pa iz razloga, ker je pri njem tožena stranka upoštevala nižjo vrednost pogodbenih del. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da sta oba zahtevka identična v tem smislu, da je (podredni) tožbeni zahtevek v celoti obsežen že v primarnem tožbenem zahtevku. O istem zahtevku ni mogoče odločati v dveh pravdah in je obstoj pravde ovira za začetek druge pravde o istem zahtevku, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP). Zato je tožbo s podrednim zahtevkom zavrglo (tretji odstavek 189. člena ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi to odločitev sodišča prve stopnje, vendar njena pritožba ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le glede obstoja kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker v postopku na prvi stopnji postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo z zavrženjem tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v tem delu izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP).

18. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v zgoraj nakazani smeri. Ob pravilni uporabi materialnega prava naj znova presodi trditve pravdnih strank glede po tožeči stranki zatrjevane pogodbene kazni in ob popolni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja znova odloči o zadevi.

Op. št. (1): Primerjaj četrti odstavek 251. člena OZ.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo VSL I Cpg 735/2006 in VSL I Cpg 1770/2013.